Poletov potep: Prešernov pohod
Slovenija kot država ima baje edina oz. ena redkih – kulturni praznik? Odgovoril bi da ali pa tudi ne, niti ni tako važno. Na ta dan se obeležuje smrt našega največjega pesnika s številnimi prireditvami… tako strogo kulturnimi, kot so obiski muzejev, gledaliških predstav, recitalov, pa tudi, kar mislim, da je zelo prav, tudi z obiski kakšnih športnih rekreativnih prireditev. Vsaj v Pomurju, tako na levem, kakor desnem bregu reke Mure je na ta dan organiziranih več pohodov, posvečenih kulturnemu prazniku.
Kam iti, vsaj v Prekmurju so bili trije pohodi, na desnem bregu Mure znameniti pohod po obronkih hribov nad Ljutomerom. Ker sem na slednjem že bil, sem se odločil, da tokrat obiščem Goričko oz. majhno vasico, tudi občino, Gornji Petrovci in se udeležim pohoda po obronkih te vasi.
Nekaj o občini Gornji Petrovci: tako iz glave, brez uporabe vseveda, torej »goglića«. Sama vas se deli na Petrovce in Gornje Petrovce. Že ime pove, da so slednji malce višje. Središče vasi je vseeno v »dolini«, kjer je trgovina, banka, pošta, polcijska postaja, verjetno županov urad (to v vseh teh letih nisem ugotovil…), pa gasilski dom. Malce hudomušno lahko napišem, da je to ena najbolj zadolženih občin v Sloveniji, ampak vse, kar je tam… se ne bo preneslo nikamor, ane? Pustimo in napišimo nekaj suhoparnih podatkov o občini, seveda s pomočjo vseveda: obsega štirinajst vasi oz. vaških skupnostih, katere so raztrosene po številnih hribčkih naokoli. O sami zastavi in grbu ravno ne bi, razlaga se mi zdi dokaj komplicirana, pa tudi pomenbno je…? Ni! O občini: Občina Gornji Petrovci: leži v severovzhodnem delu Goričkega. Obsega 67 km² površin z 2047 prebivalci, ki živijo v 714 gospodinjstvih.
Občina ima 14 vasi, ki so prikazane v občinskem grbu kot modre hišice z rdečimi strehami. Vasi so razporejene v tri krajevne skupnosti: Gornji Petrovci, Križevci in Šulinci. Center občine je vas Gornji Petrovci, kjer se nahaja tudi sedež občine ter zdravstveni dom, zobna ambulanta, lekarna, policijska postaja, osnovna šola, ki je bila v letu 2002 imenovana za najlepše urejeno šolo v Sloveniji, poslovni center z banko, pošto, zavarovalnico, mesnico, trgovino s prehrambenimi artikli in tekstilno trgovino, skratka z vsemi objekti, ki so potrebni za prijetno in kvalitetno bivanje. Občina skrbi tudi za urejenost okolice, saj vsako leto zasadijo več tisoč rož. Nekaj turističnih znamenitosti: Desno od evangeličanske cerkve v Križevcih vodi makadamska pot do Tetajnega brega, kjer stoji, kot vedo povedati domačini, že vsaj sedemsto let staro orjaško drevo, navadni kostanj. V premeru meri čez 3 metre, v višino pa 20 m. Ljudje pripovedujejo, da je bil vrisan kot orjaško drevo že v starih avstrijskih vojaških kartah.
V Ženavljah je spominsko obeležje v obliki balona… tu sta v začetku 20. stoletja pristala dva Belgijca… vendar o tem drugič, zgodba bo zanimiva, materiala je veliko, nekaj tudi avtentičnega v eni gostilni nad obeležjem. Seveda brez cerkva ne gre, tu je nekaj tako katoliških, kakor evangeličanskih cerkva… ljudje so bili v teh krajih vedno strpni do drugih ver in bogastvo nekega preteklega časa v obliki zgradb… kulture se je ohranilo. Živelj ne glede na veroizpoved, je vedno živel v slogi.
