Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Milan Eržen: selitev v Bahrain 2.del

Vse do 23. septembra 2018, ko bo Slovenija v Kopru gostila prvo Ironman polovičko, bo Polet, tudi na spletu, predstavljal posameznike, ki so tako ali drugačne povezani z zgodovinskim triatlonskim trenutkom pri nas. In ker se vse zgodbe začenjajo na začetku, je prav, da jo tam začnemo tudi mi: po skoraj tridesetletnem prizadevanju pripeljati serijo Ironman v Slovenijo je to uspelo nekomu, ki v resnici s triatlonom ni neposredno povezan. Milan Eržen je namreč nekdanji novomeški kolesar in  reprezentant, kasneje pa trener, menedžer in funkcionar, ki se je leta 2013 vsaj začasno preselil v Bahrain, s triatlonom pa ni bil povezano niti s svojim tamkajšnjim začetnim delovanjem. V petih letih in skupaj z zanimivimi ljudmi pa mu je uspelo tisto, o čemer je Slovenija do zdaj le sanjala.

 

Leta 2013 ste dobili povabilo za delo v Bahrainu. Kdo vas je povabil in s kakšnim razlogom? Kako to, da ste se odločili zapustiti Slovenijo?

V Bahrainu živi moj prijatelj Maročan Khalid Boulami, dobitnik bronaste medalje na 5000 m na Olimpijskih igrah v Atlanti 1996. Ves čas od takrat sva ostala v dobrih odnosih in prav on me je leta 2012, ko sem bil še športni direktor v Adrii Mobilu, povabil v Bahrain. Tamkajšnji šejk Nasser bin Hamad Al Khalifa je želel sistem višinskih sob vpeljati v trening konjev. Pred petimi leti sem šel tako prvič v Bahrain in spoznal sem šejka, ki je bil takrat star 24 let. Že najino prvo srečanje je bilo odlično, povedal sem mu veliko novega, on pa me je veliko spraševal. Tako sem mu predstavil tudi druge pristope treninga, njega pa je vse zanimalo, za vsako stvar je imel svoj zakaj. In jaz sem vedno vedel odgovor?! Že na začetku sva se ujela.

Šejk je že od nekdaj športnik, njegova velika želja pred petimi leti pa je bila, da bi se uvrstil na Svetovno prvenstvu v Ironmanu na Havajih. In čeprav je dobil povabilo organizatorja, se je želel na Havaje uvrstiti kot vsi ostali triatlonci, to pomeni z dobro uvrstitvijo na enem od Ironman tekmovanj. In  takrat me je prosil za pomoč pri treningu kolesa. Z veseljem sem to sprejel, ker pa se na plavanje in na tek ne spoznam, sem poiskal triatlonca, Španca Mikela Calahorro, ki je v Bahrainu  direktor španskega gradbenega podjetja, v tistem času pa se je že dvakrat uvrstil na Havaje. In z  Mikelom sva začela skupaj sestavljati programe za trening šejka Nasserja.

Milan in His Higness Sheikh Nasser in vodja Odnosov z javnostjo Bahrain Merida Team Mateja Kos

Naš prvi skupni projekt je bil Ironman 70.3 v Berlinu maja 2013. Šejk Nasser je bil navdušen nad treningom, svojim nastopom na tekmi, praktično nad vsem. In takrat me je povabil v svojo ekipo, želel si je, da ostanem v Bahrainu.
Oktobra leta 2013 je že sledil nastop na celem Ironmanu na Floridi. Strokovno in natančno sem mu predstavil, kakšen nastop bi bil zanj optimalen in v kakšnem času bi moral končati posamezno disciplino, da bo celotni Ironman lahko končal. Za kolo sem zračunal, da mora 180 km kolesa prepeljati v 5 urah in 50 minutah, da bo potem vsaj solidno lahko odtekel tudi maraton. Šejk Nasser pa je za 180 km kolesa porabil 5 ur in 15 minut, torej 35 minut manj, kot sem mu svetoval. Ni čudno, da je bil na maratonu po desetih kilometrih tako utrujen, da je trikrat celo zavil s proge. Vendar je na koncu prišel do cilja. Ko je končal, se je v cilj le ulegel  in čez deset  minut zaspal. In spal dve uri, skupaj s svojim bratom. No, ta izkušnja je bila zanj poučna, spoznal je, da je treba poslušati telo in hkrati tudi vedeti, kako si pripravljen. Ne gre vedno po občutku, treba je upoštevati tudi številke: srčni utrip in wattmeter. In takrat se je začelo najino sodelovanju tudi formalno.

Meni vsi govorijo, da sanjam z odprtimi očmi. Ne morem se ustaviti, moram naprej. Ko dosežem nek nivo in če vem, da ne morem več napredovati, me začne zavirati. Tudi iz ekipe Adria Mobil sem moral, saj sem vedel, da boljša, kot je bila, ni mogla biti. Če svojih želja nisem več mogel uresničiti, sem moral drugam. In Bahrain je bil odlična priložnost.«

Kateri so bili vaši prvi projekti v Bahrainu?

Najprej smo začeli graditi trenažni center za dirkalne konje, z višinskimi sobami za spanje, tekalnimi stezami, s 100m bazenom za trening kardiovaskularnega sistema, kjer konji ne obremenjujejo mišic in tetiv. Pri konjih so namreč največji problem poškodbe.
Že od začetka pa sem bil vpet tudi v triatlon. Šejku Nasserju sem pripravljal programe za trening kolesa, z vsemi posebnostmi, kot so vožnja za motorjem in višinske sobe. In šejk Nasser je v resnici najbolj napredoval prav na kolesu. In kar je še bolj razveseljujoče, je to, da se mu je lani z zmago v kategoriji na tekmi v Bahrainu uresničila želja uvrstiti se na Havaje. Letos oktobra bo tako nastopil v Koni na Havajih, kjer ne bo cilj le nastop, ampak tudi dobra uvrstitev.

