Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Poletov potep: S kolesom okoli Jugosalvije 4.del

Pot v dolžini 4000 km sem razdelil na 20 približno enako dolgih etap s ciljem, da vsak dan prekolesarim cca. 200 km. Kako pa mi bo zadani cilj uspeval pa je bilo težko predvideti, saj je dnevna količina kolesarjenja zelo odvisna od vremenskih razmer na poti. Že doma sem si zadal nalogo, da vozim pretežno podnevi, saj moj namen ni bil rušenje nekih hitrostnih in dolžinskih rekordov, ampak se naužiti lepot ob poti. Vsekakor bi bilo za to pot smiselno planirati več etap in si med potjo vzeti več časa za ogled znamenitosti, vendar sem bil zaradi dolžine letnega dopusta časovno omejen na max 23 dni. Štart in cilj poti je bil planiran v Kranjski Gori, izpred vodnjaka, ki je pred hišo moje sošolke Tine.

Nekatere fotografije so slabše resolucije za kar se opravičujem...

 

16. etapa: 19.08.2018 - Zaostrog – Drage: 220 km, 2400 vm

Iz Zaostroga krenem še po temi, saj lovim jutranje hladne ure, ker po 11 uri se enostavno ne da več zdražati na vročini. Drugače ni bilo nič novega. Užival sem v vožnji ob obali in užival ob razgledih na prečudovito sinje modro morje. V Breli sem nameraval imeti postanek in obiskati naše oddajalce apartmaja, v katerega hodimo na dopust že vrsto let, vendar ura ni bila še niti 9 in jih nisem imel namena buditi. V Trogiru sem naredil premor, pojedel kosilo in počakal, da se vsaj malo »ohladi«. Popoldne sem nadaljeval in etapo proti večeru zaključil v Dragah.

                                                                     

                   

17. etapa: 20.08.2018 - Drage – Crikvenica: 220 km, 2500 vm

Sem že pozabil, kakšni so klanci ko se prebijaš preko velebita proti Reki, saj sem se po teh cestah vozil pred dobrimi 10 leti. Cel dan je pihal močen in neugoden veter, ki me je, ko sem prišel izza ovinka, dobesedno zaustavil. Potem se je bilo potrebno prebiti do nove serpentine, kjer sem se pred vetrom skril in izza ovinka se je zgodba ponovila. Pred Svetim Jurajem sem naredil pauzo in popoldne nadaljeval proti Crikvenici. Najel sem sobo v privat hiši in spoznal kaj pomeni Čista jeba, ki jo prepevata MI2, sploh tisti refren: ko si hkrati tako blizu a tak daleč od vsega. Celo noč sem poslušal brnjenje zunanje enote klime, ki je hladila sosednjo sobo.

    

Kamen na kamen..                           

 

Pod Velebitom

 

 

18. etapa: 21.08.2018 - Crikvenica – Novigrad: 210 km, 2400 vm

Kot je bilo že v navadi zadnjih nekaj etap, sem na pot krenil še ponoči, tako da sem sončni vzhod doživel v Opatiji. Prečudovito, ko začnejo žarki božati morje in se to lesketa v 1000 odtenkih. V Puli sem naredil postanek in v restavraciji sem natakarico prosil, da mi pove geslo za wifi. Odvrnila mi je, »pitaj konobara«. Ma jebo vas, si mislim, pa taka prijaznost, ne rečem pa nič. Čakam in mimo je prišel natakar. Poskusil sem ponovno in dobil enak odgovor: »pitaj konobara«. Ker mi je bilo zadosti sem mu rekel: »pa pitao sam vas, pa vi ste konobar, zar ne?« » Po to vam je geslo za wifi.« Dobra fora ni kaj. Po moje so se potem še cel dan režali na moj račun. Popoldne sem krenil proti Novemgradu, kamor sem prispel proti večeru in si najel sobo s 4 posteljami za 40 eurov. V Zaostrogu 3 postelje, zdaj pa sem napredoval na 4. Ker ravno tako ni želel zmanjšati cene, sem spal na vseh štirih posteljah.

