Osvobajajoč svojega duha

»Imaš kakšnega brata ali sestro?« sem zjutraj vprašal Saro s Ptuja, ko se je svet­loba, kot jo prinese vetrovno jutro z morja, dobesedno zarila v hiško ob zalivu.

»Ne,« je rekla, »nimam. Edinka sem. Imam pa psa. In ta pes ima zobe ravno tako postrani, kot jih imam jaz.« In se mi je nasmejala in pokazala s kazalcem na svojo gradnjo v ustih. Pristaja ji.

Nasmejal sem se. Stavek ne bi mogel bolj pasati v prostor in čas, v katerem sem bil. Fino je biti živ.

Ali trnek ribo boli?

Vse jutro sem poslušal, kako se je ve­ter zaganjal ob okna, v želodcu me je malo tiščalo od radlerjev, ki sem jih popil prej­šnji večer. Pivo ponoči je res veliko bolj­še, a so jutra tako neprijetna. Dva ve­če­ra prej, po dveh mesecih abstinence, ni­sem se izkazal. Menda sem imel proti kon­cu nastopa pri sestopu hojo geometra.

Pogledal sem skozi okno. Močno je pihalo. Nobene jadrnice ni bilo na morju, vse so se tiščale v marini. Kot bi jih zeblo.

Umit dan, neka posebna sinjina se je skušala pretihotapiti izza oblakov, a ji niso povsem dovolili, da bi se važila nad Jezeri.

Veliki motorni čolni, pripravljeni na »big game fishing«, športni lov na tune, so se zibali na valovih – včeraj, ko bi morala biti velika veselica po tekmovanju, je bilo bolj skromno. Nič niso ujeli, kar bi lahko zadržali, tam na odprtem morju, tiste dolge palice so prav žalostno štrlele v nebo. Tune, vložene v kozarcih, so bile zmagovalke večera.

»Veste, saj je dobro, da se sezona tako po­tegne,« mi je skoraj šepnila starejša gospa, no, pravzaprav gospa mojih let, v me­­njalnici, kjer sem jo izbezal na plan zunaj delovnega časa, a se je pojavila za pultom z nasmeškom, »ampak meni to ni jasno, loviti tako velike ribe, jaz tega ne razu­mem. Veste, kaj se je zgodilo moji prijateljici? Nekoč ji je pri ribolovu s palico uspelo ujeti na trnek samo sebe in nikakor ga ni mogla izvleči, zelo boleče je bilo. Takrat je rekla, da če ribo, ki se ujame na kavelj, vsaj malček boli, kot je njo, da si tega ne zna predstavljati. In, da veste, nikoli več ni prijela za ribiško palico. Še rib ne je več.«

Pred leti smo imeli v Poletu reportažo z lova na tune v Jadranu. Dobil sem mejl, v katerem me je, mislim, da je bila gospa, učinkovito popisala, kaj se gremo, z opisovanjem takega masakra in še kakšno fotografijo zraven. Nisem bil povsem kriv, zraven pa vseeno.

Mislim, v redakciji, ne na čolnu.

Spomini

Dva dni prej. Z Barbaro sva se na Murter odpravila šele proti večeru, avto je naj­prej le izginjal v noči, nato kmalu še v nevihti. Prvič sva se videla, a v uri in pol sva bila, kot bi se poznala od nekdaj. Z njenim Ivanom, Hrvatom iz Pakraca, sicer poklicnim krmarjem, sta na Murterju, v Jezerih, najela hišico, ki gleda prav na zaliv, le cesta jo loči od morja. Izposojata deske za veslanje stoje in – ja, zato sem tudi prišel – dve jadrnici seascape, na katerih poučujeta jadranje.

ni podpisa

Da bi malo jadrali, smo se menili že poleti, a naše želje in usoda so se našle šele konec septembra.

Veselil sem se. Ko sem bil otrok, sem sanjaril o jadrnici. Nekoč, ko sva z očetom v vetrovnem in oblačnem poletnem dnevu hodila v bližini Dajle, imel sem šest, sedem let morda, sem mu pokazal malo jadrnico, ki se je zibala tik ob obali. »Oči, če bi imela midva tako, da bi lahko jadrala.«

Mislil sem, da bo oče le odkorakal naprej, a se je ustavil, postal, se zagledal v jadnnico in dejal, ja, to bi bilo sijajno.

Bil sem popolnoma presenečen. Nisem pričakoval takega odgovora, oče namreč skoraj ni znal plavati, kar imamo sicer v družinskih genih.

Stala sva na obali in gledala tistega svetlo modrega flajingjuniorja ter se delala, da bova nekoč skupaj jadrala, čeprav sva vedela, da se to ne bo nikoli zgodilo. Redek trenutek, le nekaj takih je bilo v najinem skupnem trajanju, onih te sorte.

