Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Poletov potep: Murradweg, kolesarjenje ob Muri

Kar nekajkrat sem imel priliko, da se zapeljem malo dlje ob reki Muri proti zahodu… Do sedaj sem se peljal največ do Halberaina oz. Črnec na naši strani, kjer je tudi ožji, peš most, gradnja pa je bila financirana s strani Evropske unije. Po sami glavni asfaltni cesti, tako na avstrijski, kakor naši strani smo se seveda vozili že neštetokrat, ampak gozdne poti, makadamska cesta… pa je nekaj drugega.

Ker več nisem imel nobenih pametnih razlogov, da odklonim povabilo za potep ob Muri, sem se z Igorjem tako zadnjo nedelje v februarju  odločil, da raziščem tudi ta del Pomurja in malce širše, kajti same Trate oz. »Cmürek« po prekmursko nekako spada že pod Štajersko. Všeč mi je tudi bilo… da nisem rabil nobenih priprav, študiranja trase in še česa, kajti Igor se je tu vozil že nekajkrat.

Krenila nisva ravno zgodaj, ob desetih, vendar je bila temperatura dokaj nizka, vreme pa oblačno in nič kaj prijetno. Dalo pa se je seveda vzdržati, da bom natančnejši. Do Gederovcev in mejnega prehoda je šlo zelo hitro, malce sva vijugala med polji pri Borejcih, drugače pa se je bilo potrebno voziti po asfaltu. Na avstrijski strani je potrebno takoj zaviti na levo in hitro prispeš do manjšega ribnika, kjer sem naredil tudi eno fotografijo Igorja, kako še dokaj »zamaskiran« opazuje okolico. Na novi »kameri« oz. fotoaparatu po domače sem probal neke nastavitve in ni mi ravno uspelo… nova kamera ima svoje finte kakor se temu pravi, določeni gumbi čisto drugje in potreben bo čas, da jo osvojim, kakor se temu pravi. Do samega Bad Radkersburga oz. do avstrijske Radgone po prekmursko sva vozila več ali manj po makadamu, sledila smernim tablam R2, čeprav tam preko polj vodi več poti. Ena tudi mimo slatinskega vrelca, katerega pa ta dan nisva obiskala.

 

Most preko potočka ob reki Muri

 

Avstrijska Radgona je manjše mestece, katero je za razliko od Murske Sobote ohranilo ves čar starejše arhitekture. Vso »navlako« v smislu novejših zgradb, trgovskih centrov so spravili iz središča in tudi uspeli, da so se v središču ohranile vse dejavnosti, katere so nekoč privabljane na tisoče kupcev iz Slovenije, saj doma marsikaj takrat nismo imeli, pa še drago je bilo. Samo mestece ima nekaj manj kakor tisoč petsto prebivalcev, je urejeno, tipično avstrijsko lahko rečemo. Med obema Radgonoma teče mejna reka Mura, obe mesti pa povezuje lep most, katerega sta konec šestdesetih let prejšnjega stoletja odprla takratna predsednika Avstrije in Jugoslavije, Jonas in Tito. Most je bil vmes že obnovljen in vsaj meni… je všeč.

V »naši« Radgoni so tudi potekali dokaj hudi boji v osamosvojitveni vojni, saj je takratna JLA zasedla mejni prehod z nekaj tanki. Naši so jim seveda nagajali, eden od dogodkov pa je bil, da je jugoslovanski oficir malce izgubil živce, naravnal cev tanka proti zvoniku cerkve in ga dobesedno preluknjal. Še predno pa je JLA sploh prispela do mejnega prehoda se je zgodila po svoje tragedija, saj je Teritorialna obramba s pomočjo slovenske policije napadla spremljevalna vozila in mislim, da jih je sedem sežgala, nekaj vojakov JLA pa je izgubilo življenje v ognju. Pa bodi dovolj z žalostnimi dogodki.

