Ženske na biciklu, 7.del. Kolo za utrjene živce
Bicikel je bil zanje b kot hašiš
V publikaciji Zgodovina za vse, ki je izšla leta 2004 pri Zgodovinskem društvu Celje je dr. Borut Batagelj, zdaj direktor Zgodovinskega arhiva Celje, objavil sijajen zapis z naslovom Ali naj ženske kolesarijo, s podnaslovom Kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Sijano branje. Objavljamo ga v nadaljevanjih, za vse, ki vedo, da se žensko kolesarjenje pri nas ni začelo sama po sebi in brez težav…
***
Kolesarkam je bila vožnja s kolesom preprosto všeč. V njej so se sproščale in uživale, zato je pozitivno vplivala tudi na njihovo počutje. V dobi, ki je bila hkrati prepojena z nervozo, je kolo učinkovalo tudi terapevtsko. Tako kot na stanje telesa je kolesarjenje pozitivno vplivalo tudi na stanje duha.
S kolesarjenjem je ženska, tako pravi Danica, utrdila in ojačala žensko šibko naravo.
Stališče nekega Dr. Warmwicklerja, ki je v skladu s svojo 50-letno zdravniško izkušnjo še leta 1896 trdil, da bo kolesarska manija, ki je zgrabila ženske, vsekakor pripeljala do masovnega samomora, ni naletelo na odmev.
Podobno je neki drugi zdravnik primerjal kolesarjenje z učinki, kot jih povzroča nič drugega kot - hašiš. Kolesar naj bi tvegal pasti v posebno psihično stanje, ko naj bi se mu zaradi enoličnega vrtenja pedal ustvaril pritisk na nekatere dele možganov. To naj bi privedlo do avtomatične reakcije, pri kateri fizično občutje kolesarjenja ne bi bilo več zaznavno z vso jasnostjo razuma, ki bi se otopil podobno kot pod anestezijo.
Zdravilo zoper muhavost
Po drugi strani pa se je kolesarjenje istočasno že uporabljalo kot terapevtsko sredstvo, saj so nekateri predlagali, da naj ga zdravniki predpisujejo tudi kot sredstvo zoper tedaj razglašene tipične ženske bolezni. Ženska naj bi s kolesom zdravila histerijo in nevrastenijo.
Tudi v povezavi z »žensko« muhavostjo ali pa primeri, ko je ženska zapadla v hipohondrijo,« naj bi kolo reševalo problem in odpravljalo ženski otožen pogled. Po mnenju Frana G-č. je nervoza očiten problem meščanskih dam, zato je kolo še toliko bolj primerno zanje.
Z Aškercem se razhajata prav v praktični vrednosti kolesa za ženski spol, saj je slednjemu bolj dišala na kolesu kmetica ali delavka, Fran G-č. pa je očitno prav zaradi nervoze meščanskih dam postal kolesarjenju žensk naklonjen.
»Mogoče, daje mislil tudi radi tega, ker imajo kmetice in delavke bolj utrjene živce in so gibanja bolj vajene, kar pa je pri meščankah nasprotno. Ali, dragi amice! Prav to hočejo meščanke tudi doseči in sedaj jim je ta prilika dana prav s kolesarjenjem!
Dr. Borut Batagelj, priredil Primož Kališnik
