Žensk ne ustavita ne mraz in ne dež

Pri nas je ženska kolesarska ekipa obstajala že v 80. letih, na začetku 90. letih, koliko se je spominjate? Na kakšni ravni je bila? Se spomnite, kdo jih je vodil, kakšne dosežke in ambicije so imela ta dekleta?

Nekaj se še spominjam, vsega pa seveda ne. Takrat sem bil popolnoma vpet v moško kolesarstvo. Vem, da je prvo ekipo vodil Peter Virnik. Ta je že prvo leto obstoja sedanje ekipe čestital za dosežke. Pozneje je njegovo vlogo prevzel žal pokojni Jože Uršič. Njegova žena Vida Uršič in – mislim, da – Minka Lagonder sta bili takrat najmočnejši naši predstavnici. Dosežkov na mednarodni ravni se ne spominjam, ambicije pa, predvidevam, da so imela dekleta takrat take kakor vse tekmovalke danes.

Kako se je razvijalo žensko tekmovalno kolesarstvo v svetu? Katere države so prevladovale takrat in katere zdaj?

Žensko tekmovalno kolesarstvo se je začelo že davno v prejšnjem stoletju s porodnimi težavami kot ženski maraton. Prva dama je bila na specialki že pred sto leti in si je morala nadeti moški videz, da je lahko startala med moškimi. Zelo se je razvilo zadnjih 30 let, še posebno pa zadnjih 15 let, ko so se začele pojavljati profesionalne ekipe. Na začetku so prevladovale Zahodnjakinje, sledilo je obdobje držav bivše Sovjetske zveze. Danes je žensko kolesarstvo globalen šport, tako kot moško, in se pojavljajo v ospredju tekmovalke z vseh celin.

Kdaj ste dobili »impulz«, da je čas za slovensko žensko ekipo? Bili ste odličen tekmovalec, potem selektor moške reprezentance, tako da ste presenetili, ko ste se posvetili ženskemu kolesarstvu. Kaj vas je privabilo? Je to tak premik, kot bi šli na primer trenirat gorsko kolesarsko ekipo, kar bi bilo mogoče prej pričakovati, saj je bilo kar nekaj obetavnih gorskih kolesarjev in kolesark? Ste kdaj pomislili na to?

Zelo obsežno vprašanje. Splet več okoliščin je bil vzrok za to, da sem se našel v ženskem kolesarstvu. Prigovarjanje urednika Poleta, da naj ustanovimo žensko ekipo; majhna zastopanost ženske populacije na Maratonu Franja; v moškem kolesarstvu brez nekaj milijonov nisi mogel narediti nič več, teh pa pri nas ni; potem premaknitev in razvoj ženskega kolesarstva z ničle. Še kot selektorja moške ekipe so me pri prijavi moških ekip na svetovnih prvenstvih spraševali, zakaj Slovenci nimamo deklet, saj so nas vsi imeli za razvito kolesarsko državo. To so nekako glavni pozitivni razlogi.

V gorskem kolesarstvu pa se nisem nikoli videl, po pravici povedano, čeprav z velikim veseljem v pozni jeseni zajaham tudi »gorca«.

Kakšni so bili začetki ekipe? Prvotne ambicije? Kakšne ambicije so zdaj? Koliko tekmovalk Slovenija sploh ima? Kakšen je podmladek?

Začetki so bili skromni. Ekipa je bila sestavljena iz rekreativnih kolesark, ki pa so pozneje pokazale željo po dirkanju na pravih dirkah. Na začetku omenjeni. Virnik je takoj podprl ekipo s kolesi in se je počasi začelo. Skromni smo ostali še danes v primerjavi z najmočnejšimi ekipami, smo pa gotovo mnogo razredov više kakor na začetku. Ambicije so bile na začetku priti v cilj znotraj časovnega limita. Zdaj so ambicije doseči čim boljši izid. Pri nas v vseh tekmovalnih kategorijah na cesti zdaj kolesari približno 35 deklet (pri moških po stoletni zgodovini približno 300 v vseh kategorijah). Kar je izreden napredek pri dekletih, če vemo, da jih je bilo prej – nič. Podmladek dosega čedalje boljše izide v tujini in iz mladinskih vrst letos prvič prihaja v člansko selekcijo.