 

Pogled na reko Muro z manjšim rokavčkom s stolpa pri Diepersdorfu

 

Skozi avstrijsko Radgono sva odbrzela, kakor da bi naju kdo preganjal. Vse preveč smo tam… nič novega ne bi videla, zato sva sledila oznakam R2 in kar precej vijugala med ulicami. Seveda bi šlo… po glavni hitreje, ampak odločna sva bila, da se drživa bolj uradnih poti za kolesarje. Sama pokrajina je zelo podobna naši, vidi se sicer, da je to druga država, kajti same hiše, ceste in urejenost je vseeno na višji ravni, kakor pri nas. Predvsem pa tam skoraj ne najdeš odvržene kakšne pločevinke ali tetrapaka. To vedno izpostavljam, Avstrijci so glede tega svetlobna leta pred nami. Zato pa nam tudi postavljajo opozorilne table, naj ne »svinjamo«!

Tako za prvi del poti nimam kaj posebnega za pisati. Ustavila sva se sicer pri dveh drevesih, zanimivega izgleda, naredil sem spet nekaj fotografij in dalje. Vmes sva seveda prečkala kakšen potoček, prevozila kakšno vasico… in po kakšnih 30 km prispela skoraj do že omenjenega ožjega mostu, kateri se nahaja, če gledamo na našo stran reke, pri Črncih. Do mostu nisva šla, kajti načrt je bil, da se ustaviva pri njem na naši strani ob povratku.

 

 

Pogled na reko Muro s stolpa pri Diepersdorfu

 

Sama R2 sicer poteka po makadamskih, pa tudi po asfaltnih cestah nekoliko stran od same reke, midva pa sva ubrala težavnejšo, ampak veliko lepšo varianto, torej vožnjo tik ob nabrežju reke. Sama potka, to ni cesta, je dokaj ozka in poteka tik ob reki… na določenih mestih je potrebno kar paziti, da ne zdrsneš in bi se hitro znašel v vodi ali se ustavil na rastju tik nad reko. Se pa da vseeno lepo voziti, dokaj hitro sva naletela tudi na ene vrste drevored ob reki. Tudi kakšno podrto drevo se je znašlo na poti, precej strohnelega lesa. Bi kar rekel, da tik ob reki ne smejo nič ne podirati, pa tudi nič čistiti? To sicer domnevam, glede na urejenost republike Avstrije bi moralo že biti tako.

Igor je bil odličen vodič, vsake toliko časa mi je kaj uporabnega povedal, tudi, da bova skoraj ob koncu poti po avstrijski strani reke prispela do dokaj visokega stolpa, katerega so zgradili okoliški prebivalci s svojim denarjem, kar priča tudi informacijska tabla ob stolpu. Vprašanje je bilo samo, so vratca na stopnicah stolpa odklenjena, ali ne. Na srečo so bila, potrebno se je bilo povzpeti kar visoko. Sam razgled ni kaj posebnega, vidiš lahko reko, preko hribovje okrog Trat, en potoček, kateri se zliva v Muro, proti severo-vzhodu pa se vidi ob jasnem vremenu tudi St. Anna, katero kolesarji velikokrat obiščemo, saj leži tik ob meji s Slovenijo. Malce sva »povohljala« naokrog, ponovno sem naredil nekaj fotografij, mostu preko potočka nisem fotografiral, saj je vse prej… kakor »fotogeničen«. Vmes sta se še pripeljala pripadnica in pripadnik avstrijske vojske in se prav tako povzpela na stolp. In nič vprašala… sicer pa, je kdo že slišal za afganistanskega, sirskega… kolesarja? Pa še… če že jaz malce bradat, vsaj Igor je tako zelo bele polti, da bi ga prej zamenjali s kakšnim Fincem, he, he…

 

Drevored ob reki Muri

 

V nadaljevanju sva se pripeljala do ceste, lepe makadamke… in hitro prispela do Murecka. Do sem je bilo cca. 38 km, računa ti pa je potrebno, da sva kar precej poti podaljšala, saj se nisva v drugem delu ravno držala uradnih oznak za R2. Pot ob vijugasti reki pa je seveda daljša, kakor steza speljana bolj ravno.

