Pogovor s človekom, ki je šel od podvodnega triglava na Triglav
Znotraj časovnice istega dne je poskusil opraviti potop na dah (apnea) na najglobljo točko slovenskega morja, prekolesariti razdaljo od slovenske obale do Julijskih Alp, ter opraviti vzpon na in sestop z najvišje slovenske gore. EDspedicija je izziv telesa in duha, v katerem je Edo Žalar, opravil 3 različne športno-rekreativne podvige.
Kaj je v cilju, na koncu Edspedicije kazala ura?
Skupen čas izvedbe celotne Edspedicije 25:39:56
Čas v eno smer (potop – kolo – vzpon): 18:45:00
Premagana razdalja: 210,29 km kolo, 21,8 km vzpon, -38,6 m potop
Max hitrost: 76,2 kmh
Avg hitrost kolo: 20,7 kmh
Avg pulz: 113
Premaganih 4970 m višincev
Najvišja točka 2868 m.n.m. (zaradi količine snega na vrhu Triglava, sem bil dejansko 4 m višje)
Porabljenih kalorij: 20155 kCal
Zaužitih kalorij: 4221 kCal
Kaj je bil osnovni namen tega podviga?
Osnovni namen podviga je enostaven... Navdihniti množice h gibanju.
Ker verjamem da je bolj fit planet lahko boljši svet, je moje življenjsko poslanstvo spraviti ljudi v gibanje, da postanejo aktivni. Po več kot 20 letih izkušenj v fitnes industriji, sem prišel do zanimive ugotovitve. Navkljub temu, da se vedno več ljudi zaveda, da je gibanje in primerna prehrana na prvem mestu po pomembnosti za zdravje, se stanje slabša. Novodobnih obolenj je vedno več. Paradoksalno stanje. Ljudje vemo, da je nekaj dobro za nas, pa tega ne počnemo. In če veš, da potrebuješ gibanje, če se zavedaš da je to pomembno za boljše zdravje, pa te to ne premakne, kaj je potem tisto, kar pa te lahko premakne? Zavest več kot očitno to ni.
Obstaja pa še eno dejstvo, dejstvo ki pravi, da ljudje sprejemamo veliko večino odločitev podzavestno (čeprav morda na prvo žogo mislimo, da so naše odločitve kaj bomo počeli, zavestne). Torej na način, na katerega nimamo neposrednega vpliva, krmari nas naš del možganov, ki je nezaveden. In moje razmišljanje se je začelo sukati točno okoli tega. Kako vplivati na človekovo podzavest, da se bo začel gibati. Kako v posamezniku vzbuditi tisto mentalno vzburjenost, da nekaj enostavno mora storiti. Ne ve zakaj mora to storiti, vendar čuti, da to mora storiti. Menim, da je odgovor v navdihu. Če človeku damo navdih oz. smo mu navdih, se v človeku nekaj premakne in ga žene k dejanjem.
Naša zgodba o enem vdihu, kolesu in najvišji gori, je točno to. Zgodba, ki ljudem daje navdih. Še več, je zgodba ki zraven še informira, izobražuje, svetuje. Namen edspedicije je torej bil v temu, da smo v ljudeh prižgali tisti »wow«, tisti »jaz bi tudi«, tisti »če se da to, potem ni hudič, da jaz nebi mogel tega...«. In zadeva deluje. Ljudi smo premaknili. Poznamo zgodbe od nekdanjih vrhunskih športnikov, ki so utrpeli resne posledice zaradi preobremenjenosti v karieri, pa so se z edspedicijo pričeli spravljati v red, pa do zgodb »zapuščenih« hišnih gospodinj, ki so pričele osvajati lokalne griče za domačo hišo.
Kaj globoko v sebi vi mislite o tem podvigu? Je to extremni športni dosežek ali zgolj tekma, ki je vrhunec dolgotrajnega treninga?
Menim da gre za extremni športni dosežek, ki pa ne bi bil izvedljiv brez dolgotrajnih priprav oz. treninga.. Dejansko vidim v njemu nekaj konceptualne podobnosti s Free Solo-m Alexa Honnold-a. El Capitan, ki ga je osvojil Alex, je gora, na katero lahko pride vsak. Celo družine lahko v nekaj urnem sprehodu osvojijo vrh. Toda način na katerega je goro osvojil Alex in pa smer izvedbe, sta pa tista, ki uvrščata njegov podvig med najbolj ekstremne podvige vseh časov. Koncept je podoben tudi v mojem primeru.