            

              

Jutro v Opatiji                          

 

                     

Limski fjord

 

 

19. etapa: 22.08.2018 - Novigrad – Bovec: 235 km, 3300 vm

Dopoldne sem prečkal mejo v Sečovljah in spet sem bil na domačih tleh. Lepo se je bilo vrnit v našo lepo Slovenijo in truditi se moramo da tako zapustimo tudi kasnejšim rodovom. V spomin mi je prišla Avsenikova pesem in zapel sem, ljubim te Slovenija zelena, moje si zavetje moj si dom, od gora cez polja tja do morja, res najlepsa si Slovenija. Torta je bila končana, manjkala je samo še jagoda, ki me je čakala na Vršiču. Zapuščal sem nulto koto in od tu naprej je šlo samo še navzgor. V Novo Gorici sem si privoščil počitek, popoldne pa sem nadaljeval proti cilju. V mislih sem imel kar potegniti do Kranjske Gore in potovanje zaključiti po 19 etapah, vendar sem se premislil in dan zaključil v Bovcu. Še zadnja noč in naslednjo bom že spal doma.

 

Tako čista pa je moja dežela

 

20. etapa: Bovec – Kranjska Gora: 45 km, 1500 vm

Ker sem bil tik pred koncem, se nisem obremenjeval z budilko in sem spal precej dlje, kot je bilo običaj v prejšnjih 19 dneh. Pojedel sem zajtrk, osedlal kolo in gas proti Vršiču. Z vsakim obratom sem bil par metrov bližje dosanjanim sanjam. V nogah se že poznalo preko 4000 km, teža torb je naredila svoje, vendar sem kljub utrujenosti Vršič prevozil v enem kosu, brez premora. Neka nevidna sila mi je dajala moč. Ko sem se ustavil pri modri tabli, ki označuje prelaz Vršič, sem začutil neko nepopisno srečo, saj mi je uspelo to, kar sem si zadal in to brez kakršnih koli problemov. Lahko rečem, da je bilo presenetljivo enostavno. Samo še previdno do KG in etapa okloli Yuge bo zaključena. Na Vršiču sem srečal par in ju prosil, če me lahko fotografirata. Zapletli smo se v pogovor in povedal sem jima, kakšna pot je za menoj. Navdušena nad tem, da sta naletela ravno name, se za spomin še fotografiramo. Gospa mi je povedala, da sta z možem navdušena hribolazca in ledna plezalca, da pa je preživela presaditev pljuč in da se sedaj počasi vrača v gore. Neverjetna zgodba, o kateri čez par mesecev berem v Slovenskih novicah. Ga. Pečjak, čelado dol!!

 

Malo pred 10. uro sem prispel do korita v Kranjski Gori, oziroma pred hišo moje sošolke Tine,  kjer me je čakal avto.  S Tino va se pozdravila, potem pa sem stvari zložil v avto in gas prozi domu. Med potjo sem poklical ženo in ji povedal da bom doma malo prej kot sem načrtoval. Prepričuje me, da naj nič ne hitim, da naj grem ša kam na klosilo…..Vse to prepričevanje se mi je zdelo zelo neobičajno in niti v sanjah nisem pomislil kaj se skriva za tem, dokler z avtom ne zavijem na domače dvorišče. Tam pa me je čakalo presenečenje mojih prijateljev tekačev iz Tekaške vadbe Mitja Krevs. Napisi, pivo, TV Vaš kanal. Šele zdaj se mi je posvetilo zakaj naj ne hitim domov.  Ker so imeli namen priti vsi, moj predčasni prihod pa jih je presenetil in ni bilo mogoče vse zrežirati kot so hoteli.  Niti v sanjah nisem pričakoval takega sprejema. Res iskrena hvala moji tekači in še posebej organizatorju Mitji Krevsu, našemu trenerju.

