Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Sežana: mesto, ki ga je spremenil tek

18 let Malega kraškega maratona; in spomini (so)ustanovitelja, Boža Dragana

»Kdo bi kdaj sanjal petsto malčkov in malčic, palčkov in palčic, da se spravijo v tek po kraški metropoli, kot da je zadnje, kar bodo storili v svoji športni karieri. Ko se kraški ciciban zažene v nedeljski dan, je lahko malo cicifuj le zaradi nemogočih razmer na progi, a bodo že gospe vzgojiteljice v vrtcu z njimi odkrivale skrivnosti olimpijskega načela. Vedno večjim mladenkam in mladcem šolski kros ni več nočna mora predvečera športnega dne in v nedeljskem dopoldnevu mirno opravijo z izbrano razdaljo, za kar morajo športni pedagogi na osnovni in srednji šoli vklopiti vse registre motivacijskih mehanizmov.«

Pogovor začne Božo Dragan. Ni ga treba predstavljati. V Poletu gostuje 17 let. Soustanovitelj in bivši direktor Malega kraškega maratona, sveže penzioniran.

Nadaljujeva z opisom mulcev, ki se ne bojijo več šolskih krosov.

»Starši teh učencev najbrž ne hodijo z odvetniki na govorilne ure in izsiljevalski duh permisivne vzgoje se ni zalezel v vse kotičke domačnosti doma. Dijaki, ki imajo tlakovano pot z zaupanjem, naporom, spodbudo in znojem, najbrž tudi ne vodijo svojih staršev na univerzitetne informativne dneve. Za svojimi dediči tudi oni odtečejo svojo 10-ko ali 21-ko in dan je popoln. Sežana, Kras in Brkini imajo v takšnih dneh zasedene nastanitvene možnosti, oštirji okrepijo delovne ekipe, to so dnevi, ko lokali niso pregovorno zasedeni le ob nedeljskih kosilih in ni ravno velike potrebe po pisanju strategij turistične destinacije.«

Božo je krasen sogovornik in tisti človek, za katerega pravijo, da je na dobrem glasu.


Foto: Dušan Grča

 

Ideja, ki je rodila Mali kraški maraton?

»Z Delom so se rojevale ideje. Ja, z Delom. Nekoč davno tega je bila revija Stop, ki so jo brali stari rokerji ter ljubitelji filma in televizije. In imela je zadosti nečimrnega urednika, ki je mislil, da je medijski človek oz. poznavalec medijskega prostora. In na Delu se je rodil Polet, ki bo narisal športno rekreacijo v medijsko podobo Slovenije, Kras pa spremenil v meko tekaških in kolesarskih vernikov. Na Slovenskih novicah so imeli Novice Extreme – veščo družbo organizatorjev rekreativnih prireditev po Sloveniji in v hotelu Maestoso v Lipici se je zgodilo uvodno srečanje. Extremovci so iskali izzive, Delo zgodbe, mi pa ugledno medijsko podporo. Skozi prijateljstvo lahko človek izraža tisto najboljše, kar je v njem, daje prednost drugemu, je zapisal nekdo, ki razume.«

Božo Dragan ne govori o svoji vpletenosti v zgodbo, zato ga je treba posebej spomniti na to.

»Moja vpletenost? Na koncu drugega in začetku tretjega tisočletja je bil svet videti mlad in lep. Upanje in optimizem med ljudmi in 01 je bil pravi mejnik za nekaj novega, nekaj prvega, pa čeprav za 1. Mali kraški maraton. Kariera športnega pedagoga je minevala, šolsko okolje je povsem drugačen svet, učitelji so res posebna človeška pasma, pomočnik srednješolskega ravnatelja pa razpet nekje med kolegi in mladimi. Športne zveze so lepotni dodatek OKS, olimpijski teki so slabo realizirana obetavna ideja, zato se zazdi Zavod ustreznejša možnost; skrb za objekte in pripravo mikavnih športnih programov. Atletika je kraljica, njeni podaniki pa ponižni častilci. Očetje, sinovi, prijatelji, prijateljev prijatelji, učitelji, občina Sežana in Delo.«


Foto: Olimpija triatlon klub

Sežana je mesto športa. To lahko potrdimo ali pač še ne?