Kakšno je bilo nadaljevanje, preskok iz amaterske ekipe v profesionalno je bil naključen ali je bil del načrta, vizije ekipe oziroma vas?

Preskok v profesionalno ekipo je bil načrten, saj je Ljubljana imela v načrtu prepoznati se v kolesarskem svetu, da bi pozneje lahko kandidirali za organizacijo svetovnega prvenstva. In z žensko ekipo se je to lahko naredilo z zelo skromnimi finančnimi vložki. Z moško ekipo bi za to porabili milijone, teh pa danes pri nas še banke nimajo, kot govorijo.

Bogate izkušnje ste imeli v moškem športu, kako ste »prenesli« to v ženski šport? Vam je kdo pomagal? Kakšna je razlika med ženskim in moškim kolesarstvom?

Izkušnje iz moškega kolesarstva so bile seveda dragocene. Vendar jih je bilo kljub vsemu tudi za mene premalo v ženskem kolesarstvu. Tako sem nove z leti pridobival tudi jaz. Ne da se vseh izkušenj prenesti v moško kolesarstvo.

Pomoči sem imel veliko predvsem v logistiki. Brez Rogovih članskih klubskih vozil in osebja se stanje ne bi tako hitro premaknilo naprej. Tudi drugo osebje je bilo seveda pomembno. Sam danes težko zmoreš vse.

Tehnično razlik ni, taktika je že nekoliko drugačna, saj se le redko dogajajo zelo dolgi pobegi pri dekletih, in to zaradi krajših razdalj dirk. Gre za zelo agresivno »pressing« dirkanje, čeprav je na TV-prenosih videti čisto drugače. Ogromno pa je potrebnega didaktičnega dela in potrpežljivosti. Pristop vseh pri pripravi na dirko pa je enak kakor pri moških. Na profesionalni ravni se od vseh zahteva vrhunsko opravljeno delo.

Kako je javnost sprejela ženske na specialkah? To je bil pred vašo ekipo popolnoma neznan šport pri nas?

Javnost je že po prvih odzivih sodeč sprejela ekipo oziroma ženske na specialkah zelo dobro in z velikim odobravanjem. Dekleta so prejela že na začetku ogromno čestitk in pohval za izkazan pogum. Mnogo slabše pa so sprejeli ženske na specialkah športni uredniki medijev in kolesarski stanovski kolegi. Danes se tudi na tem področju stvar izboljšuje. Da je bil to neznan šport pri nas, pa smo delno krivi mi kolesarski delavci in tisti, ki s tem seznanjajo javnost.

S kakšnimi uspehi se lahko pohvalite? Kakšna je prihodnost ekipe?

Uspehov se je nabralo kar precej v teh štirih letih resnejšega dela, kar so nam priznale že tudi najmočnejše ekipe. Dekleta, vse vodstvo ekipe in sam osebno pa menimo, da je največji uspeh to, da sredi Pariza, Madrida in Londona po ozvočenih krogih odmeva ime ekipe BTC CITY LJUBLJANA. Na to smo vsekakor najbolj ponosni. Prihodnost ekipe ni odvisna le od nas in pokroviteljev, ampak tudi od predpisov, ki jih sprejema vsako leto UCI. V moškem kolesarstvu se je zgodilo to, da Italija nima več svoje ekipe na najvišji ravni.

Kakšno je zdaj stanje v ekipi? Kaj počnete in kakšni so kratkoročni načrti za letošnjo sezono?