Veliko bi bilo še za opisovati, vendar je moj namen, da predstavim tudi malce športno stran kulturnega praznika, torej pohod ob kulturnem prazniku.
Zbrali smo se v »dolini« v gasilskem domu. Po jutrani kavi, borovničkah, tudi prigrizku je sledilo gasilsko fotografiranje in greeeeeeemo, kakor se temu pravi! Preko ceste, po nadvožnjaku preko železniške proge na makadamsko/poljsko potko proti Stanjevcem. Mir in tišina… katero so motili le pohodniki zaradi govora. In tudi, da smo naleteli na smetišče pločevink, torej smeti, katere so tu pustili res neodgovorni ljudje.
Teh nekaj kilometrov je minilo kot »šus«, prišli smo v središče vasi Stanjevci in se podali na prvi hribček. Kot zanimivost… poleg vsega sem fotografiral tudi eno hišo, katero so obnovili zaradi nakupa Angleža ali Škota, saj niti ni tako važno. Itak so vsi državljani Združenega kraljestva. Zraven je bil en Jamajčan… ampak »that` s another story«. Pohodniki so ga kar veselo mahali v hrib, jaz pa non-stop pri foto motivih… in sem kar debelo zaostal za njimi. Vseeno jih na vrhu hriba ujamem, tu je kar precej obnovljenih starih hiš… baje bi naj bilo nekdaj na samem Goričkem okrog 200 Angležev ali Škotov, natančno število ni tako pomembno. Tu smo dobili tudi »novega vodiča«, ostarelo psiško… lastnico so odpeljali v bolnišnico, sicer jo hranijo, ni lačna… ampak vseeno si želi družbe in kot pravijo domačini, ki vsak ponedeljek organizirajo pohod, je vedno z njimi. Nisem si mogel kaj… božanje, klicanje in psička se me je kar držala do prve postojanke pri kapeli v Stanjevcih. Malce obloženega kruhka, pecivo, seveda je spadal zraven tudi špricer… pa tudi naprej je bilo potrebno iti. Malce okrog, tudi po zelo priljubljeni kolesarski cesti… in hitro smo bili nad Gornjimi Petrovci.
Nad Gornjimi Petrovci se dviga dokaj impozantna evangeličanska cerkev, na samem križišču je osnovna šola… in potem vodi cesta v dolino, v našem primeru do gasilskega doma oz. izhodiščne točke. Starejši Prekmurci, za domačine ne govirim vemo, da če zaviješ v hrib… prideš do znamenite Pindže… gostišča, katero je bilo v prejšnjem sistemu, tudi le nekaj pozneje, znano kot prireditelj ženitovanj, raznih srečanj, odlične hrane in pijače, fantastičnega razgleda na samo dolino… Seveda smo zavili gor. Žal… po fotografijah se ravno najbolj natančno ne vidi… vse zapuščeno, vse propadlo. Česar ni, pač ni, krenili smo naprej proti cerkvi na vrhu hriba, je katoliška Sv. Trojice oz. Nedela… od tu, je pot vodila samo še kakšna dva kilometra navzdol do Petrovec… do gasilskega doma.
Sam pohod je bil dolg okrog 8 km, z nekaj vzponi, opravljen z veseljem, v odlični družbi in to moram res poudariti, z skrbnimi organizatorji. Na koncu so nas pogostili z bujto repo, da se malce našalim, ljubljančani bi rekli z »ubito peso«. Pa saj vemo… da se nekatere stvari ne prevajajo v uradni knjižni jezik, he, he…
Vreme je bilo naklonjeno… sicer ni bilo snega, kateri mene ne moti. Motijo me megla, tako »poscano« vreme, tega pa letos ni bilo. Ozračje se res segreva, ampak zima včasih še pokaže zobe. Letos je ni, mogoče drugo leto. Mogoče se vidimo?