»V Sežani je bilo športa veliko. Bili so časi, ko smo premogli pet prvoligašev. 'Rdeči direktorji' so to znali. Kraški zidar, Jadran in Kras so bila družbeno odgovorna podjetja, bi se reklo danes. Poslovni partnerji so najbrž čisto naključno zavili mimo klubskih blagajn in šele potem sklepali posle. Kocke so se kotalile, rulete vrtele in karte padale. Mate Parlov je bil lipiški car, Kičanović, Dalipagić, Slavnić, Čosić, Delibašić in klapa so se z jaguarji vozili po Sežani in brisali parket nove športne dvorane. Kako jasnovidna je bila poteza vodje sklada za gradnjo srednješolskega centra (športnega pedagoga, se razume), da je najprej postavil dvorano, seveda je zmanjkalo denarja, a za šolsko zgradbo ga je bilo treba pričarati. Cvetela je košarka (moška in ženska), rokomet (ženskega so pojedli moški, ki da bodo boljši od Kozine), nogomet je zakon (spet smo v II. ligi), balinanje pa v genih. Še Primož Brezec je odšel s trebuhom za kruhom in ostale so prazne tribune. Badminton za intelektualce, kakšen tenis za elito in študentska rekreacija. Pa na stotine Kraševcev je splavalo v bazenu. Je bil, res je bil, v Lipici ...«

Govorite v pretekliku? Kaj pa danes, sedanjost?

»Kraške gmajne so živahne. Gropajska, kjer se je končal 1. Mali kraški maraton (MKM), je čarni kotiček kraških osamelcev, ki iščejo Kosovelove Integrale, ki so se zataknili za sive kraške skale. Griči in hribi so živi, Nanos je resen preizkus možatosti in ženskosti (seveda), če je že Kokoš z lahkoto pokorjena. Mestne ulice pa niso ravno rekreativni poligon in tako je najbrž tudi po drugih malomeščanskih provincah, kjer sta zavist in privoščljivost temeljni značajski potezi. Marsikdo ne razume, zakaj ne gredo ti ljudje raje v gozd drv napravljat ali vrta prekopavat, ne pa da se prepoteni vlačijo po samotnih brezpotjih. 'Nestujte me šlatat za čelo,' jim poje Mlakar, pa ne zaleže prav dosti. Vsi vse vemo o vseh, vsi se poznamo med seboj, preko kupa smeti na lastnem pragu zremo čez tujega, zavese nihajo v brezvetrju. Diskretnost je poniknila v podzemne vodotoke, za intimnost ni ravno veliko prostora, ni prostora za samost, za samoto. Vse rešitve problemov poznamo – za druge, ukvarjamo se z drugimi, ne z drugim, drugi nas ne zanima. Sicer pa so si drugi tako ali tako sami krivi. Mi smo čisto drugačni. No ja, nihče ni prerok v svoji deželi. Starševska taksi služba je tudi na Krasu v polnem zagonu – jezik, glasbena, šport, za vikende pa prvenstvene tekme. Žal marsikje mimo želje ali nagnjenosti nadobudnežev, le preračunljiv princip – večja skupina, več članarine, višji honorar. Odrasli? Ma ja. Mladost, lepota, modni trendi, blagovne znamke, nabildana telesa, prepolna nepotrebnih prehrambnih dodatkov, podhranjene Afrodite, čudežne žavbe in maže za zunanjo in kapsule za notranjo uporabo in kakšen osebni trener. Če je spredaj malo manj, prava reč, za dve peščici jih je čisto dovolj. In tudi zadaj, prava reč, če je malo več, tako ali tako vsaka misli, da jo ima kot J. Lo. V pasu pa ne, bognedaj, če se le da pod 60. Centimetrov. Obsega. Vedno več je pravih, dobrih, iskrenih ljudi. Široki nasmehi veselja ob srečanjih razorožijo in zadolžijo …«


Foto: MKM

 

Božo Dragan je težek sogovornik, včasih ne spusti do naslednjega vprašanja.

Retrospektiva, kultura bivanja športnega rekreativca, slovenski vpliv na športnega duha, če obstaja?

»Na koncu gre samo za vzdušje, pravijo. Dobra 'štimunga', 'ful fajn filing'. Nobena spominska knjiga ni potrebna, nobena knjiga obrazov. Portreti so neizbrisno vtisnjeni v spomin in slajdi se bodo vedno večkrat prevrteli. Krdelo drugačnih, nekoliko posebnih, malo nenavadnih ljudi. Individualistov z napihnjenim egom, ki jim lahko uspe le v sodelovanju. Vsak si misli, da sodi vsaj v pozno trgatev, če že ne v jagodni izbor. Šele ko hočeš biti pomembnejši, vidiš, da brez drugega ne moreš. Vsi smo s kompilacije 'the best off'. Najprej in predvsem empatija. Razumeti drugega, znati obleči njegovo kožo, vstopiti v njegove čevlje, ga imeti za mar, ga vzeti v ozir, ga upoštevati in spoštovati. Že dolgo ni več treba garati za vodjo tropa, le še drug za drugega. Pripraviti dobro zgodbo in služiti javnemu interesu. Občini Sežana v ponos. In verodostojen medij. Delo. Gospod Petrič najbrž vedo, kaj imajo. Samo še Mali kraški maraton posvoji in nikoli konca lepe zgodbe. Naklado vrnemo v dobre stare čase in ustavimo vsako kravjo kupčijo. Najboljši sosed naj gre z lepo našo k ruskemu carju, najljubša zlata pločevinka je tako ali tako odšla skozi vrata nepovrata. Le eden je na varnem in ni vsaka vdova črna. Bomo pa šči namesto jote kuhali in bomo še bolj eko / bio / vege / zeleni / trajnostni in zdravi. Kot Rusi. Največ sveta otrokom sliši Slave.«