Mejo sva prečkala po mostu preko reke Mure (most je čudne arhitekture… kot bi dva spojili…) do Trat na naši strani, po nekaj sto metrih pa je potrebno zaviti ostro levo in malce nazaj ter dol do reke. Od tu, pa vse do Gornje Radgone vodi ob reki široka makadamska pot, dokaj prevozljiva, čeprav ob tem letnem času nekoliko mehka in moje kolo ni bilo ravno najbolj primerno za dirkanje, če ga primerjam z Igorjevim, kateri je imel kar precej širše gume. Šlo pa je… Dokaj hitro sva ponovno zagledala… stolp na avstrijski strani. Na sami Muri je tu nekaj miniaturnih brzic… bolj za kakšno fotografiranje, kakor za resnično občudovanje. Mura je pač ravninska reka. Seveda se je malo fotografiralo, probal sem nakaj nastavitev, nekaj je uspelo, nekaj ne… Na silo, na hitro, se ravno ne da, če nimaš veliko prakse.

Bicikel bar pri Črncih ob reki Muri

 

Hitro sva nadaljevala in srečala nekaj pohodnikov in prispela do mostu pri Črncih. Zgrajen je bil s sredstvi Evropske unije, z naše strani vodi do njega asfaltna cesta, z avstrijske pa gozdna, makadamska. Ob samem mostu je tudi t. i. »Bicikel bar«, vendar je ob tem času, ko še ni ravno kolesarska sezona zaprt. Poleti sem kar na veliko hodijo tudi z avstrijske strani, če že ne zaradi drugega tudi, ker je pijača pri nas bistveno cenejša. Po narejenih nekaj fotografijah… in ker ni bilo nekega zanimivega živ-žava… sva jo mahnila naprej. Sama hitrost vožnje se je gibala tam okoli dvajset, kaj več se ni dalo, vsaj z mojim kolesom, ker se je kolo vseeno tu in tam malce ugrezalo, vmes je bil nasuta z manjšim kamenjem in je občasno tudi podrsavalo…

Naslednji cilj je bila Gornja Radgona in ni bilo potrebno ravno veliko časa, da sva skozi vejevje zagledala tisti dokaj impozantni grad na vzpetini nad mestom. Ker je bil v Črncih Bicikel bar zaprt sva se odločila, da se ustaviva tu in si privoščiva nekaj pijače, saj so bili bidoni že skoraj prazni. In doživela že znani paradoks naše gospodarsko/birokratske državne politike: pila sva pivo Bevog, katerega proizvaja naš človek, vendar le streljaj od meje v Avstriji. In ker pri nas nikakor ni mogel dobiti dovoljenja za postavitev polnilnice, jo je postavil pri sosedih. V Avstriji je baje vse uredil v dveh mesecih. Pa bodi sedaj… pameten, tudi, ker je imelo seveda to pivo, čeprav prodajano na naši strani, avstrijske cene. Dalje ne bom pisal, ker neka reklama ni primerna, razen, da je pivo odlično.

Domov sva jo mahnila do mejnega prehoda po drugi poti, tudi tokrat brez ogleda slatinskega vrelca. Kaj poreči na koncu: bilo je lepo, za še lepše doživetje pa je potrebno malce počakati: morda na rahlo bolj suh teren, vsekakor pa na nekaj zelenja in nekoliko toplejše vreme. Za vse, kateri bi krenili iz Murske Sobote: prevozila sva 70 km, višincev pa je bilo manj… kakor sto. Porabila sva kar precej časa, saj sva se večkrat ustavila… ja potrebno je uživati in ne dirjati. Pokrajina, reka… nudita veliko!

 

Stolp pri reki Muri pri Diepersdorfu

 

Osameli drevesi pri vasi Dietzen

 

';