Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Nekoč se je dogajalo ali čüje se

Nemalokrat je bilo veliko začudenja med kolesarjenjem, čuden in zmeden obraz kakšnega izmed kolegov na cesti Le kaj se to derejo? Le kaj hočejo poslušati? Kaj sploh slišijo? Saj nisem gluh, pa nič ne slišim!

Ja, kar velikokrat se je slišalo, še posebej, ko sta kolesarila Buhica in Truplo: »Čüje se!« Prevod v slovenski jezik bo kar potreben, to nampreč pomeni:  »sliši se«. Vzklike boste dalje brali malo po slovensko, veliko bolj po prekmursko, na prevode pa ne bom pozabil. Nekaterih prekmurskih stavčnih zvez, fraz ni enostavno prevesti. Nastale so razne izpeljanke tega vzklika, po pomenu nekaj čisto drugačnega, vse pa je  ima smisel s prvotnim – »sliši se« in s tem povezano razbijanje, ubijanje dolgočasja ob daljših turah predvsem po ravnem.

»Vaj, kaj fuda, kak moja vüja trpijo (ajaj, kakšen prepih je, kako moja ušesa trpijo)« Seveda z Buhico oz. Büjo po prekmursko ter kot jaz tu in tam pišem, z Büjeco, sva takoj razumela, v čem je sploh finta. Takoj so delaje tudi oči, pa uporaba vratnih obračalk in uravnavanje očes na potrebno daljinsko izostrenje, he, he… ampak kam?

Noč čarovnic na Goričkem - Motovilski comprnici za šankom

 

Dolga leta nazaj sta prišla na obvezno prakso dva mladeniča, imenujmo ju z bolj domačimi prekmurskimi imeni kot so Pištek in Franček. Bila sta navihana delovna fanta z nekaterimi triki in ukanami. Tudi mi starejši smo nekaj časa debelo gledali in poslušali, kaj to onadva vedno nekaj slišita, mi pa ne. Saj vsaj takrat še mismo bili tako stari, tudi videli smo še dobro, če se kaj dogaja. Le kaj vraga njima bobni v ušesih, kar mi nismo slišali. Bolj je človek napenjal ušesa in obračal svojo »tikev« oz. glavo, manj je bilo vidno in slišno.

Pištek in Franček sta večkrat kaj slišala, naglas ali potiho, nekaj obračala glave in se hahljala. Včasih brez komentarjev, včasih tudi s takim: »Ojoj, zdaj si me pa potegnil! Ti bom že vrnil!« Dalje tu ne morem, kajti prehitro bi razkril bistvo zgodbe.

Leta so minevala, Pištek in Franček sta prav tako malce ostarela in osivela kakor vsi mi, Franček si je poiskal službo drugje, Pištek pa ni ravno daleč in je še vedno poln fint in vešč pobalinstva. Njuna skrivnost je nekako prišla do mene, nato do Buhice ali obratno, kdo bi to vedel, potem že skoraj do celotne pomurske kolesarske »čapadi«, kakor se moštvo ali ekipa imenuje po madžarsko. Čeprav vsaj v Soboti verjetno ni kolesarja madžarske narodnosti, pa kakšen njihov izraz, kateri gre lepo v »vüja«, smo vedno radi uporabljali.

»Ka san te pa li napravo, ka me tak vüja bolijo, ka moran preveč poslüjšate? (kaj sem ti naredil, da me ušesa tako bolijo zaradi pretiranega poslušanja)«. Navadno sem naredil mimiko, kot da sem to govoril onemu zgoraj, he, he. Spet kak neuk pogleda, kot bi hotel vprašati: »O čemu je riječ, Ivice?« Seveda so se ostali kolesarji v skupini zabavali ob podobnem neznanju, a kaj, ko velikokrat uživamo, ko nekdo nekaj ne ve, si pa na vse kriplje prizadeva, da bi izvedel skrivnost.

Bančni pohod na Vačah - Alenka, Zdenka, Natalija, Slavica in Marjana

 

A vas kaj »kopa« oz. zelo (zanima), zakaj se sploh gre. Verjetno! Pa bo potrebno počasi izdati, kaj se misli s tem poslušanjem, saj bo postalo vse skupaj predolgočasno. Pa vendar, osvetlimo še drugo plat, drugo osebo, kateri je bil namenjen vzilik »čüje se« ali kaj podobnega v zvezi s tem. Bo bolj držalo, da tudi oseba na drugi strani ni razumela nič in je navadno tako milo rečeno, butasto pogledala. Začudeno je obračala oči za dirjajočimi kolesarji in si verjetno mislila; »ja tile dedci bi bilj prav prišli pri vrtičkanju, kopanju jam, oranju s traktorjem ali pri bolj … opravilih… morda bi mi kateri tudi nesel vrečko iz trgovine«?

