Slovenci imamo svoje ime za smuči
Slovenci imamo svoje ime za smuči, ki ga nismo tako kot Nemci, Avstrijci, Italijani, Francozi, Angleži, Hrvati in Američani prevzeli iz skandinavske (norveške besede) "ski". Izraz smuči izvira iz staroslovanske dediščine poimenovanja drsanja, vlečenja, plezanja sli podobno. Smeči, smic smuc smyčok, smyček itd. so istočasno pomenile tako smuči kot sani. Prav neverjetno število različic je najti v slovenskem jeziku in narečjih, ki so pomenile le smuči: smeče, smuke, smukalce, šmeče, smuče, smučke, …Danes uradno uporabljamo izraz smuči, če govorimo v množini, ali imamo v mislih en par smuči ter smučka, če imamo v mislih le eno samo.
Mlinar in žagar Jernej Korošec- Stebrov Jernej iz Velikih Blok (1883 – 1961) Foto arhiv: alojzmazij, stareslike.cerknica.org
Arktični tip, smuči so razmeroma kratke (1,5 m), široke (15-20 cm). Smučki sta enako dolgi, običajno podloženi s kožo, jermenska stremena so zelo enostavna.
Nordijski tip, primeren za ravninska področja. Ena smučka je bila zelo dolga (2-3 m) in druga kratka (20-30 cm), daljša je bila brez kožne podlage, namenjena drsanju. Krajša podložena s krznom, namenjena odrivanju.
Južni tip, enako dolgi smučki ne podloženi s krznom. Na zgornji ploskvi je bila na sredi vdolbina, v katero je smučar vtaknil stopala.
Prazgodovinski smučar je največkrat le hodil po snegu, včasih drsal ali celo nekaj korakov stekel. Kaj več mu niso dopuščale preproste smuči in stremena.
Smučanje na slovenskih tleh prvi omenja Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (28. poglavje IV. knjige) z opisi bloških smučarjev. Prvi na svetu omenja zavoje na smučeh. "Prav noben hrib jim ni prestrm, da se ne bi mogli podrsati navzdol in če je še tako pogosto porasten z drevesi, kajti oni se zvijajo v vijugah navzdol kakor kača, kadar jim prete ovire." Danes bloških smučarjev skoraj ni več, njihovo tehniko demonstrirajo smučarji po starem Batagelj.
Naslednji zavoj je uspel šele po letu 1860 Norvežanom iz pokrajine Telemark, poimenovan telemark in meščanom Kristianije, današnjega Osla, imenovan kristianija. Oba sta sprva služila predvsem za zaustavljanje na koncu prehitrega smuka naravnost. V telemarku so kasneje nizali več zavojev. Smučanje je bilo do začetka leta 1800 namenjeno predvsem lovu in potrebam vojske. Nato pa se prične smučanje za zabavo, čeprav so verjetno že Bločani radi smučali za zabavo (krajši skoki, spust kdo bo hitrejši, …). Prazgodovinsko obdobje se konča leta 1888, ko se prične obdobje modernega smučanja. Prelomnica je pohod na smučeh preko otoka Grenland, ki ga je vodil Norvežan Fridtjof Nansen. Novica o možni koristni uporabi smuči se je hitro razširila po Evropi in prvi Srednjeevropejec, ki je po pohodu naročil norveške, je bil naš rojak, mladi učitelj Edmund Čibej iz Dola pri Ajdovščini. Smuči je prejel 15. oktobra 1888. Smučem niso bila priložena navodila. Jezen, je poskušal smučati po Trnovskem gozdu in smuči nesrečno zlomil. Ni obupal. Naročil je nekaj parov kopij smuči pri mizarju Janezu Krapežu in z njimi opremil prijatelje ter učence. (Skupina Edmund Čibej iz društva Gora s Predmeje prikazuje tehniko telemark na starosvetnih smučeh in vezeh iz obdobja pionirja slovenskega športnega smučanja).
Športno smučanje se je kmalu spremenilo v tekmovalno. Slovenci smo alpsko smučanje prevzeli od Avstrijcev. Thomas Zdarsky je izumil plužno tehniko, ki je omogočila prehod na tekmovanja v slalomu. Navkljub sporom, kdo je oče prvega slaloma, velja kot oče prvega pravega slaloma Anglež Sir Arnold Lunn (proga označena z vraticam in tekmovalcem so merili čas), ki je postavil progo leta 1921 v Mürnnu v Švici.
Razvoj se nekoliko ustavi med drugo svetovno vojno. Po vojni ostane precej smuči v vojašnicah in prvi ljubitelji jo s pridom uporabijo. Krog ljubiteljev se hitro širi. Zaradi pomanjkanja snega v dolinah, pričnejo v hribih graditi koče, smučarske centre in žičnice.
Avtor: Majda Šubic
