»Končno je tek postal način življenja«
Projekt tekaške ekipe Volkswagen Polet O2 smo torej po osmih mesecih pripeljali do konca. Čas je, da pregledamo, kaj smo v tem obdobju naredili. Če projekt s tekači strnemo v nekaj stavkov, je potekal nekako tako: marca smo izbrali ekipo, opravili uvodni sestanek in postavili cilje. Najprej smo opravili uvodno testiranje v fiziološkem laboratoriju Fakultete za šport, pregled krvi in prve terenske teste. V začetku maja so tekači dobili individualne programe, po katerih so lahko vadili v tekaški skupini ali samostojno.
Renata Trstenjak
Maratonka Renata se je zelo odločno lotila projekta, vendar se je tudi ona srečevala s težavami in ni mogla sestaviti povsem rednega treninga. Bila je zelo pridna, vendar ji njene pokostnice niso dovoljevale, da bi tekla toliko, kot bi si želela. Z rezultatom pet ur na maratonu si je prislužila naše priznanje, saj ga je dosegla brez velikih težav, ker pa je še bolj pomembno, brez vsakih posledic.
Renata pravi: »Tek me ni nikoli veselil, a sem se vseeno odločila tri leta nazaj, da ga bom vključila v svoje športne dejavnosti. Na začetku je bilo zelo naporno in hudo, ampak počasi se je vse uredilo. Prvo leto sem se udeležila 10-kilometrskega teka na Ljubljanskem maratonu, naslednje dve leti pa polmaratona. Že lani sem imela v načrtu preteči maraton (42 km), a so mi načrt preprečile zdravstvene težave. Najprej sem imela operacijo oči in sem morala počivati, potem pa so se začele še težave z nogami. Največje težave sem imela s pokostnicami, ki niso in niso hotele nehati boleti. Kilometre sem nabirala, vendar počasi. Ugotovila sem tudi, da ni bilo nekega napredka v samem teku. Zato sem se letos udeležila Volkswagen Polet O2 projekta. Hotela sem napredovati v teku, se izobraziti in seveda odpraviti težave z nogami. Velikokrat sem slišala od drugih tekačev, da je dobro, da te kak trener malo poduči in svetuje pri treningih, sploh če mislim iti na maraton. In Poletov projekt je bil kot naročen. Poleg strokovnega vodenja in treningov smo imeli razna predavanja in testiranja. Ugotovila sem, kje so moje pomanjkljivosti in da sem sposobna več, kot sem mislila ali si upala priznati. Ker pa se moje težave z nogami kar niso prenehale, sem morala svoje treninge in načrt za maraton prilagoditi.
Poleg bolečin v pokostnicah se je pojavil tudi trn v peti in za piko na i sem si zvila še gleženj. Tako sem morala celo prekiniti treninge za 14 dni, kar mi je vzelo malo moči in motivacije, da mi bo ta projekt uspel. Predvsem me je skrbelo to, da nisem naredila dolgega treninga (okoli 30 km) in da mi zaradi tega ne bo uspelo. Ravno ko so bili dolgi treningi na sporedu, sem jaz počivala z zvitim gležnjem. Po 14 dneh in po fizioterapijah sem spet obula superge in se odpravila na tek. Šlo je super. Od takrat naprej sem redno tekla, nabirala kilometre, ampak nekih intervalov in sprintov pa nisem tekla. Nisem hotela tvegati, da bi si še kaj naredila in s tem preprečila udeležbo na maratonu. Noge še vedno niso bile okej, pa vendar sem jih toliko spravila skupaj, da sem se lahko udeležila maratona. V glavi še vedno nisem bila čisto prepričana, ali mi bo uspelo, vendar sem imela dobro moralno podporo z vseh strani. Odločila sem se, da se ne bom več obremenjevala, ali bo šlo, in enostavno tekla. Če bodo bolečine prehude, bom pač odnehala in maraton pretekla kdaj drugič.