Ogromno ljudi je že bilo na Triglavu, manj jih lahko opravi nepretrgano vožnjo na čas na 210 km, še manj se jih lahko potopi na vdih na dno slovenskega morja. V tistem trenutku ko pa začneš kombinirati omenjene panoge v eno dejanje, je pred teboj ekstremni podvig. Potop na vdih na najglobljo točko slovenskega morja, solo vožnja s kolesom preko 210 km v kombinaciji cestnega kolesa in gorskega (solo pomeni da moraš voziti samostojno oz. ne v zavetrju) po zastavljeni trasi, ki se zaključi s slabimi 1000 m višincev v samo zadnjih 18 km, ter nočni vzpon na popolnoma zasneženi Triglav, kjer vladajo koncem maja ekstremno težke plezalne razmere, je kombinacija, ki je ekstremna. Če temu dodaš še časovni 24 urni izziv, pa je samo še toliko bolj ekstremna.
18 ur in 45 minut, kolikor sem porabil za pot od dna slovenskega morja do vrha zasneženega Triglava, pa je predvsem podatek, niti mu nebi rekel rezultat. Nima neke teže, pomena, je pač podatek, ki je interesanten vsakemu športniku. Konec koncev, vsak ki je spremljal podvig in ga doživljal kot ekstremnega, ga je na koncu zanimalo koliko časa je bilo porabljenega.
Kdaj v tem dnevu ste se počutili najboljše in kdaj najslabše?
Podvig, ki se sicer zgodi v 1 dnevu, prinese s seboj kar nekaj »prtljage« iz pripravljalnega obdobja. Veselje, žalost, neuspeh, upanje, obup, ... Vse kar se je dogajalo, pride s teboj na start. In se sešteje.
Posledično sem se najslabše počutil 2 uri pred startom. Bilo me je strah. V nekem trenutku, ko sem ostal sam s seboj v dnevni sobi hiše v kateri smo bivali, saj je ekipa brenčala naokoli s pripravami na začetek, sem se zlomil. Ne zlomil v smislu predaje, temveč v smislu telesne reakcije na velik pritisk. Podvig, ki smo ga napovedali in pripravljali javnosti na očeh, velike žrtve s strani celotne ekipe, ki se je resnično razdajala tekom vseh priprav, moja telesna načetost in emocije, ki se kar vrele v zadnjih dneh. Vse to je delalo potencialno možnost, da projekt ne uspe, izredno strašljivo. Razmišljanja da ne moreš drugih pustiti na cedilu, a istočasno zavedanje, da pa neuspeh ni nekaj nerealnega, povzročijo hude notranje boje.
Spomnim se, da sem nenadoma v obrazu začutil nekontrolirane krče, solze pa so kar vrele. Istočasno čutiš tudi popuščanje napetosti, pa vendar. Strah me je bilo. K temu je zagotovo pripomogla tudi prva disciplina, potop na vdih, s katerim se je vse skupaj začelo. Lahko pa bi se tudi zelo hitro končalo, saj bi lahko v dobri minuti in pol, kolikor traja tak potop na slabih 40 m globine, bilo vsega konec. Strah in nervoza, pa sta ravno največji sovražnik prostega potapljanja.
Prosto potapljanje je namreč panoga, kjer ni prostora za forsiranje, za narediti nekaj na silo, ker so posledice lahko zelo resne. Za uspešno in varno prosto potapljanje potrebuješ absolutno sproščenost in umirjenost, kar pa je težko doseči v takem stanju kot sem ga opisal. In tega se kot športnik zavedaš, kar prinese še dodatno zanko nervoze in strahu. Najslabše sem se torej počutil 2 uri pred startom. Najboljše pa seveda takoj, ko sem iz vode, po uspešno opravljenem potopu, splezal v čoln. Počutil sem se nenormalno dobro, kar pripisujem velikim količinam dopamina, ki ga je telo pričelo sproščati, po upešno opravljeni nalogi. Navkljub temu, da sem vedel da prave telesne bolečine še prihajajo, sem se počutil izredno.
Kaj je najtežje? Potop ali…?
