Maraton vidim samo s srcem
Roman Kejžar in Sandi Novak
Nobenega bremena ne naložijo na ramena kot solza čiste želje kolegov, čeprav so izrečene na videz robato: »No, Sandi, zdaj pa še ti! Le glej, da ne zamudiš na start! Pa ne vzemi si za maraton preveč časa, saj veš, da moramo pravočasno na letališče, ha-ha! Pakiraš lahko tudi na letalu!«
Maraton sem pretekel že večkrat; prvič leta 2008 v Ljubljani, tri leta potem, ko je nesrečno ugasnila luč v mojih očeh. Od takrat je vse drugače, naučil sem se sanjati tudi »podnevi« in uspelo mi je dodati smisel, voljo, strast, hrepenenje, srečo, odrekanje, veselje, uspeh, ponos, hvaležnost, prijateljstvo in še kaj v svoje življenje. Imel sem neznansko srečo – ob meni so ostali prijatelji, ki se jim nisem smilil, in so dneve, mesece in leta držali vrvico na drugem koncu ter tekli kilometre in kilometre s slepcem, ki sam v atletiki nima kaj početi. Tudi na olimpijskem maratonu v Riu! Hvala, Primož Černilec, hvala, Roman Kejžar, hvala, Urban Jereb!
Uf, peklensko težak je bil olimpijski maraton v Riu! Saj sem navajen na marsikaj, na gnečo, hrup, raznovrstno podlago, vlago, mraz, slabše počutje, sonce, celo na poškodbe. Ni mi težko stisniti zobe in potrpeti, ko je to potrebno. Vseeno sem se na pot čez lužo odpravil z mešanimi občutki – mi bo uspelo ali pač ne? Priložnost, da tečem na olimpijskem maratonu med 12 izbranci sveta, se mi še vedno zdi življenjsko darilo, ki sem ga v treh urah in po pretečenih 42 kilometrih na cilju zavil v nepopisno srečo. Prekratke roke sem imel, da bi objel vse in vsakogar, ki je bil takrat v moji bližini; doseženo osmo mesto je moja največja zmaga. Pol poti je z menoj tekel Roman, pol pa Urban. Premaganih je bilo pet krogov po 8,5 km in pozabljena neznosna vročina z obilico vlage.
Vsak teden pretečem vsaj 100 kilometrov, največkrat še pol več. Niso redki meseci, ko tekaške copate naberejo po 500 kilometrov, in v prihodnjem letu bo seštevek pretečenih kilometrov enak razdalji okrog ekvatorja. Če me seveda ne bodo zapustili prijatelji in življenjska sreča. Zavedam se, da z menoj ni lahko; pravzaprav je kar težko. Trmast sem in svojeglav, čeprav sem boljši, kot sem bil nekdaj. Rad bi bil tudi sam dober prijatelj, saj čutim in se vse bolj zavedam, kaj vse so prijatelji storili zame in so se mnogim stvarem morali odreči. Med drugim so mi podarili veliko svojega časa.
Misli mi spet uhajajo v Brazilijo. Očitno me bo ta izkušnja spremljala večno. Upam! Odgovorno, vztrajno in zavzeto sem se pripravljal na nastop. Med treningi je vladala na atletski stezi nepopisna gneča, huda vročina je razmere še zaostrila. Vsi zaprti prostori v olimpijski vasi so bili močno klimatizirani in temperaturna razlika med treningi na prostem in dejavnostmi v dvoranah je bila res velika. Moj tek je osredotočen na sotekača – na mojega spremljevalca, ki ga moram ves čas dobro slišati. Hrupna množica gledalcev je za slepega tekmovalca nemalokrat prej moteča kakor spodbujevalna, saj je zvokov enostavno preveč in noge nehote prej postanejo svinčene. Moji spremljevalci niso le izvrstni atleti, ampak tudi moje oči: sposobni so predvidevati vse moje korake, ravnanja sotekmovalcev, opozarjajo me na ovinke, grbine, na tempo in čas, poskrbijo za okrepčilo, prilagajajo taktiko in dovolijo, da me v samem finišu maratona ponese glasna množica na krilih navdušenega navijanja proti cilju. V izteku me poiščejo z objemom in kratek slovenski stavek »kar dobro je šlo, bravo, Sandi« se jasno in glasno pomeša med čestitke v drugih jezikih.
Ja, maraton vidim le s srcem – a tudi druge stvari v življenju mi večinoma že uspeva gledati s srcem. Seveda v mojih očeh ni svetlobe, kot je bila vse do leta 2005, a moje življenje je svetlejše, bogatejše in kakovostnejše kakor prej. Odvrgel sem nepotreben balast, zadal sem si življenja vredne cilje in naredil tisto najtežje – sebe spremenil na bolje. Gotovo imam »še precej dela«, a čutim, da je marsikaj že postorjenega. Življenja se že dolgo ne bojim več, uživam celo v domačih hišnih opravilih. Marsikaj skuham tudi sam in ne viham nosu, kadar mi kakšna zunaj postrežena jed ni preveč všeč. Včasih sem ga pogosto. Ne sprehajam se le z belo palico, tudi sesalnik peljem na sprehod v svojem stanovanju. Rad potujem z avtobusom, se pogovarjam z ljudmi, všeč mi je potepanje v naravi, v prostem času pogosto poslušam dobro glasbo. Svoje izkušnje in optimistične poglede na navidez črn svet večkrat podelim z mladimi. Mogoče komu tako podarim drobec vztrajnosti, ki je imam sam na srečo zdaj dovolj, v mlajših letih pa je v moji družbi večkrat životarila.
Najbolj pa gotovo uživam v teku. Verjamem, da enako tudi ptica v letu ali riba v vodi. Kot najstnik sem rad tekal za nogometno žogo, za maraton mi ni bilo mar. Vzljubil sem ga pozneje in to tako močno, da si zdaj ne predstavljam življenja brez teka na daljavo. Pomaga mi odstraniti neprijetne misli, telo mi napolni z veseljem in energijo. Laže preskočim ovire vsakdanjika in se približam svojim ciljem. Že res, da sem dosegel svoj največji cilj – pretekel sem olimpijski maraton in dostojno zastopal svojo državo Slovenijo –, a v življenjski mozaik spadajo tudi manjši kamenčki, ki skupaj z velikimi in pomembnimi sestavljajo vzorec, ki naj bi bil prvenstveno všeč lastniku. Lahko rečem, da mi je moj mozaik že kar všeč, saj so temne in nezanimive krivulje že močno zasenčili barviti, veseli in uspešni vzorci.
Najbolj prija prijeten občutek po dobro opravljenem delu. V mojem primeru torej po napornih treningih, usklajenih s prijatelji sotekači. Pomembni so zadostna in ustrezna prehrana, jasen cilj, močna volja, nepopustljivost. Dobrodošli so tudi sreča, vreča zdravja, navijači, dobra psihofizična kondicija in še marsikaj. Tudi tekaški čevlji, ki ne žulijo preveč, in nogavice, ki dišijo žal premalo. Trud se splača in poplača in kot pribito drži, da se brez muje niti čevelj ne obuje.
Pa še enkrat v Rio! Ali še bolje – domov! Prečudovito je bilo poleteti proti Sloveniji in na sprejemu v Ljubljani z navdušenci, ki so nastope paraolimpijcev spremljali od doma, podoživeti nepozabne občutke s tekem. HVALA VSEM!
Iskreno vam želim, da poiščete in najdete tudi vi v svojem življenju stvari, ki jih lahko gledate zgolj s srcem. Če ste jih že, potem veste, o čem govorim.
