Poletov potep: Povratek v Lockenhaus
O tem mestecu oz. gradu sem pisal pred časom v potopisu o kolesarjenju po Burgenlandu oz. Gradiščanskem. Že takrat sem si nekako dal nalogo, da se vrnem, da probam ta hrib prevoziti tudi s specialko in si ogledati grad.
Ker je od zadnjega potepanja z Igorjem preteklo že nekaj časa, sva dogovorno izbrala soboto kot dan, ko greva spet kar precej »visoko« v Burgenland, do Lockenhausa in se podava ponovno preko hriba. Mene je doletela naloga, da strasiram progo. No… bolje bi bilo, da mogoče tega ne bi počel jaz, ampak Igor, kateri je vešči v teh zadevah. Vseeno sem se potrudil in narisal v bikemap.net-u dve varianti: prvo za vožnjo bolj po Avstriji, drugo pa po Madžarski. In že tu je nastal problem: Igor mi je javil, da mu je bolj všeč varianta dva, torej ta po Avstriji. Takoj se vidi, da se je zmotil, jaz pa z njim, saj sem mu potrdil, da tudi sam mislim tako (varianta dve je bolj po po Madžarski). On si je naložil v števec napačno traso, jaz pa vseeno pravo.
Nekaj pripravic dan prej, nakup nekaj hrane, sam sem si v vrečkici pripravil tudi nekaj prahu cedevite, banane sem pozabil kupiti, pa ni bilo prvič… in glede na mojo pozabljivost, tudi tristopetnajst procentov ne zadnjič. Na pot sva krenila dokaj zgodaj, še po temi. Po mraku sem dva »junaka« vodil jaz, saj imam na balanci zmontirano kar solidno luč. Pa se peljeva… in že v Lemerju me Igor opozori, da mu števec javlja, da nisva na trasi. Pa ga malce pokaram, naj ne komplicira, kajti bikemap.net včasih kaj nariše po svoje, pa tega niti ne opaziš. Pohvalil sem se, kar strumno in junaško, da do Güssinga pa ne rabim ničesa kar se tiče navigiranja. Še ruto okoli očes mi lahko zaveže, pa bova vseeno tam.
Hitro prečkava naše Goričko, do malce večjega mesteca Jennersdorf se pripeljeva že po svetlem, višincev je bilo za slabih tristo metrov, povprečna pa mislim da nekaj pod osemindvajset. Do Güssinga je bilo še 20 km, več ali manj po ravnem, hitro sva zagledala tisti impozantni grad, kateri daje neki image mestecu. Naredila sva nekaj fotografij, sam pa sem v garminem števcu aktiviral navigacijo in strumno na pot v smer, kjer pa še res nikoli nisem vozil. Števec je non-stop piskal… veliko trase je bilo začrtane po kolesarski stezi, ampak tam se ravno nisva vozila. Na pamet sem vedel, da morava priti do vasice Sent Michael. Dalje v glavi proge nisem imel in to je bila velika, velika napaka. Ker same ure nisem veliko gledal misleč, da števec pač javlja drobne napakice, se je to izkazalo za skoraj fatalno napako. Dobro, peljeva se dalje nekaj po hitro cesti, nekaj po vaseh naokoli, stalno pa sva se oddaljevala od začrtane poti, le, da sam tega nisem opazil, Igor pa je itak imel naloženo napačno traso. Pri stotih prevoženih kilometrih sva se planirano ustavila na manjši črpalki v Kemetenu, nekaj pojedla, nakupila vodo in do Oberwarta je bilo le še 10 km. Mala malica to prevoziti, povprečno sva dvignila že nad devetindvajset, vse je teklo kot po maslu, le kaj se lahko zalomi?