In prišel je dan ... Volkswagen 20. Ljubljanskem maraton. Čutiti je bilo adrenalin in tudi malo strahu, kako bo šlo. Ko sem začela teči, je bilo super. Navijači in celotno razpoloženje ti daje dodatno motivacijo, da lahko uspeš. Ko sem prišla do 21 km, sem se vprašala, ali bo šlo. Odgovor je bil seveda, da bo, in šla sem naprej. Vse se je odvijalo dobro do nekje 31–32 km, potem pa prve hujše bolečine v nogah. Najprej me je začelo skrbeti, ampak sem si takoj rekla, da ne bom odnehala, ker je še tako malo do cilja. Trma in vztrajnost sta me pripeljali v cilj, bolečine so izginile (vsaj za tisti čas) in uspelo mi je ... prišla sem v cilj, pretekla sem maraton. Že med tekom sem govorila, da je to prvič in zadnjič, da ne bom šla nikoli več na maraton, da sem uresničila svoj načrt (preteči maraton do svojega 40. leta), ampak danes že razmišljam o tem, da bi mogoče pa šla še kdaj, vendar le, če bodo noge zdrave. Bomo videli, kaj mi bo prineslo življenje, mogoče pa se bom res še kdaj udeležila kakšnega maratona. Teči ne bom prenehala. Za svoj uspeh in osvojeni cilj pa se moram zahvaliti tudi partnerju, ki me je vedno spodbujal in podpiral, vsem sotrpinom, ki so z mano nabirali kilometre, in Poletovi ekipi, še posebno trenerju Klemenu. Upam, da bomo skupaj pretekli še veliko kilometrov.«
Matko Mioč
Matko je pred začetkom projekta napovedal, da bo maraton tekel pod štirimi urami. To mu bi tudi uspelo, če … Vsak maratonski nastop je zgodba zase. Matko je žal imel malce smole in ga je od boljšega izida ločilo boleče koleno. Vendar je tudi on maraton pretekel, s tem izpolnil svoj cilj, in kar je tudi zanj najbolj pomembno, maraton je končal brez posledic. Bolečine v kolenu so še isti dan izginile, tako da Matko že pridno nabira kilometre za nove tekaške cilje.
Matko je o svojem maratonu povedal malce več: »Dolga leta sem se kalil na polmaratonih in čisto vsakega posebej se spomnim po kopici izdihov in vdihov, bolečini v vratu in v nogah ter po kilometrih in kilometrih sivega asfalta. To je vse, kar mi je ostalo v spominu. Letos pa je bilo drugače. Ves maraton sem bil sproščen, lahko sem opazoval okolico, barve, ljudi … Bilo je res lepo. Na cilju sem bolj v šali kakor zares rekel: to je to, ne grem se več. Ampak ni dolgo trajalo in že gledam za naslednjim maratonom. Češnja na vrhu smetane pa bo pravi (avtentični) maraton v Grčiji 2016.
Moje prigode na 42 kilometrih so bile naslednje. Prvih 30 kilometrov sem tekel brez vsakršnih težav in pod štirimi urami po tempu, kar je vodilo v lažno samozavest in prepričanje, da si lahko vzamem na 30 km »coffee break« in v miru spijem kozarec vode ter pojem kos čokolade (dobesedno sem se ustavil in užival). Takoj za coffee breakom pa je sledilo kruto spoznanje, da to ni bila najbolj pametna odločitev. Začutil sem močno bolečino v kolenu, ki je nisem znal sprostiti. Poskušal sem z različnimi tehnikami, od sprinta, hoje, hitre hoje, lahkega teka … Nič ni pomagalo in bolečina ni popustila do cilja. Na 36. kilometru me je prehitel neki gospod in rekel: ‘Saj lahko odnehaš.’ Kar podzavestno sem mu odgovoril: ‘Ma, kaj si mona, na 36 km naj bi odnehal.’ Takrat sem si mislil, da je to res najslabše, kar lahko rečeš tekaču, kasneje pa sem ugotovil, da sem potreboval ravno to. Iz mene je kar planilo, da ni možnosti, da bi na maratonu pri 36. kilometru odnehal. Enostavno ni bilo resnega razloga, zakaj bi odnehal. Bolečina v kolenu je bila, a to ni bila bolečina, da bi človek kar obležal, ampak bolečina, ki ti preprečuje želeni tempo teka. Tako da sem kar suvereno prečkal ciljno črto v spremstvu svojih dveh hčera. Bilanca maratona: nobenih poškodb, nobenih odrgnin, bolečina v kolenu je že zvečer popustila, in predvsem veliko zadovoljstva. Čez dva dni sem že veselo pretekel svojih prvih pet kilometrov po maratonu. Izkušnja mojega prvega maratona je zelo pozitivna (tako za telo kot za dušo), menim, da izključno zaradi priprave, ki smo je bili deležni med projektom. Če ne bi bilo trenerja Klemena, bi bil ves maraton nemiren, na cilj bi prišel napol živ, še danes bi me vse bolelo, teči pa zagotovo ne bi šel dolgo časa. Cilj je bil dosežen in presežen. Od tu naprej zame ni časovnih ciljev, ampak preprosto uživati v teku. Ni besed, kako povzeti vse. Kot da bi se nekaj premaknilo in je tek dobil popolnoma novo dimenzijo. Končno tečem in uživam, končno je tek postal način življenja.«
