Matej Hartman: Kandidat za guruja
Po brezpotjih letno naredi 15.000 kilometrov in 100.000 višincev, zamenja 10 kompletov zavornih ploščic in 5 verig…
V kolesarski svet se je zapeljal pred tridesetimi leti. Med specialkarje, ker takrat pač v Sloveniji še ni bilo gorskih kolesarjev. Če si hotel postati kolesar in si bil doma z Gorenjske, je bil kolesarski klub Sava Kranj logična odločitev. Matejeva želja po uspehu je bila manjša kot ljubezen do kolesarjenja. Danes prizna, da je bilo obdobje med tekmovalnimi specialkarji eno najlepših v njegovem življenju. Tam se je naučil vse, kar se fant drugje, kot v kolesarskem klubu ne more. Naučil se je biti lačen, žejen, premražen, utrujen do konca in naprej, spoznal je, kako je biti brez kože in kako se okostje premakne, ko pri, recimo šestdesetih kilometrih na uro padeš s kolesa po asfaltu.
Spoznal je bolečino neskončnega treninga in kako je, če je več porazov kot zmag. Vendar nekje na koncu srednje šole je tudi spoznal, da je kolesarstvo najlepši šport na svetu.
Noče v Gurujeve čevlje
Tekmovanja na dirkalnih kolesih je opustil in postal alpinist in turni smučar in danes je vodnik gorskega kolesarstva. Gorsko kolo je vzljubil med prvimi pri nas, še takrat, ko ta vrsta biciklov ni bila oborožena s »fedri« spredaj in zadaj, ko ni bilo »disco« zavor in elektrike v menjalnikih in… Ne, takrat je bilo še vse »natur«, gorsko kolo je bilo kolo, ki te je odpeljalo daleč proč od asfalta. Matej Hartman je med gorskimi kolesarji zelo prepoznavno ime. Kličejo ga Mah, agent za dolge ture in avanture, za maratone, za nasvete in še kaj. Ima svojo spletno stran, na kateri spodbuja ljudi h kolesarstvu, prav tako sodeluje na kolesarskih forumih, kjer objavlja vse, kar se mu dogaja na kolesu, objavil je tudi internetni priročnik o nastavitvah kolesa, skratka, je tisti, ki zelo rad širi ljubezen do tega športa in tovrstne rekreacije in če se danes v gorsko kolesarskem svetu pozanimate o njem, boste dostikrat slišali, da je »guru«. Da si zaslužiš tak naziv, moraš biti s srcem in dušo za balanco. Vendar kot pravi, on to ni, ker preveč spoštuje enega in edinega gorskokolesarskega guruja, ki je pred tremi leti tragično preminil na svoji hišni enoslednici. Da, govorimo o Gorazdu Stražišarju - Guruju.
Ženina zasluga
Matej to je, čeprav noče priznati. Kot pravi je žena zaslužna, da danes vodi skupine kolesarjev po najlepših gorsko kolesarskih poteh pri nas, po italijanskih Dolomitih, slikoviti Bosni in Hercegovini, hrvaških otokih. »Pred štirimi leti smo v Škofji Loki prvič organizirali Loka mtb maraton, ki je bil hkrati tudi državno prvenstvo v mtb maratonu. Do pred dvema letoma sem bi tudi jaz aktivni master tekmovalec z licenco kamniškega Calcita. Tekmoval sem le v disciplini maraton, ostale me niso zanimale. V Sloveniji resnih maratonov takrat ni bilo, zato sem večinoma vozil v tujini. Tam nisem poznal tras (razen na maratonih, kjer sem že vozil) in to je bil določen hendikep. Zato sem pred loškim maratonom prišel na idejo, da bi v mesecih pred tekmo organizirali nekaj oglednih tur po trasi dirke. Ideja se je dobro prijela in vsako leto smo pred maratonom organizirali nekaj voženj po progi, na katere je prišlo precej kolesarjev. Svoje prvo izobraževanje in licenco za vodnika sem opravil pred šestimi leti, lepo zastopani ogledi trase maratona pa so mi dali zagon in pogum za resno delo na tem področju.« O svojih začetkih kolesarskega vodnika pove Matej. Danes je v Sloveniji glavni, ko gre za gorsko kolesarske izlete v Bosni, za katero pravi, da je neokrnjen kolesarski raj. Dalmatinski otoki pa so druga destinacija, ki je v spomladanskem in jesenskem času eno najlepših kolesarskih doživetij.