Četudi sva vedela, da sva kar precej iz smeri… saj bova krenila bolj na »desno« oz. vzhod in našla traso. Ojoj… prevoziva manjši hribček in zagledava mesto in takoj veva, da pa tako enostavno sedaj ne bo. Hitro sva se znašla na hitri cesti, na desetine avtov pa mimo naju. Ker je to Avstrija seveda hupanja ni bilo. Po še enem prevoženem hribu… velik krožni promet oz. rondo, odločiva se, da probava po navadni cesti malce naokrog in ne več po hitri cesti. Spet napaka, saj sva bila od trase oddaljena mogoče tri, štiri kilometre, tako pa sva se vozeč proti jugu vse bolj oddaljevala od nje. In vsak je gledal svojo uro… na »napačni« varianti se je trasa celo približevala, saj je bil planirani povratek od Rechnitza čisto drugačen, kot je bila začrtana trasa po »avstrijski« varianti. Torej, vozila sva se, vozila, kakor se temu pravi okoli »riti«, ponovno morala na hitro cesto, le da v obratni smeri, saj sva zašla kar solidno na jug in vzhod. Ker sam slabo vidim manjše številke, grafe, zemljevid na števcu, Igor pa vozi z očali za branje, sva si ure zamenjala, saj je bil on večino poti »vlečni voz«. V kraju Grosspetersdorf je bilo jasno, da je potrebno nazaj na sever in proti zahodu, saj bi drugače prikolesarila v Rechnitz, to pa je kraj pod hribom, katerega sva želela prevoziti. In se znajti v Rechnitzu šele po spustu.
Navadno je v vsaki zadevi tudi kaj dobrega in tu je bilo, da sva neplanirano zagledala še en grad. Kar solidno viden od daleč, pa tudi njegov izgled kot iz pravljice. Je v mestecu Stadtschlaining, ime ima tudi po tem kraju. Seveda sva se ustavila, naredila nekaj slikic, si ga malce ogledala. Ime Schlaining se prvič omenja leta 1271. Samo mesto se nahaja na jugu Gradiščanskega (Burgenland) na zahodnih pobočjih gore Günser. Danes je v gradu muzej avstrijskega študijskega centra za mir in reševanje sporov, v njem potekajo številni seminarji, slovi tudi kot konferenčni center. Samo mesto StadtSchlaining ima nekaj čez 2.100 prebivalcev.
Igor je pridno vlekel naprej, po kakšnih desetih kilometrih sva končno prispela… na traso. Dalje je vse teklo kot namazano, postalo je tudi veliko bolj vroče, do Lockenhausa je pot vodila preko še enega dokaj dolgega hriba, naklonina pa je bila tam med pet in osem odstotkov. Pijače je začelo zmanjkovati… ampak dandanes ima vsaka vas že supermarket ali črpalko oz. oboje. Le… da nisem točno vedel, delajo v Avstriji tudi v soboto popoldan, ali ne oz. nekje da, drugje pa ne. Po spustu in nekaj kilometrih vožnje se končno pojavi smerokaz za Lockenhaus… še slabe 3 km in sva tam. Nisva takoj krenila v hrib, ponovno sva si najprej ogledala grad, naredila nekaj fotografij, poiskala trgovino in si »privoščila« vsak pol koka kole, ostalo se je nalilo v bidon. Koka kola je bila lahka, druge niso imeli oz. je nisem imel volje iskati. Bolje to, kot nič. Sva pa tudi ugotovila, da sva s tisto vožnjo »okoli riti« pri Grosspetersdorfu »pridobila« kakšnih trideset kilometrov. Ojoj… to pa ni bilo v načrtu.
Lockenhaus je znan po srednjeveški utrdbi Burg (grad) Lockenhaus z burno zgodovinsko preteklostjo. V 13. stoletju bi naj bil zadočišče za viteze templarje, vendar to ni stoodstotno dokazljivo. Danes grad služi za razstave na temo templarjev in drugih razstav. Župnijska cerkev v Lockenhausu je bila zgrajena od leta 1656 do 1669 kot projekt italijanskega arhitekta Orsolinija. Od leta 2003 je tu največji cerkveni organ Burgenlanda. Samo naselje spada pod okrožje Oberpullendorf, šteje pa nekaj čez 2.000 prebivalcev.