Stanje v ekipi je delavno na vseh področjih in v pričakovanju nove sezone. Tekmovalke so v obdobju intenzivnih priprav na novo sezono. Ekipa se bo prvič v celoti zbrala 7. februarja in skupaj z moškimi kolegi iz društva ROG naredila 14-dnevni naporni cikel. Sledil bo kratek odmor in WWT cirkus se bo začel z dirko Strade Bianche prvi marčevski vikend v Toskani. Proti koncu marca se bo ekipa odpravila v Belgijo za dober mesec in tam opravila z vsemi belgijskimi klasikami.

Nekoliko večje cilje kot doslej imamo za težje etapne dirke, če bodo noge nove pridobitve iz Švedske dobro vrtele pedale. Večje rezultatske dosežke pričakujem v drugem delu sezone, saj v prvem delu prevladujejo najmočnejše ekipe zaradi boljših možnosti priprav na novo sezono in tudi širšega nabora kakovostnega kadra. Kar pa ne pomeni, da dekleta ne bodo hotela pokazati več kakor lansko sezono.

Povejte nam kakšno anekdoto, ki jasno prikaže razliko med moškim in ženskim kolesarstvom. Kakšno anekdoto »iz kombija« ...

Ko sem hodil z moškimi na dirko, smo se ustavili, ko je to zahtevala signalizacija za gorivo v vozilu. Z žensko selekcijo smo se morali ustaviti vsakih 120 kilometrov. No, danes se vsaj vsakih 500 kilometrov.

Ko je start dirke v dežju pri osmih stopinjah Celzija, pri moških pet minut do starta ni še nikogar na startu. Nekateri pridejo izpod strehe, ko je že bil dan znak za start. Dekleta stojijo na startni črti že 20 minut pred startom v vseh vremenskih razmerah, tudi v mrazu in dežju. Zaradi borbenosti in malo zaradi strahu.

Kaj je tisto, kar vas vsak dan spravi k treniranju deklet?

Predvsem motivacija deklet in izidi, ki smo jih dosegli doslej. Motivacija vodstva v BTC in vseh drugih pokroviteljev ekipe, ki pomagajo, dihajo in zelo ustvarjalno sodelujejo z ekipo. Pa tudi cilji, ki so še pred nami, mi dajejo dodatno motivacijo in dodatno energijo, saj dekleta še niso rekla zadnje besede. Skratka, pozitiven naboj vseh, ki pri ekipi sodelujejo.

Kakšna je prihodnost ženskega kolesarstva v svetu? Kakšen namen ima Mednarodna kolesarska zveza UCI?

Prihodnost ženskega kolesarstva je veliko svetlejša kakor moška, saj je še ogromno možnosti za razvoj. Industrija bo tudi čedalje bolj potrebovala čim več pripadnic ženskega spola na kolesih. Tekmovalni koledar je že tako obsežen, da bi vse ekipe potrebovale že dve močni klubski selekciji.

UCI pa lahko zelo hitro obrne s predpisi marsikaj navzdol, kot je že dokazano v moškem kolesarstvu.

Kaj bi vi spremenili v ženskem kolesarstvu? Imate kakšne pripombe na delovanje UCI, povezanega z ženskim kolesarstvom?

Trenutno ne bi spremenil nič, saj je po mojem poznavanju vseh okoliščin žensko kolesarstvo na strmi poti navzgor. UCI pa hoče iz trenutnih razmer od ekip v ženskem kolesarstvu izvleči čim več denarja. Pravijo, da je prevelika razlika med moškim WT in ženskim WT, ko gre za pridobitev licence pri UCI. To je res, vendar imamo nekatere ekipe celoletni proračun tako velik, kot znaša višina moške WT-licence, ki znaša skupaj s prispevkom za boj proti dopingu okoli 300.000 evrov. Nedavno je bilo objavljeno, da ima najmočnejša ženska ekipa Boels Dolmans proračun dva milijona evrov. Tudi za njih ne bi bilo enostavno plačati 200.000 evrov za pridobitev licence UCI, kaj šele za druge ekipe!