Laserja sem našel v neki šupi v Gorenji vasi in ga plačal z denarjem, ki sem ga zaslužil s preprodajo deviz. Marke sem poceni kupil od dekleta, njeni starši so delali v Nemčiji, prodal pa nesramno drago, sram me je povedati, komu … To je bolj za svetega Petra kakor za bralce, se prav iskreno opravičujem. Greh je velik n uspešno živi z menoj.

Prvič sem jadral z nekom, ki je znal, na Koseškem bajerju, in ribiči so vame metali kamne. Drugič sem držal krmilo že sam, na Bledu, in ker nisem znal zaviti, sva se s prijateljem sredi jezera zaletela v na videz prazen čoln za izposojanje, iz katerega je ob trku pogledala prestrašena blond ženska glava, ki si je dala opraviti z nečim, kar je bilo štrlelo iz partnerja. Z Dragom sva se tako režala, da sva se prevrnila, in njegove supermoderne rejbenke so zdaj na nosu kakšnega soma, če so kje … Ko je gospa usta spet začela uporabljati za tisto, za kar so, se je drla za nama, midva pa sva se režala kot norca.

Kako je bilo, so naju vprašale punce Ljubljani. »U, danes je pa na Bledu vleklo,« sva se spet režala.

Potem sem v Baški šel predaleč na morje, se v premočnem vetru prevrnil povsem naokoli, izgubil krmilo, ki je potonilo, se potopil nekaj metrov v globino, da sem z vrha jambora osvobodil glavno vrv jadra, nekako obrnil jadrnico nazaj in se dal vetru prinesti nazaj v Baško. Iz roke mi je močno tekla kri, na tistem delu, kjer iz jadrnice podtlak vleče vodo, sem se grdo porezal. Meso sem zatlačil pod kožo, prineslo me je pred bife, kjer me je našla žena, ki me je dolgo iskala, in ji ni bilo jasno, da sem lahko samo v kopalkah in z rešilnim jopičem nafehtal toliko pira, da sem bil že ranjen. Najprej ni hotela plačati, kar sem dobil na kredo in rane, potem pa le.

Kar je od jadrnice ostalo, sem zamenjal za ročno uro. Tako je šla jadrnica od hiše, četrt stoletja pozneje pa še žena, ki je fejst punca, bila in je, le malo smole z izbiro moža je imela.

Ivan

Ivan je dolgo živel v tujini. V Nemčiji je bil prostovoljec. Saj veste, to so oni čudni ljudje, ki pomagajo drugim, ne da bi kaj hoteli nazaj. Pomagajo tudi beguncem. Mimogrede, moj nabriti nečak je doma vprašal starša, kje je ta velika država Begundija, iz katere prihaja toliko beguncev ... Na Danskem je delal za trgovino z eko izdelki, in če sem prav razumel, si je v Angliji ustvaril družinsko življenje ... Poseben fant je. Z nekaj zgodbami in kakšno razo več v duši, kot bi človek mislil. Prima možakar. Vsekakor je Ivan iz nič v nekaj letih postal izkušen skiper, ljudi je učil jadrati tudi na Ana Sailing Academy v Jezerih. Potem je šel v Gibraltar in opravil nekajmesečni tečaj v RYA (Royal Yachting Association) in opravil licenco RYA yachtmaster offshore. Traja, veliko stane, a ko narediš ta tečaj, lahko voziš jadrnice kjer koli po svetu, vsa vrata so odprta, toliko se naučiš. Če prodam bicikle, imam za pol šolnine, nekaj razmišljam o tem ... Spoznal je Barbaro, v življenju bi rada počela iste stvari, in kar je najpomembneje, skupaj. Misli za prihodnost so ju vodile na Portugalsko, barka življenja ju je izkrcala na Murterju; tako se je moralo zgoditi, Jezera so prečudovita.

Ribiška in turistična vas, z nekim drugim utripom. Najbolje ga je opisala v slovenščini po ptujsko Sara: »Preselila bi se sem, samo še pesa in fanta bi vzela s seboj.« Za pesa ne bi bilo težav, fant pa igra hokej v Celju, tako da bi bil prestop malo težji …

ni podpisa

Spokoj leži v tej vasi, tako lepo je, da ko se sprehajaš, sam, kar pogrešaš koga, ki bi prožil korake ob tebi.

Nastanek Jezer, ki so dobila ime po jezerih, ki ostanejo tam okoli po hudih nalivih, ko voda nima kam odteči, sega v leto 1298, ko je bila vas prvič omenjena; verjetno pa je naselje še starejše, saj so v bližini našli dva groba ilirskega plemena Liburni.