                   

    

Na Vršiču z Jasno Pečjak                                      

 

Pri koritu                                   

 

Statistika

      

 

Sprejem

 

 

 

Tako. Krog je bil sklenjen, občutki so bili in vedno bodo, vrhunski. Yugoslavija je bila, oziroma je še, samo po kosih, država s prečudovito pokrajino in prijaznimi ljudmi. Rodovitna ravnica na severu Hrvaške in Vojvodine, hribi, doline, jezera, morje… Edino kar je bilo moteče so krdele potepuških psov v Srbiji, Makedoniji, Kosovu in Črni Gori in pa smeti. Kar se tega tiče sta Hrvaška in Slovenija daleč pred vsemi.
Na poti nisem imel nobenih problemov, niti enkrat nisem predrl, ljudje so prijazni in res nobenih posebnih težav. Slabo izkušnjo sem imel edino v Banatski Palanki, kjer me natakar ni hotel postreči, ker sem Slovenec in pa v Peči, kjer so me v restavraciji ignorirali, ker so mislili, da sem Srb, ker sem jih ogovoril v Srbskem jeziku. Ko pa sem jim pokazal da sem Slovenec, so bili takoj trije ob meni ni se mi opravičevali. Slovenci smo še vedno v vseh republikah zelo cenjeni (na Hrvaškem nekoliko manj) in nas imajo za nekaj več.
Če te je ob branju moje zgodbe zamikalo, da tudi sam podoživiš lepote Yugoslavije ti to toplo priporočam, pa čeprav z avtom, motorjem, kolesoma, ali celo peš.
Kdor se bo odpravil na celotno pot, ali del poti, se mi naj javi, da mu pošljem GPX track.

 

V številkah:

4070 km
45900 vm
20 etap
Povprečna etapa: 203,5 km; 2295 vm
85000 porabljenih kalorij

 

O avtorju:

Matjaž Golob, rojen 17.07.1965 v Novem mestu, po poklicu diplomirani inženir gradbeništva, poročen in oče dveh sinov, kolesar, član Kolesarskega kluba SPRINT Novo mesto,  tekač….Ideja, da prekolesarim krožno pot ob meji bivše skupne države Jugoslavije s sosednjimi državami, se mi je porodila v letu 2017, ko sem v 10. dneh uspešno opravil s krožno potjo preko vseh glavnih mest bivše skupne države.Traso sem zasnoval s pomočjo aplikacije Ride With Gps, izbiral pa sem poti čim bližje mejam in da so te ceste normalno prevozne, se pravi da so asfaltirane, ker sem se na pot odpravil s tekmovalnim cestnim kolesom Pinarello marvel, s tem da sem ga obložil s ustreznimi torbami za prtljago. Širina gum 25 mm. Skupna teža prtljage je na koncu znašala 16 kg.

Spisek prtljage:

1. ZDRAVILA in KREME
pranesa, aspirin, xizal, nalgesin, nasonex, nodol, krema za sončenje, labelo, krema za roke in obraz, turbo gel, chamois creme, energijski geli

2. OSEBNA HIGIJENA
zobna nitka, zobna krtačka, zobna krema, milo, papirnate brisače, vlažilni robčki

3. OPREMA
rezervna guma, rezervne zračnice, set za demontažo gume in set za krpanje zračnice, nož, solzilec, set imbus ključev, power bank, kabli za polnjenje, mobitel, mp3, polar ura in polar pas, spalna vreča, olje in krpe guma, rezervne napere, ključ za menjavo naper, rezervni nosilec zadnjega menjalnika, tlačilka

4. PROSTI ČAS
natikači, 3 x nogavica, kopalke, 3 x kratke hlače, 1 x trenirka dolga, 3 x mikica

5. ZA KOLESARJENJE
čevlji, 3 x nogavice, velotoze za čevlje in čelado, nogavčki, rokavčki, 3 x kratke hlače, 2 x podperilo, 3 x kratke majice, 1 x dolga majica, dežne hlače, dežna jakna, anorak, jakna z dolgimi rokavi, kapa, čelada, dolge in kratke rokavice.

 
 
 
Brez donatorjev ne bi šlo: 
 
LEKARNA NOVAK
 
STREŠNIKI GOLOB
 
KERAGRAD
 
PROACTION
 
TRGOVINA IN SERVIS KOLES SMOLE
 

';