Pogled s francoskega okna
Širile so se govorice, da mora letošnjo dirko po Franciji zmagati Francoz. Vendar, kako to speljati? Najprej je bilo treba izbrati med izbranimi, potem pa mu prilagoditi traso. Je to sploh mogoče. Je. Ali pa tudi ne, odvisno, koliko verjamete v »zarote«. Zadnji francoski zmagovalec Toura je bil Bernard Hinault, leta 1985! To ve že vsakdo, ki vsaj malo spremlja kolesarstvo kot šport. Večkrat so bili blizu, a nikoli na vrhu. Če ne zmagaš cele dirke, zmagaj vsaj 14. julija! Tudi to se jim ne zgodi prav pogosto. Francozi nekaj časa niso imeli kolesarja, ki bi se teoretično lahko zavihtel na vrh, kaj šele praktično. Nekaj let so poskušali celo z Besničanom, vzgojenim v kolesarskem klubu Sava Kranj, si lahko predstavljate… Ne, v celi Franciji ni bilo kolesarja, ki bi ga lahko tri tedne stiskali, praznili in bi v zadnji etapi še vedno nekaj vsebine ostalo v njem.
Romain Bardet, AG2R moštvo, ki jemlje dih. Petnajsta etapa je pokazala, da se tudi v takem moštvu kot je njihovo najdejo fantje, ki tako navijajo v klanec, da odpadejo tudi tisti iz prve deseterice. Kdaj se je to na zadnje zgodilo? Lani s SKY, seveda in še trikrat prej, in ko smo ravno vpili, da je SKY prehudoben za vse, se pojavi AG2R, ki s svojimi šestimi vojaki strumno napada rumeno majico. S šestimi, takimi, ki jih laiki ali pa tudi ne samo laiki, niti slučajno ne poznamo. Vendar so zmogli. Ampak se jim ni izšlo. Petnajsta etapa je potekala po Bardetovih domačih cestah, zato so skovali načrt, ki bi pomagal na vrh. Pa ni pomagalo nič, niti presenetljivi napad tam, kjer ga ni nihče pričakoval. Nasprotno, vsi so bili močno ponižani s strani SKYa in rumene majice Frooma. Da, prav ponižani. Kako drugače naj si razlagamo, kar smo videli. Froome je moral zamenjati zadnji obročnik, tik pod klancem, ko je AG2R začel navijati tempo do filtra, letelo je, v pravem smislu besede in potem stop za Frooma in…in…v trenutku je bil 52 sekund za Bardetom. Dvainpetdeset sekund! Do vrha klanca je bilo še 8 kilometrov, rumena majica je Bardeta in njegove ujel že precej pred vrhom. Kljub ognjemetu spredaj, je nadoknadil izgubljeno. In ne samo to, kolega Landa ga je počakal sredi klanca, ga potegnil do Bardeta in vseh ostalih, ki so med deseterico v skupnem seštevku in ko je svoje delo opravil, ni odpadel kot knof, ampak je mirno nadaljeval v prve bojne vrste, kot bi AG2R peljal skupinico na izlet! Ne vem, kdo je boljši, Landa ali Froome, česa podobnega, nismo videli vse od Hinaulta in Lemonda. Igra z nasprotniki. Ne igra, temveč igrica.
Dan počitka je čas, da se vrste zberejo in razjasnijo, kako bo šlo naprej. Na dirki ni Valverdea, Fuglsanga, Portea… nekaterih, ki so merili prav na vrh. In Francozi? V pričakovanju Alp, tam so ceste na katerih Bardet ne bi smel odpasti, celo zalogo sekund bi si moral pred sobotnim kronometrom nabrati. Verjamem, da mu bo uspelo. Zaslužil bi si. Vsi francoski navijači bi si to zaslužili… čeprav o navijačih drugič. Taki, kot so postali mi niti najmanj niso všeč. So to sploh še kolesarski navdušenci? So samo iskalci spektakla, na katerem lahko pokažejo vso svojo norost…