Free Spirit Sailing

Seascape je nekaj, kar sem pred leti prvič videl in se hotel s tem peljati. V Jezerih sta pri Barbari in Ivanu dva, septembra eden na vodi in drug na prikolici pred hišo.

To le pet metrov in pol dolgo jadrnico sta si zamislila slovenska jadralca Andraž Mihelin in Kristjan Hajnšek leta 2008, nastala je svetovna uspešnica. Jadrnica sijajnih sposobnosti za športno jadranje, razmeroma poceni, kobilica se dvigne in lahko pristaneš na plaži ali v zelo nizki vodi. Dva, ki se rauzumeta ali se imata celo rada, lahko spita v skromni kabini. Jadrnica je postala prava uspešnica, na sejmu v Düsseldorfu je leta 2010 postala evropska jadrnica leta.

Ko se je vreme prvega jadranju namenjenega dne malo popravilo, smo se podali na vodo. Užitek, kljub ne premočnemu vetru. Prebujali so se neki novi občutki, jadrnica je nemirna, saj je kobilica ne more reševati s težo, ker te ni dovolj, vse je treba narediti z lastno težo, se pravi, da skačeš z desne na levo. Kot na moji pokojni zeti, laserju.

Naslednji dan je tako pihalo, da ni šel nihče na vodo. Sedel sem in gledal po vodi in pasel svoje misli in se smejal skupaj z Barbaro, Ivanom, Saro in Aleksandrom.

Lahen tek do Tisna in nazaj, ej, tu je lepo, še bom prišel.

V nedeljo, zadnji dan, sem pogledoval, kaj bo porekel Ivan, pihalo je vsaj tako kakor dan prej, morje je bilo tako prazno ...

Gremo, je končno rekel Ivan, ni več zdržal, tako kot ne more brez morja nikoli, saj pozimi jezdi valove na Portugalskem, gremo, in smo šli, bili smo štirje, Aleksander nam je prišel še kako prav, s svojimi kakšnimi 90 kilami je bil kobila nad kobilicami. Do deset vozlov hitro je šlo, čedalje več tistih pozabljenih spominov, kako sem v Červarju vse dneve visel na gurtnah in jadral in jadral, se je vrnilo vame. Nelagodje je izginjalo, žal mi je, da ni bilo ob meni nekoga, ki sem mu obljubil, da bova jadrala skupaj. Užival bi …

Močan veter, navihani valovi in Ivan s svojo mirnostjo in znanjem – ne bom zapisal, da se ti nič ne more zgoditi, kar ni dobro, saj je morje vedno močnejše od človeka, a Ivan, takoj ko zasluti, da bi lahko bilo preveč, morja ali vetra, obrne na varno.

Menda je čas, da se počasi spravim z bicikla in se spravim na jadralni tečaj. Takega seascapa bi rad vozil sam, mislim, jaz, kot mornar, za krmilom. Tega bi se rad naučil tako, da bi peljal svoje, ki jih imam najraje, po svoji poti.

ni podpisa

Tisti zacahnjeni tečaj v Portorožu, pri Katarini in Mitji, še čaka, upam, da nas bo dočakal.

Nekaj dni v Jezerih, pri Ivanu, s kratko šolo jadranja, pa mi ne uide. Ne vem, morda že oktobra, še enkrat, težko rečem. Enkrat.

Free Your Spirit piše menda tam nekje nad vhodom, ko se zavlečeš v hiško ob morju, padeš v naslanjač in se prepustiš glasbi.

Dolgo sem hodil naokoli, da sem spet plul v svojih željah, domišljiji, realnosti, veselju na barki in proč od težjih misli, ki sem jih pustil na rivi.

Vožnja nazaj, v Ljubljano, nama je z Barbaro minila, kot bi pihalo v jadra na polno. Prišel sem sam, odšel z vetrom in nekaterimi novimi ljudmi, za katere bi bilo škoda, da jih ne bi spoznal.

Dobro je šlo, le duha sem moral spustiti na plan in mu reči, naj se zabava. Ko sem ga prenehal cariniti, je zaživel.

Veter ga je prinesel

»Oči, rezerviraj, mi pridemo,« je rekla hči, »rada bi se naučila jadrati.« Ja, prihodnje leto pride. Prideta z možem. Pridejo s potomko.

Zna biti, da bom ostal na rivi in pazil vnukinjo. Tudi če bo tako, bo v redu, tam v Jezerih. Gledala bova po morju, bela jadra, in vsak bo koga pogrešal. Oče bo sedel z nama in tiho zrl v modrino, za jadri in željami tistega hipa, porojenega v Istri, ki je bil in izginil. No, če ni le odjadral in se zdaj vrnil s plovbe, po tolikih letih. Veter ga je prinesel, veter, poln spominov in želja.

Osvobajajoč svojega duha.