Naj najprej razložim, da se pri ekstremnih podvigih pojavljata 2 različni vrsti težavnosti. Mentalna in pa tista, ki je pri ljudeh najprej v mislih, telesna težavnost. Ekstremni podvigi delata obe težavnosti izredno medsebojno odvisni in premo sorazmerni. Gledano zgolj telesno, lahko zadeva izgleda enostavno. Največji energijski vložek, preko 10.000 kCal je terjal nočni vzpon na Triglav, kolesarjenje preko 9.000 kCal, potapljanje niti ne 100 kCal. Pa vendar, če me kdo vpraša kaj je bilo najtežje, če že moram odgovoriti, odgovorim, da je bil potop najtežji. Zaradi velikega mentalnega napora.
Če je glava in psiha močna, potem dobro treniran športnik lahko premaguje velike telesne obremenitve. Obratno pa ne gre. Lahko si najbolj fit človek na planetu, a s slabo psiho, pa ti bo dejavnost, ki traja manj kot 2 minuti, predstavljala prevelik mentalni napor. Še huje, lahko te celo stane življenja. Sedaj pa se spopadi s tem. Seveda pa se tudi telesni napori pričnejo seštevati. Prekolesariti preko 210 km zagotovo prinese »lepo« popotnico za nočni zimski vzpon na Triglav. Tukaj je nastopil moment, ko je ponovno bila potrebna psihična moč, da se po sestopu s kolesa, samozavestno podaš v noč in sneg z alpinistično opremo. Če lahko odgovorim najbolj razumljivo, potem bom rekel, da mi je bilo kolesarjenje najlažje.
Če vam ne bi uspelo, kaj bi razmišljali, kaj bi storili?
Enostavno. Po zaključku bi sledila analiza, ugotavljanje napak, njihova odprava in ponoven poizkus, v upanju, da se tokrat zadeva izide. Kako vem tako suvereno podati tak odgovor? Sem že dal podobne zadeve skozi tudi že v preteklosti. In kakšne zgodbe so se tudi klavrno končale, niso bile uspešne. Vedno sem se vrnil k njim, s kritičnim pogledom, ter skušal odpraviti napake, ki jih kdaj enostavno spregledaš. Seveda z izkušnjami pridobivaš tudi tisto prednost, da lahko začneš predvidevati napredvidljivo in se na to tudi pripraviš. In še nekaj.
Glede na to, da je projekt namenjen navdihovanju ljudi, bi potencialni neuspeh ne predstavljal neuspeha, temveč samo nek vmesni postanek na poti do uspešne izvedbe. V življenju se kdaj tudi kaj ne izide, pa če tudi so priprave in prizadevanja ogromna. Kdaj pač ne gre. Vendar to še ne pomeni, da je potrebno vreči puško v koruzo. Osebno menim, da so lahko uspešni povratki po neuspehu še bolj navdihujoči, kot uspeh v prvo. Ob morebitnem neuspehu, bi se moja motivacija še povečala. Preprosto narejen sem tako.
Kako dolge so bile priprave, kdo vam je stal ob strani, pomagal?
Če rečem, da priprave na tak podvig trajajo skozi življenje, bom dal še najboljši odgovor. Sama organizacija podviga in tempiranje telesne forme za vse potrebne kondicije so sicer trajali dobrih 12 tednov, kar pa je daleč od dejstva, da je potrebnih samo 12 tednov. Kompleksnost različnih kondicij, ki naravno ne gredo skupaj, tukaj pa jih potrebuješ (npr. čim več moči ob čim manjši telesni teži, čim več hitrosti ob čim večji vzdržljivosti, osvajanje apneističnih veščin, katerih sovražnik je vaskularizacija ipd.), je nemogoče razviti v 12 tednih do te mere, da lahko upaš na uspeh. Potrebna so leta razvoja posameznih komponent, ki potem lahko delujejo kot uspešna celota. Izkušnje in pa mentalna moč, ki je posledično večja, več ko je izkušenj, pa se ravno tako razvijajo skozi leta. Osebno menim, da tovrsten podvig ni izvedljiv za nekega 25-letnika, čeprav bi lahko dejali da je na višku telesnih moči. Izkušnje, mentalni razvoj in razvoj posameznih kondicij, ki jih potem lahko funkcionalno povežemo v ekstremna dejanja, terjajo leta in leta dela.
Kaj naprej, je to vaš največji in edini podvig, ki ste si ga zadali?
