Zgodba z nasmehom: Blaž Jarc
Ko sem bil še otrok, sva z mamo živela v zelo živahnem blokovskem naselju. Zunaj sem bil vedno eden najmlajših. In že v mali šoli sem zijal v starejše, kako se podijo za žogo. Igrali so vse. Samo da je žoga. Nogomet, košarka, celo teniško mrežo so sami razpeli prek igrišča. Košarka mi je že takrat postala najljubši šport. Hitropotezni šah s telesom. Ni boljšega športa.
Moja punca rada teče. No, tudi sam rad. Ampak če imam možnost izbire, vedno izberem šport z žogo. Ker je takšnih priložnosti pozimi manj, z drago tečeva. Sproti se še malce brcava v rit, če kateri od naju »štrajka«.
Vztrajnost je najmočnejša sila na svetu. Vse se da, če si dovolj vztrajen. Še najbolj pa me šport vedno znova opominja, da porazov ni. So samo izkušnje. Pri šahu s slabšim od sebe sploh ni veselje igrati ... Ker vedno zmagaš. In se ničesar ne naučiš. Torej stagniraš.
Družina je ključnega pomena. Od staršev se naučiš odzivati na življenjske težave. Ko se zgodijo, boš bežal ali se boš spopadel z njimi? Pri nas doma je sistem: »Če je glava nora, celo telo trpi.« Zato je šport ključnega pomena.
Sem mestni otrok. Sicer ne iz Ljubljane, pa vendarle. Že v mladih letih je bila med nami na ulici huda konkurenca. Ves čas se je postavljala neka hierarhija. Kar je dobro, te utrdi. Tako pri športu kot sicer v življenju.
Košarka je gotovo moj prvi šport. Ker ni pomembna samo fiziologija. Košarko je treba igrati premišljeno. Kot hitropotezni šah z občutkom za žogo. S tem da blazno uživam v rivalskih športih. Tudi če večino časa izgubljam. Nepomembno. Za glavo je najboljši tek, za zabavo pa nogomet.
Nič ni večno. Ne v športu ne v življenju. Enkrat zmagaš, drugič izgubiš. Vedno pa vztrajaš in se izpopolnjuješ. Zato si z vsakim porazom boljši.
Sem kar strasten človek. In v športu ni nič drugače. Vse stvari ali težave naslavljam takoj. Ni boljšega trenutka za učenje kakor prav zdaj.
Prvič sem že v mladosti ugotovil, da če igram pametno, lahko premagam tudi večje in močnejše od sebe. To se me drži že vse življenje. No, poskušam pač.
Glava ima med športom pozornost samo tam ... na športu. Ni nepotrebnih misli o težavah, ki bi lahko še prišle, ni obžalovanj. Pri športu ves čas razmišljam samo o tem, kako trenutno situacijo obrniti v korist svoje ekipe. Za glavo je to izjemno sproščujoč občutek.
Če na šport gledaš kot na obveznost, časa nikoli ne bo. Sam vedno v športu iščem le igro. In potem z motivacijo ni težav.
Z razlogom. Prepričan sem, da je moj največji uspeh, da nikoli ne odneham. To sem dobil s športom. In nikoli ne nameravam odnehati. Pri ničemer.
