Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Sprint ali zmaga z eno nogo

Letošnji Tour ima kar devet ravninskih etap, kar pa ne pomeni, da se bodo vse končale s sprinterskim festivalom. Tretja etapa se je, vendar težko rečemo, da je šlo za klasičen ciljni sprint, ker je bila cesta precej navzgor. In če je le malce navzgor, se zgodi, da klasični sprinterji ostanejo v ozadju. Kittel je že eden tistih, ki že čez nadvoz odpade, pravi celo, da včasih že čez ležečega policaja. Včasih pa je bil odličen kronometrist, med mladinci je bil celo svetovni prvak v tej kraljevski disciplini. Čar ravninskih etap je v tem, da je vedno zanimivo pogledati kdo je ubežnik in katera ekipa je tista, ki prevzame odgovornost za lov. Največkrat ubežnike ujamejo v zadnjih petih kilometrih, včasih celo pred samo črto, malokdaj se zgodi, da jih ne bi ujeli, kajti kolesarji so danes daljinsko vodeni. In potem pride zadnjih deset kilometrov, ko peloton dobi krila.

Hitrosti so največje, nevarnost še večja, neumnost pa tudi. Težko je reči, zakaj gre peloton vedno do filtra že deset kilometrov pred ciljem, zakaj to počnejo, ko pa vemo, kaka nevarnost je to za tiste, ki ciljajo končni rezultat, torej tisti, ki gredo na generalno razvrstitev. Odgovor je verjetno le v potrditvi, da gre v tem primeru resnično za gladiatorske igre. Nekoč se bo našel trener, ki bo priporočal drugačen razplet in bodo sprinterji spedaj sami, generalci pa varno zadaj… seveda le v zaključku ravnih etap. Saganator je opravičil Matthewseve strahove. »Povejte mi, kako premagati Sagana, potem vam povem, kdaj sploh še lahko zmagam«. Je Michael Matthews dejal spomladi. Drži.

To kar je Sagan uprizoril včeraj v tretji etapi v Longwyu, bi moralo pomeniti, da v takih zaključkih nihče ne more mimo. Še bolj kruto… vsi, ki so bili včeraj za njim, bi morali kolesa lepo na klin obesiti. Zakaj? Ni se še videlo, da bi na Touru nekdo s čela pelotona čakal, kdo bo prvi znorel proti cilju, in čakal, in čakal, potem začel sprint, vmes mu je iz pedala izkošila sprinterica, vtaknil jo je nazaj in prek ciljne črte prišel prvi. Dobesedno z eno nogo je zmagal… Najbrž je šlo za strah. Ko se nekdo boji nasprotnika, potem se ob slučaju, da se odpne pedalo, še bolj ustraši kot pa tisti, ki se mu je to zgodilo. Surova moč, ki se pokaže, ko cesta ni povsem ravna. V cilju je bruhnil. Verjetno je iz pete potegnil poslednji atom, ko se mu je odpela noga, verjetno je mislil, da je ob zmago, in verjetno si je rekel, prehitite me, če me morete… Težko je še nadaljevati, ko se zaveš, da je nekdo za nogo boljši.

Andy Schleck je bil vesel, da je Tour prečkal njegovo domovino Luksemburg. Gledal je sprint, zmajeval z glavo in se spomnil svoje moči v hribih, in tudi v Liegeu. Danes je mlad upokojenec, nič veš suhljat mladenič, pozabljen zmagovalec Toura… Pred kratkim je bil povabljen na veleposlaništv Velike Britanije, kjer je bila otvoritev razstave umetnika Jamesa Straffona, ki je naslikal portrete dvanajstih nekdanjih zmagovalcev Toura. Schleck, Coppi, Gaul, Anquetil, Merckx, Simpson, Hinault .... Vsak nekdanji prvak, je imel pripisan svoj vzdevek. Charly Gaul je "Angel gore." Simpson, "Gospod Tom". Merckx, "je Cannibal". Hinault, "je jazbec". On je samo Andy. Preprosto. Edini med dvanajstimi portreti, ki nima vzdevka. Umetnik je to razložil s tem, da je Andy pač edinstveni zmagovalec, ki ne potrebuje vzdevka, njegovo ime pove vse.

Foto: Naslovna fotografija JJ Patricola in AFP
 

';