Na svoje življenje gledam kot knjigo, ki nosi naslov z mojim poslanstvom navdihovanja množic h gibanju z nepozabnimi doživetji. Zadnji podvig je predstavljal samo enega od poglavij, ki je predstavljal navdihujočo zgodbo o enem vdihu, kolesu in največji gori. Seveda sledijo nova poglavja, saj se življenjska knjiga piše skozi celo življenje. To torej ni bi edini podvig, je pa bil prvi tovrstni in izveden na tak način, na očeh javnosti, saj sicer nebi mogel doseči svojega namena. V bližnji prihodnosti pripravljam vsaj 2 projekta. Eden bo podobne narave kot zadnji, le da bo vsebina drugačna, še bolj drzna in bo dajala močno sporočilo in navdih da leta, čas, bolezen ali kateri koli že izgovor niso dovolj, da človek nebi naredil nekega minimuma zase. Drugi projekt pa bo v nekaj mesecih zrastel v Ljubljani, v obliki novega fitnes športnega kluba, ki bo sam po sebi tako močan navdih za obiskovalce, da jim bo razvoj aktivnostnih navad bistveno olajšan. Javnosti bom predstavil inovativen in revolucionarni koncept fitnes centra, ki bo temeljil na močni izkustveni noti, ki je pogoj za navdih. Po domače povedano, posameznik, ki bo vstopil in izkusil aktivnost v klubu, bo že na pol poti do uspešnega razvoja aktivnega življenjskega sloga. Tako močna bo izkušnja navdiha.
Kakšen je vaš pogled na rekreacijo v Slo?
Zanimivo je, da se Slovenci kot narod uvrščamo med bolj aktivne narode. Zanimivo pa je tudi to, da je ogromno teh istih Slovencev ali poškodovanih, ali predebelih. Logična posledica, ki jo pripisujem pomanjkanju znanja posameznika, ki na koncu prinese škodo. Tek, kot osnovna oblika aktivnosti deluje enostaven. Obuješ copate in tečeš. Toda, če to počneš samo na vsakih 8 mesecev, ko je zunaj lepo vreme, če se ne zmeniš, na to da si pretežak, da nimaš primerne obutve, da hrana ni primerna, potem zelo hitro trčiš ob težave. Seveda se potem posameznik čudi, da kako je to mogoče, če pa se giblje. Velikokrat se nato zgodi celo to, da posameznik prične s pretiravanjem, ker meni, da ni dovolj aktiven, ipd..
Menim, da v Sloveniji narod še ni dovolj izobražen, da bi lahko kvalitetno športal. Da je še preveč prisotno sezonsko razmišljanje in pavšalno dojemanje rekreacije, da je to pač nekaj kar lahko vsak počne kadar koli, kakor koli. Temu žal ni tako. Življenjski stil zadnjih desetletij nas je pahnil v situacijo, ko enostavno potrebujemo strokovno usmerjanje na področju rekreativnega športa.
To stroko pa lahko ponudi izključno fines industrija (fitnes je mišljeno kot stroka, ki nudi rešitve za vsakega posameznika, glede na njegove potrebe). Tako da je % prebivalstva, ki je včlanjen fitnes klube, zelo lep pokazatelj splošne osveščenosti naroda o pomembnosti aktivnega in zdravega načina življenja. In tukaj pešamo. Najbolj razvite države, ki niso po naključju tudi najbolj zdrave, skandinavske države, beležijo danes preko 20% članstvo celotne populacije, v fitnes klubih. Slovenija, manj kot 3 %. Enostavno se bomo morali vzeti v roke, oz. se prepustiti vzeti v roke.
Kakšno je vaše sporočilo ljudem?
Kot pravijo, imajo vsake oči svojega malarja. In s tem se strinjam. Zato je tudi soditi o kvaliteti življenja posameznika zelo nehvaležno, niti ni primerno. Nekaj pa je zagotovo in to je tudi moje sporočilo svetu. Ne glede na to kako kvalitetno je vaše življenje, ne glede na to koliko ste srečni, imejte v mislih, da je bolj fit življenje, še boljše življenje. Vsak si lahko najde svoj lasten ekstremni podvig. Za nekoga bo to sprehod na Šmarno Goro, za koga drugega kaj več. Kar koli že bo, poiščite športni navdih ali dovolite da ta najde vas, ter mu sledite, ostalo se bo zgodilo samo.
Foto: Edspedicija
