Renata Trstenjak – Maratonka v tekaški ekipi Volkswagen Polet O2
Renata bo letos prvič okusila maratonske kilometre, tiste od trideset naprej. Za ta dogodek pridno trenira, zato da bo izkušnja čim lepša in maraton čim lažji. Vendar v športu ni nikoli lažje, samo hitreje gre. Do nastopa na maratonu je še dobrih osem tednov, čaka nas še veliko treninga in nekaj testiranj. Renata mora še drugič v laboratorij, kjer bomo videli, koliko smo naredili čez poletje. Po njenih besedah je razlika precejšna.
Renata, prvič se odpravljaš na maraton, kakšen cilj si postavila?
Ko sem začela teči pri ekipi Polet, je bil moj cilj priti do cilja na Ljubljanskem maratonu. O času nisem razmišljala. Zdaj ko je za mano že veliko kilometrov in treningov, pa že premlevam, kaj vse bi se dalo doseči. Poigravam se s časovnimi napovedmi, ampak na glas si ne upam še nič povedati. Predvsem si želim preteči maraton brez zapletov, poškodb in bolečin. V cilju se želim počutiti dobro, zmagovalno in ponosno.
Kdaj si začela rekreativno teči?
V osnovni šoli nisem marala dolgih tekov. Svoj čas sem raje posvetila drugim športom (odbojka, rokomet). Tek se mi je zmeraj zdel dolgočasen in zelo nedružaben. Po končani srednji šoli sem šport popolnoma opustila in tako je bilo vse do pred približno desetimi leti. Takrat sva se spoznala s sedanjim partnerjem in skupaj začela kolesariti. Iz kolesarjenja se je moja športna pot nadaljevala v fitnes, saj sem želela shujšati. Ko pa se je partner odločil za triatlon, je tudi mene potegnilo v tek. Na začetku je bilo grozno, vse me je bolelo po le enem kilometru. Mogoče se bo slišalo smešno, ampak imela sem občutek, da mi bodo izpadli zobje, bolel me je jezik, da o nogah ne govorim. Te vse začetne težave sem premagala in pred tremi leti začela malo več teči. Prvo leto sem tako na Ljubljanskem maratonu pretekla deset kilometrov, drugo 21, tretje leto pa prav tako 21 kilometrov. Tretje leto sem sicer nameravala preteči maraton, ampak se mi zaradi zdravstvenih težav ni izšlo. Sem pa v tem času opazila, da se moj tek nikamor ne premakne, da ne napredujem. Zato sem se letos odločila za korak naprej. In zdaj sem tu.
Kaj pričakuješ od poti do maratona? Veliko ur boš namenila za trening, zagotovo bo to spremenilo tvojo tedensko rutino.
Moja rutina se ni veliko spremenila, ker sem že prej hodila na fitnes in tudi kolesarila. Je pa res, da si moram čas organizirati predvsem za daljše treninge. Ti so predvsem konec tedna, ko ni službe in je vse laže izvedljivo. Pred dvema, tremi leti je bilo malo težje, ker sem še študirala. Odkar pa je študija konec, je več časa za šport in rekreacijo.
Imela si težave s pokostnicami, kako zdaj skrbiš za svoje noge?
Občasno imam še vedno težave s pokostnicami, kadar so v treningu šprinti ali klanci. Nekako sem se naučila živeti s to bolečino. Si pa po treningu privoščim hladno kopel za noge, hladne obkladke in razne maže. Letos sem na dopustu prvič namakala noge v hladni reki, takoj po treningu. To je bilo odlično. Noge sem imela takoj lažje in bolečine so skoraj izginile. Na morju pa sem po treningu zaplavala, božansko. Upam, da bodo moje noge na dan maratona dobro pripravljene, spočite in brez bolečin.
Od prvega do drugega terenskega testa si precej napredovala, kako ti občutiš ta napredek?
Na prvih testiranjih sem mislila, da ne bom prišla nikamor, počutila sem se kot cunja. Danes se mi zdi, da sem svetlobna leta naprej. Verjetno je to pogojeno s pravilnimi treningi, ki jih prej nisem poznala. To so najbrž težave vseh rekreativcev, ki zelo hitro odnehajo, ker ni napredka. Sama vidim in občutim razliko med treningi letos in tistim, ki sem jih izvajala prejšnja leta. Bomo videli, kaj bodo povedala naslednja testiranja, ki naj bi jih imeli v kratkem. Upam, da bodo rezultati spet boljši. Vsaj čutim, da bi morali biti.
Kje in koliko misliš, da je še rezerve v treningu?
Če ne bo večjih težav z nogami, mislim, da imam še kar nekaj rezerve. Letos mi je predvsem pomembno, da pretečem zastavljeno razdaljo, drugo leto pa se bom verjetno posvetila temu, da enake kilometre pretečem hitreje. Ta morebitni doseženi čas pa bodo pokazale ravno te rezerve. Moram pa do konca utrditi svoje noge in se dokončno rešiti bolečin. Sama najbolj opažam spremembe predvsem po intervalnih treningih in šprintih. Tako da se bom takim treningom v prihodnosti še bolj posvetila.
V prihodnjih tednih te čaka težko obdobje s treningi, kako jih boš uskladila s službo?
Med tednom je treba čas dobro razporediti, da lahko opravim vse obveznosti. Verjetno bodo treningi bolj v večernih urah oz. takoj po službi. Odvisno od dneva in skupnih treningov z drugimi člani ekipe. Čez vikende se je laže organizirati, zato takrat najlažje opravim dolge in zahtevnejše treninge. Velikokrat pa združim sprehod psa in trening.
Lažje tečeš sama ali v skupini?
Najraje tečem s partnerjem (in kužkom). Nimam težav teči s skupino, če se ta prilagaja. Nekajkrat sem bila v skupini, ki je bila zame prehitra, in potem to ni bil več užitek. Priznam, da na dolge teke ne grem rada sama, imam raje družbo.