Tekmovanje, sodelovanje, storilnost, kaj pa rezultat, kaj pa sposobnost?

»Vedno se radi klatimo okrog. Tri srca so dragi prijatelji, Istro smo skupaj sestavljali in še smo zraven, posnemanje jemljemo za kompliment, le da ni le slaba imitacija. Žiga, Klemen in Dare se vlečejo za nami še iz nekih drugih, romantičnih časov, Gojc je neposredna zveza z Ljubljanskim, krade dobre ideje, vrača z modrimi nasveti in izstavlja račune. Vsaj trije Kališniki so se vpletli v naša življenja, drugače bi bil naš svet drugačen. Zelo, zelo drugačen. Tako je to, če si osrednji dnevnik. Kako lepo zveni. Kdo ve zakaj ni Murakami kolumnist. Moram vprašati Mirana, kaj misli s tem, ko pravi najbolj prijazen nesramnež.«


Foto: MKM

Filozofija teka je odkrivanje novega? Je športna oprema pomembnejša od narave in koliko je pomembna vsebina startne, darilne vrečke?

»Tečem, torej sem, je spesnil moder mož. Ali nekaj podobnega. Čas je postal najbolj iskana dobrina, namesto da bi si ga preprosto vzeli. Zase, za drugega, za druženje. Kot ovce pristajamo na hiperprodukcijo, samo za presežke še gre, za dobiček peščice, ki rojeva nove horde izstradanih. Plavanje je svetovni trend. Prek Sredozemlja. Lahko tudi po Kolpi. Čas ni pomemben, če sploh preživiš. Bitka s časom. Še množičnost je preveč množična. Samo še številke, številčnost. Timingova ura na prvem vozilu, ki jo tako ali tako vidita le plemenska žrebca. In publika. Dve tretjini trase gre po Italiji, a same slovenske vasice – Bazovica, Trebče, Gropada – in kraške neveste na dvoriščih, ki nam mahajo kot najdražjim gostom. Lepa je ta Slovenija, o Slovencih pa Cankar. Saj ni res – pa je, Himalaja je že preobljudena. Veliko je tekov, morda preveč, le tekačev nikoli dovolj, potem pa še številke radi napihujemo. Nekako je treba slediti butičnosti, ekskluzivnosti, elitnosti. Dobro pripravljena cestna zgodba ni za pocestnice in sploh ni poceni. Pred uporabo se posvetujte z zdravnikom, pa ne bo treba k farmacevtu, ne med listavce ali bognedaj iglavce. Le kakšen psihiater sem in tja. Čas je skrajni. Za kakšno revolucijo ali pa vsaj dobro rekonstrukcijo.«

In na koncu pridemo do nogometa in se vrnemo v Sežano …

»To je pa žalostna pravljica o čudovitem zelenem travniku, kjer bi se izmenjaje preganjali za okroglim svinjskim usnjem igralci I. SNL in II. SNL, kar še ni bilo videno v nobenem Blatnem dolu dežele SI-florjanske. Potem pa je malo bolj velik bos poklical malo manj velikega bosa in kar naenkrat je bil pašnik za NZS II OK, za NZS I pa KO. In so se plazile pritlehne besede in visoko leteče grožnje, izsiljevanja in grožnje. Pakta sunt servanda ni več temelj za prav in pravično, ampak za nično. Insajderji so škodoželjno pokali od smeha, statisti zardevali od sramu, glavna igralca pa sta odjezdila v svetlo bodočnost, od poraza do poraza, novim zmagam naproti.«

Zaključek je njegov. Novopečeni upokojenec je pravzaprav »do konca spečen« in pravi, da je penzija melanholija ali mogoče polčas, mogoče četrtina, v kateri te spremljajo pridobljena moč, globlja modrost in povsem drugačna lepota.

»Tako to gre. To ni zgodba o demokratičnem fašizmu in ne o avtoritarni demokraciji, je pa iz vsega svojega srca,«

na koncu pove Božo Dragan.

';