Smučajmo z nasmeškom
Modro nebo brez oblačka, rahla sapica, pršič, nikjer nobenega smučarja, deviška smučarska proga, 3500 m nad morjem. Občutek in pogled nebeška. Poženem se po strmini, prvih nekaj 100 metrov še nekoliko previdno, saj ni dolgo od poškodbe kolena, potem pa začutim stik s smučmi, ki so pod nadzorom, vijugam z ene strani na drugo, povečujem hitrost in neznansko uživam. Čutim moč, samozavest in veselje, ki ga je mogoče posrkati v danem trenutku. Pripeljala sem do spodnje postaje gondole in si čestitala, kajti brez vmesnega počitka sem dosegla cilj na 2000m n.v. Brez pekočih bolečin v nogah. In do zasluženega kosila na prijetni terasi, obsijani s soncem, sem spust ponovila še nekajkrat ter se preizkušala in v takem tempu nadaljevala še ves teden dopusta. Celo vreme je bilo na moji strani, saj me je sonce razvajalo vse dni, temperature pa so bile zelo spodobne za visokogorsko smučišče. Užitek je bil popoln tudi zato, ker običajne krize tretjega dne ni bilo.
Zgodnje vstajanje mi vedno predstavlja pravo moro, posebno na počitnicah. A sem samo sebe presenetila in zgodaj vstala. Druščina me je vprašujoče gledala,skupaj z menoj hitro pozajtrkovala in mi brez besed sledila do spodnje postaje žičnice.
Prva gondola, ki zapelje proti Plateau Rosa je zakon! Vedno sem se postavila k vratom, da sem bila prva zunaj, hitro sem zapela smučarske čevlje, nataknila smuči in pred vsemi oddirjala navzdol. Kako lepo je zapeljati po deviški progi in prva zarezati v trd, a ne leden sneg….Fantastični občutki, ki jih ne znam opisati z besedami, jih pa z veseljem ponovim. In še in še!
Irena
Ves dan sem priganjala druščino po manj obljudenih progah, ki so bile navadno tudi malo bolj zahtevne, odmor za malico je bil krajši kot po navadi, kajti resnično se mi je zdelo škoda posedati na soncu in ne raziskovati kilometre prog, ki so se bleščale v soncu.
Proti četrti uri popoldan pa se je prijateljica uprla in zahtevala hudo zasluženo pivo na terasi lokala, od koder se potem spustiš le dobrih 200 metrov do našega hotela. Priznam, da sem se tega predloga tudi sama razveselila, saj je bila dehidracija že na meji…Happy hours so naredile svoje, saj po začetni tišini, ko se je vsak ukvarjal s svojim kozarcem rumene tekočine, nisem pričakovala plazu komentarjev na moje nenavadno obnašanje. Pa kaj je s teboj? So ti vstavili nov čip v glavo? Se ti je čisto zmešalo? Pa daj malo uživaj, saj si na dopustu!
Prejšnje zimske počitnice so potekale precej drugače, kajti že razkošen zajtrk, kjer ni bilo časovne omejitve, mi je pomenil dober start v sončen dan. Okoli 10 ure smo se odpravili iz hotela, po nekaj urah sem postala lačna (bolj izgovor, da spočijem pekoče mišice) in iskala primerno kočo za počitek, prijetno posedanje in lovljenje sončnih žarkov. To mi je pomenilo več kot nabiranje kilometrov na smučarskih progah, ki so morale biti kot avtoceste, ,,speglane'', brez grbin in ledenih zaplat. Neskončno so mi šli na živce ljudje, ki so podrsavali po hribu navzdol in povzročili kupe nanesenega snega in ovirali mene, ki tudi nisem znala elegantno odvijugati med njimi. Utrujenost je bila logično prisotna, saj sem tehnično neznanje kompenzirala z večjim vložkom moči in tako je energije hitro zmanjkalo.
No, še vedno nimam rada množic, ledu, tudi kucljev ravno ne ljubim, a bojim se jih ne več! Samozavestno odrinem kup, ki mi je na poti in odbrzim naprej. Poznate ta občutek? Božanski je!
Pravo razsvetljenje sem doživela po prvi sezoni treninga s prostimi utežmi. Bila sem prisiljena narediti kaj koristnega za koleno, kajti natrgane sem imela kolenske vezi ter poškodovano križno vez. Nasvet ortopeda je bil: okrepiti vezi in mišice, da zaščitijo kolenski sklep.
Dober nasvet, a kam naj grem, saj nisem navdušena nad klasičnimi fitnesi. Naključje me je pripeljalo do Biofita na Koritnem, kjer se trenira izključno s prostimi utežmi. Vadba mi je ustrezala glede dolžine treninga (40-50 minut), strokovnega pristopa in nadzora nad pravilno izvedbo vaj.
Sprva nisem razumela Primoževe (trener in mentor) ponazoritve koristnosti takšne vadbe, saj je neprestano omenjal, da je potrebno okrepiti ,,podvozje'', da telo in glava funkcionirata kot je treba. Dodatna obremenitev telesa povzroči ob redni vadbi spremembe v delovanju živčevja, hormonov, kardiovaskularnega sistema, višine stresnega praga, poveča kostno in mišično maso, in še in še. Prednosti vadbe so tudi znanstveno dokazane, a lastna izkušnja je bila tista, ki me je dokončno prepričala, da sem se odločila prenesti to znanje in način vadbe v Ljubljano. Z biofitom2 že tretjo sezono z užitkom opazujem moje biofitovce in njihove spremembe. Nekateri so popravili držo, nekateri imajo bistveno manj glavobolov, bolečin v ramenskem obroču in hrbtenici. Zvišujejo stresni prag, lažje opravljajo vsakodnevne napore, gibanje v naravi jim je v večje veselje, pa tudi prijetna druščina je del treninga.
V mladih letih mi nabiranje kondicije pred smučarskim dopustom ni prišlo na misel. Pozneje sem se prepričevala, da bi bilo dobro pripraviti noge na napore v snegu. Bilo je veliko pregovarjanja , odlašanja, iskanje časa in polno izgovorov, čas pa je mineval in dopust se je bližal. In leto za letom sem kondicijo nabirala kar na snežnih poljanah, vendar tako popolnega užitka le nisem doživela kot zadnjih osem sezon. Ne glede na leta bi morali opraviti priprave za smučanje, kopičenje obletnic pa pomeni še večjo nevarnost za poškodbe, če gremo izza pisalnih miz direktno na smuči. Jasno velja to tudi za turne smučarje, saj so okrepljen ramenski obroč in hrbtenica še kako pomembni za prenašanje težkih nahrbtnikov in premagovanje napornih vzponov.
Aja, nisem omenila svojih let.. V letih, ko so dnevne obveznosti, kot so taksi služba za otroke, preverjanje njihovih domačih nalog ……, že davno za menoj!
Nekaj malega časa je še do otvoritve smučarske sezone, do dopustov januarja in februarja pa je dovolj časa za pridobitev ustrezne moči, da bodo drage smučarske karte dobro izkoriščene in da nasmeški ne bodo samo na fotografijah na FB in Instagramu!