Hkrati pa smo že leta 2014 začeli z idejo prireditve Ironmana v Bahrajnu in Dubaju. Od vsega začetka sem tako sodeloval z ekipo princa Nasserja, skupaj smo pripravljali tekme, iz njih razvili tudi sistem tekmovanj Triple crown (Trojna krona)  z največjim fondom za zmagovalce, milijonom dolarjev. Letos bo na vrsti že  četrtič.

S tem sodelovanjem sem se veliko naučil in spoznal sem, da je serija Ironman odlična priložnost tudi za Slovenijo. Že leta 2014 sem zaprosil za licenco, vendar so me takrat prehiteli Hrvatje, ki so leta 2014 pridobili tekmo v Puli, organizatorji pa niso želeli v bližino dati še ene tekme. Tako je bilo treba počakati tri leta, hkrati pa se na Hrvaškem organizacijsko tekma ni izšla, kar je pomenilo priložnost za Slovenijo.«

Pet let zdaj že delate v Bahrainu. Veliko pomembnih in posebnih stvari se je v tem času zgodilo. Na kaj ste v tem času najbolj ponosni?

»Maja 2015 smo bili v Port Macquarieu v Avstraliji na Ironmanu. Ob desetih zvečer me je poklical šejkov butler, če lahko pridem k šejku. Čeprav sem bil že v pižami, sem šel. In kaj mi je povedal šejk? Da je ravnokar razmišljal o tem, kaj rabimo za kolesarsko World Tour ekipo?! Temu je potem sledil ogled zadnjega dne kolesarske dirke Tour de France 26. julija 2015. In po tem, po ogledu Tour de France, se je odločil za kolesarsko ekipo.  Zaželel si je nekoga, ki bo glavni, leaderja, ki naj bi ga pridobili že od samega začetka. Ker sem že prej sodeloval z Gorazdom Štangljem in agentom Vincenza Nibalija Alexom Carero, sem ga poklical. Vedeli smo, da Nibali v takratni ekipi ni bil zadovoljen in smo ga povabili k nam. Si predstavljate, za kakšno ponudbo je takrat šlo? Kot da bi npr. Goranu Dragiču rekel, da pride v ekipo Kranja, kjer da sestavljamo ekipo, ki bo povsem na novo igrala v Evroligi. Noro, ne? In Nibali se je tu izredno izkazal, pokazal je svoj karakter: na  vrhu svoje kariere je šel v nekaj, kar takrat ni bilo nič, čisto nič. A Nibali se je odločil, on je našo ponudbo sprejel. 

In ko smo podpisali z njim, je klub Bahrain Merida postal privlačen. Nibali je pritegnil sponzorje za vse, postavil je temelje kluba in začel odlično zgodbo. Prav zato sem mu izredno hvaležen. Nikoli ni enostavno na začetku, tudi pri nas ni bilo. In če se samo spomnim, da je dve leti prej Fernando Alonso želel sestaviti ekipo z denarjem iz Dubaja?! Takšne zgodbe hitro postanejo zanimive za novinarje, o njih pa začnejo pisati dvomljivo. In rezultat je vedno isti: ljudje v zgodbo podvomijo in se je celo ustrašijo. 

Januarja 2016 je torej Nibali podpisal pogodbo in takrat res nismo imeli nič. Ampak smo še isto leto,  decembra 2016, od Mednarodne kolesarske zveze UCI, ki vsako leto znova podeljuje licence klubom za nastop na UCI WorldTour tekmovanjih, najpomembnejših svetovnih kolesarskih tekmovanjih profesionalnih kolesarjev, pridobili licenco za WorldTour. Postali smo WorldTour ekipa. Res je, da smo imeli tudi srečo, saj sta ravno takrat dve ekipi nehali delovati, ampak uspela nam je velika stvar in pomembno nadaljevanje odlične zgodbe, ki je s tem postala zgodba o uspehu. Čeprav je, roko na srce, na začetku le redko kdo verjel, da bo iz tega kaj uspelo.

Nasser in Nibali na Giru

Zdaj je veliko lažje, zdaj moramo s to zgodbo le nadaljevati. Sam sem v zadnjih mesecih, od oktobra do januarja, že pregledoval podatke o skupno 150. kolesarjih po vsem svetu, ki so zanimivi za našo ekipo za naslednja leta. To gre za kolesarje, stare od 23 do 27 let. Pregledal sem njihovo zgodovino za sedem, osem let nazaj. Potegnil sem smernice  njihovega razvoja in napredka. Mene na primer ne zanimajo neki trenutni, hipni  vzponi, zanimajo me tisti kolesarji, ki so bili odlični čez vso svojo kariero, kot sta bila na primer Fabian Cancellara in Vincenzo Nibali, tudi Matej Mohorič. Konstantnost kaže na potencial, ki ga lahko dosežejo kasneje v kategoriji profesionalcev. Že zdaj namreč vem, da bomo v letih 2019 in 2020 zamenjali med osem in deset kolesarjev v ekipi in zato že zdaj iščem potencialne kolesarje za Bahrain Merida Pro Cycling Team. Vem, kaj rabim, selekcioniral sem jih po različnih tipih kolesarjev in jih na ta način že razvrstil v ekipe. In s temi kolesarji bomo letos začeli pogajanja za prestop v našo ekipo. Uspešnost pogajanj pa je potem  odvisna od cene posameznega kolesarja, njihovih želja in tudi našega budžeta.«

Preberite si še 1. del zgodbe

3. zadnji del zgodbe

';