Pa v hrib, dolg je 9,51 km, na Stravi je označen kot hrib druge kategorije. Že zadnjič sem pisal, da je zadeva veliko bolj strma prvih nekaj kilometrov, nato se pa kar izravna in redko preseže naklonino petih procentov. Že pred vzponom sva se zmenila, da vsak vozi po svojih močeh, zgoraj pri »ranču« pa se počakava. Igor je to vzel zelo resno, saj sem zaostal že prvi kilometer vsaj za minuto, čeprav sem se tudi sam trudil… po svojih močeh seveda. Meni vseeno ni šlo… po pričakovanjih. Preutrujen, malo sem se šparal za zaključek vzpona, tudi emšo dela svoje, ne na koncu še kilaža in to je to. Solidno sem švical, Igor me je zgoraj že čakal in takoj je sledil spust. Tu sem pa jaz malce kraljeval, da se pohvalim, saj mi spusti kar grejo. Pa še salo vleče dol. Tik na Rechnitzem sem presegel tudi sedemdeset na uro, več pa si nisem upal, saj se je naenkrat pojavilo naselje. Pa še kakšen radar…?
Tu sva naredila prvi resen postanek, Igor je skočil v trgovino, nakupil vodo in neko čokolado, pa tudi hmeljski napitek ni manjkal. Potrebno je bilo nabrati moči, saj naju je čakalo še kakšnih stodvajset, stotrideset kilometrov poti, tudi po Madžarski, kjer pa so praviloma ne slabe, ampak zelo slabe ceste. Z oddaljevanjem od Rechnitza sva tudi sproti ugotavljala, kje smo ga zadnjič kot skupina polomili, da smo si tako zelo otežili pot v Güssing. Pri enem križišču levo namesto ravno in to je bilo pač to. Bolj proti jugu trase, že v mestecu Gaas so se ob cesti pojavljale strnjene hiške v panonskem stilu. Kot bi se vozil po Lendavi, Beltincih, v moji Soboti pa tega skoraj več ni. Škoda za nas starejše nostalgike.
Po kakšnih petdesetih kilometrih vožnje proti jugu se napotiva proti Körmendu oz. Madžarski, mejo prečkava pri Moschendorfu, navigacija je bila tokrat pravilna in dalje na želeno mesto ni bilo težko priti, torej na križišče proti Monoštru in Öriszenpetru v mestecu z značilnim madžarskim predolgim imenom Csakanydoroszlo. Tu je bila ene vrste prečica, najslabša cesta, po drugi strani pa je vročino zbijal gost in velik gozd, kateri je tudi nacionalni park baje predvsem zaradi svoje velikosti. Že med vožnjo je padel dogovor, da se še ustaviva na naši strani, nato pa jo mahneva ponovno v hribe na Goričkem in obiščeva… picerijo, kjer je lastnik mislim da lani, spekel najboljšo pico v Sloveniji – v Kovačevcih. Seveda sva tudi sama ugotovila, da je bila nekaj posebnega.
Do doma naju je pot potem vodila več ali manj samo navzdol, do Poznanovcev, Šalamencev, Brezovcev… Skupno nama je namerilo 286 km, potrošila sva skoraj 5.000 kalorij, višincev je bilo preko dva tisočaka. Vsaj za moje sposobnosti, tudi zavidna povprečna hitrost, 26,4 km/h.Ni kaj, dolga in dokaj naporna tura, vseeno pa sva oba prispela domov – kakor sam temu pravim prijetno utrujena.
Ker nisem neki polovičar in me glede tistega izgubljana, iskanja trase peče slaba vest… sem se tudi odločil, da jo še enkrat mahnem proti Oberwartu, Lockenhausu… tokrat že od Güssinga do in mimo Oberwartha po novi trasi, naprej pa ni kaj spreminjati. September je še ugoden za tako vožnjo, potem pa bodo že hladnejši in predvsem krajši dnevi.
