Zgodba z nasmehom: Marko Femc

Po Sloveniji je postavil že 200 sončnih elektrarn, zdaj gradi še električne polnilne postaje. Zagovornik čistejšega in pravičnejšega sveta. In zdravega načina življenja. Zadnjih šest let tudi zagrizen tekač in dve leti triatlonec, ki je na prvo julijsko nedeljo v Celovcu opravil z najdaljšim triatlonom ironman.

Kot otroci smo igrali nogomet in se vozili s kolesi. Zares sem treniral nogomet in košarko. Potem sem se odločil za rokomet in nekaj let na prehodu iz osnovne šole v srednjo treniral pri RK Šmartno. Nehal sem zaradi poškodbe.

Med študijem sem hodil na fitnes, od tri- do štirikrat na teden. In občasno tudi gorsko kolesaril. Šport mi je pomenil sprostitev, druženje, dobro počutje. Ko sem opustil rokomet, mi je enostavno manjkal.
Moja poslovna zgodba se začne z gradnjo sončnih elektrarn, polnilnic in vozil. Zame je bil to najprej čudež, seznanjanje s fotovoltaiko pa je poskrbelo za ključen preskok: produkt, ki ga daš na primer na streho, petdeset let proizvaja elektriko, brez surovin in brez človeškega dela. Leta 2008 smo začeli graditi, najprej sem si doma postavil dve elektrarni. Danes je naše podjetje Plan-net z 200 postavljenimi sončnimi elektrarnami eno vodilnih. Fotovoltaika demokratizira ves svet, hkrati pa je ekološko čistejša, ekonomsko cenejša, politično pa spreminja monopol držav.
Kot fotovoltaika je tudi elektrika energija prihodnosti. To sem spoznal na izobraževanju v Nemčiji leta 2012. Električni avto bo kmalu prevzel primat bencinskim in dizelskim, zato smo se v podjetju takoj lotili tudi montaže polnilnih postaj. Danes je večina po Sloveniji naša.

Za novosti moraš biti razsvetljen, malo moraš videti v prihodnost. Za elektriko se lahko odloči le vsak sam, nihče ne more nikogar prisiliti v to. Zato so pomembna izobraževanja, električni avto za zdaj še ni standard in nekaj normalnega. Verjetno večina niti ne ve, da država stoodstotno kreditira gradnjo elektrarne in nakup električnega avtomobila in še subvencijo ti da, tako da lastnih sredstev sploh ne potrebuješ.

Ob službi in družini sem šport opustil. Nekje pri 35. letu je stres začel močno vplivati name, nehote sem pozabil na pravila zdravega življenja, zredil sem se in bil slabe volje. Takrat sem videl, da moram nekaj narediti. Ponovno sem se lotil športa, začel teči. Po karakterju stvari vedno naredim do konca, zato sem kmalu odtekel prvi polmaraton, dve leti kasneje, pri 40, še maraton. Tek me je prevzel. Moj cilj je vedno pot, ni cilj … Zaradi vsega se bolje počutim, veliko bolj sem učinkovit.

S športom nisem spremenil le ene navade, ampak vse: gibanje, prehrano, destinacije za turizem. Vsa družina živi bolj zdravo. Radi gremo na tekaške prireditve skupaj z Urbanimi tekači in Vitezi dobrega teka, kjer je šport tudi druženje. Vsi se več gibljemo, tudi žena Tina in tri hčere: najstarejša trenira pompom, srednja atletiko. In ker radi potujemo, smo bili v zadnjih treh letih na maratonih v Rimu, Berlinu, Parizu, Helsinkih, Moskvi, Londonu, New Yorku in Chicagu. Marca si želimo v Barcelono.

Ironman je bil nekaj posebnega, trema in odgovornost do tekme sta bili veliki. A hkrati je bil zame le pot. Lani sem pretekel 100 kilometrov, moj cilj pa je Spartatlon v dolžini 250 kilometrov, zato moram še trenirati in še stopnjevati kondicijo. In ker nisem mogel teči samo daljših tekov, sem se preskusil tudi v triatlonu. Tekma v Celovcu je bila seveda presežek, kot maraton, ter spodbuda in motivacija. Tako ostajam v triatlonu: septembra grem na prvo ironmansko polovičko v Koper, prihodnje leto na ironman v Frankfurt.
Tako v poslu kot športu so procesi zelo podobni. Moraš imeti cilj. Ko ga imaš, je potrebna disciplina, vsak dan je treba narediti korak do cilja. Če želim v poslu postati največji dobavitelj polnilnic, moram vsak dan narediti ta korak. Tako kot pri športu. Kar pa je ključno: pri vsem, kar delaš, moraš čutiti strast, če je ni, potem to ni več užitek, ni veselja in ni sreče.
Treniram večinoma sam, ko imam čas. Doma imam fitnes sobo, ki mi gotovo krajša čas za trening. Pozimi tečem na stezi, otroci so večinoma z mano, plešejo ali kaj podobnega. Trening mi vzame povprečno dve uri na dan. Na plavanje, priprave, posebne dogodke in tekme pa grem organizirano.

Ljudje, ki se ukvarjajo s športom, so pozitivni, disciplinirani, imajo stvaren pogled na svet in nase. Zato lahko napredujejo, rastejo in se učijo, iščejo in najdejo svoje zadovoljstvo v sebi in za ljudi okrog sebe. Šport je nujen, sploh za mlade, ker se tam naučijo nečesa, kar potem le prenesejo v preostala področja življenja.
Pomembno je, da sledimo svojim ciljem. In bodimo strastni pri tem! Ukvarjajmo se s čim več stvarmi, tudi športnimi, življenje je zelo kratko. Obdobja v življenju je vredno izkoristiti v stilu »work hard, play hard«. Ne smemo biti polovičkarji, povsod je smiselno delati dobro in kakovostno.

Foto: Uroš Zagožen