S sršeni v ta zadnji, položenimi v zibelko
Jesen 74. Orožne vaje. Ta beli in ta plavi. Malo globlje v gozdu sicer bolj razuzdano, v naseljih pa resne reči! Pri nas doma postaja strašno napeto. Bodo aretirali bratranca ali odpeljali sestro?! Zunaj dogaja, ven, vennn hočem! Mami malo dodatno pobrcam in že z rešilcem prečkamo sovražnikovo mejo. V slavno postojnsko porodnišnico. Jokajoča Butalka s preveliko glavo, kopijo fotrovih prstov in sršeni v riti. Sanje vsakega starša.
Meseci so na srečo vseh, ki so počasi ob meni začeli siveti, kar hitro tekli dalje. Stvari so se seveda le slabšale, spanje je bil tedenski dogodek. Firbcat in firbcat ali pa jokat, če mi ni uslišano! Ne čudi me, da so bili vsi zadovoljni, ker sem zgodaj shodila, začela blebetat in nehala lulat v pleničke… Čas za obiske pri sosedih.
Tu nekje sem dobila svoj prvi nadimek. Klistir. In kmalu zatem prvega psa. Morda na sugestijo sosedovih. Njihov škotski ovčar Samo je bil namreč tako lep, da sem ga nenehno vlekla za rep in mu, ko sem se s »fotrovimi« prsti želela dotakniti očk, non-stop hodila po tačkah… Še Lessiju je bilo lažje!
Pa sem jo dobila. Novofundlanko Saro, svojo Srečo na vrvici. Skupaj sva nabirali klope, tekali, se igrali od zore do mraka in si skupaj delili Poli salamo, Zdenka sir in ržen kruh. Nepopisno luštno je bilo!
Le bedra so rastla…
Ples
In med vso to pasjo radostjo, igranjem »barvic«, ristanca in predvsem »gumi-twista« pri sosedovih punčarah, sem doma smela gledati TV. Drsalne revije in muzikli ob nedeljah popoldne so mi bili najljubši. Nadvse sem si želela postati plesalka, Ginger Rogers na Broadwayju, če smem biti natančna…
Teta mi je kupovala plošče Novih fosilov in Srebrnih kril in moji sršeni so »šejkali« kakor sem vedela in znala. In če je bilo le mogoče, sem se spravila na oder, da sem svojo srečo delila! Najprej so me bili deležni kot pet- letnico kar Novi fosili z mojo takratno veliko ljubeznijo Rajkom Dujmićem na vaškem koncertu in do tod dalje je šlo le še navzdol… V tretjem razredu osnove šole smo s sošolkami ustanovile plesno skupino; proslave ob dnevu žena, krajevni prazniki, celo kakšna občinska proslava, valete, neverjetni vaški uspehi, hud špas in prelepi spomini!
A vendar sem upala, da srečo poskusim tudi onstran butalskih meja… Kot vestni učenki 5. razreda s klistirskimi osebnostnimi značilnostmi mi je čudežno uspelo prepričati starše, da smem enkrat tedensko v Ljubljano, na plesne vaje v Kazino, korak od Broadwaya…
Takrat pa sem »nabasala« na prvo streznitev… Gibčnost sem tako kot debele prste podedovala po fotru… Punce so se s svojimi vitkimi nožicami v luft vrtele okrog lastne osi ko vrtavke, butalsko revše pa sem svoja težka bedra težko odlimala od tal. Pa še rit je postajala močno gravitacijska. In ker že lastne prepreke niso bile dovolj, so me še »fanta dal plesat«, jasno s temi bedri nisem izgledala nič damsko. A ponižanja še ni bilo dovolj. Poleg sem se še nenormalno potila. Kolobarji so me krasili od komolcev do pasu. Ginger Rogers my ass…
Jasno mi je bilo, da bom morala pot nadaljevati kar v gimnaziji, a sem večino najstniških ur preživela v sobi, nastopajoč v muziklih, živela svoje sanje. Happiest days of my life.
Tek
Nemogoče se je bilo v tistih časih s kompetentnimi dogovoriti, da bi lahko najele vaško napol podrto telovadnico za »plesne vaje«. V današnjem času bi temu rekli aerobika z zumbo in stretchingom, zato smo prijateljice izbrale najcenejši »ritomig« – tekanje. Finčkano se nam je zdelo, le steze nismo našle neprometne, v medvedje loge pa zvečer le nismo upale. Zato je v najstniški fazi šlo bolj za tekaški eksperiment. Vrnila sem se nazaj v svojo broadway sobo, tek pa prihranila za odraslejše dni.
Kolesarjenje
Ko sem se občasno vrnila v realnost, sta mi že precej osivela starša v cerkniškem Mercatorju kupila city bike! To je bil mountain bike z vsemi lučmi, prtljažnikom in s polnoooo prestav. Makedonske izdelave, zato sem ga klicala »oro«. Bil je neznansko težak, a vzdržljiv. Prepotovala sva deželo Valvasorsko in prek. Še na Slivnico sva jo mahnila, oh, to se mi je takrat zdel dosežek, ki sem ga ponosno delila s prijateljicami.
Hribčkanje
S tem prvim kolesarskim vzponom na Slivnico je preskočila iskrica. V sebi sem začutila nove sanje, želje in izzive. Rinit navkreber! Hribčkanje ni bil preskok, le vzporednica kolesarjenju, teku in plesu. Končno so močne noge dale, kar je srce želelo!
Suma sumarum
Osrečujeta me smeh in šport. Srečna sem, ko grem in uživam, ker sem. Klistir s sršeni v riti.