Nemalokrat si je kateri zelo, zelo želel: »da be me že ednouk tej štuplen spadno vö, ka mo lejko bole nüco vüja (enkrat mi naj že pade ta čep iz ošes, da bom bolje ušesa rabil)« Morda pravi: »Ako mo še malo glejdo tej »frđonek«, me vüja eksplodejrajo«. Tokrat pa ne bom prevajal, tralala…, malo ugibanje, kaj pomeni.

Kako pa to izgleda preko meje v Avstriji? Ker nas Avstrijke ne razumejo, seveda veselo odzdravljajo in se smehljajo. Tudi prav. Saj je vse seveda namenjeno temu, da spraviš žensko v smeh in dobro voljo. Seveda so tudi vesele, ko spoznajo, da smo Slovenci zelo galantni do žensk in lepo vzgojeni. Ajaj, he,he…

 

Poletovke na Maratonu treh srcpOL

Joj, če bi oseba vedela oz. imenujmo jo kar »mlešej« (deklič), »civil« ženska, pa tudi kolesarka, pohodnica ali udeleženka v kakšnem drugem športu, da je bil vzklik usmerjen prav proti njej, bi se verjetno še bolj bahato postavila. Zakaj pa ne? Vzkliki so bili namenjeni ravno lepim ženskam (priznajmo pa, da so vse ženske lepe, le oči imajo različne malarje) in marsikatera bi bila ponosna, da se jo opazi med vožnjo kolesarske ekipe. Mogoče je bila kateremu kolesarju všečna tudi veliko starejša ženska in ker imajo ostali drugačne oči za ocenjevanje so bili seveda jezni, ker se jih je potegnil z vzklikom: »čüje se!« Nasankani kolesar je imel navadno nalogo, da je plačal pijačo.

Ker smo se in se še vedno kolesarji navadno po skupnih turah ustavimo tudi na pijači, takrat pa bolj v središču Sobote, ni potrebno veliko možgančkov, da se ugotovi, zakaj bolj v središču in ne več na tenis placu v Soboti. Seveda se je v središču mesta bolj »čülo«, bolj so nas bolela ušesa, bolj smo trpeli zaradi prepiha, bolj smo se spraševali, zakaj nismo bili rajši v zaporu, kjer se je manj trpelo in so okna in vrata »tesno« zaprta… Ob takih postankih se je odlično ugotavljalo, kateri kolesar je bil zrel za pregled pri zdravniku in kateri je kar kipel od zdravja, še posebej, če je imel zdrava ušesa in oči. Najbolj zdravi so bili seveda »srečno« poročeni, taki, kateri so domov prispeli vedno ob dogovorjeni uri z boljšo polovico, he, he… In vedno so konzumirali samo brezalkoholno pijačo.

Planinski izlet na Hrvaško - Nacionalni park Paklenica

Pa ne, da bi mislili, da smo med vožnjo mislili samo na ženske in da smo samo »poslušali. Podobne dogodivščine pa so in še vedno vseeno malce zapolnijo željo po raznolikosti doživetij med turami. Tudi med postanki in druženji včasih prav pride, da kaj »čüjemo« namesto poslušanja na trenutke dolgočasnih razlag bolj navdušenih kolesarjih o tem, koliko watov so stisnili iz nog, kako jim je bilo srce in kakšno hitrost so dosegli. In da nikoli nimajo na menujo pečenih svinjskih rebric ali dunajskega.

Ampak, celotna zgodba je imela (in morda še vedno ima) z moške strani tudi manjšo napako. Za sedaj mi moški nič ne opazimo, da bi dekleta, kolesarke kaj poslušale, »čüle« ali postajale naglušne od gledanja. Dajmo času čas, morda se pa kaj spremeni. Ne vem, kaj bi si mislil, če bi ob cesti zagledal skupino kolesark, katere bi po vrsti nekaj čüle in se veselo hahljale, ampak občutek pa bi bil kar prijeten, ane?

Od teh dogodkov, šaljivih dogodivščin je minilo kar precej let… Vse mine, tudi naše skupine so se razbile, spomini pa ostanejo. Zato se jih tudi zapiše. Na ta zapis, kateri je sedaj nekoliko popravljen, sem se spomnil ob gledanju arhiva, saj je bila prvotna verzija objavljena v eni izmed prvih številk revije Bicikel. Upam, da vam je zgodbica všeč?

Kronometer v Beltincih - Dimkinja na kolesuonometer v Beltincih - Dimkinja na kolesu

 

';