Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kolo in ves svet okoli njega. Najbolje je biti slabši

Med njimi so taki, s katerimi nisi kolesaril več mesecev, tednov, dni ali od včeraj. V drugačnih oblačilih kot kolesarskih s čelado na glavi, jih sploh nisi še videl. Nikoli nisi razmišljal ali obstajajo brez kolesa. Niti te nikoli ni zanimal njihov poklic. Pomembno je le, da si z njim usklajen pri obračanju pedal. Kolesarski prijatelji se delijo na več vrst. Največ je tistih, ki sebe imenujejo Klancarji, oziroma so trdno prepričani, da je bistvo kolesarstva in kolesarjenja; vožnja navkreber, klanec, več klancev, bolje je, klanec je tisto, kar loči zrno od plevela. Prijatelj kolesar ima lahko sto kilogramov in še vedno najraje kolesari čez klance.

Potem so tisti, ki so prepričani, da je njihovo drugo ime Vztrajnik. Dizelaši, katerim je pomembno le, da je na števcu ogromna cifra, ki šteje prekolesarjene kilometre. Francozi jim pravijo roulerji, dobri povsod, mi rekerativci telebajski jim pravimo Vztrajniki, dobri so le za klepanje kilometrov. Seveda je jasno, če kolesar veliko kolesari, je suh, ima kilometrino v nogah, in je zato dober in čez klance in po ravnem in v vetru in soncu in mrazu… Vendar ga jebe ena stvar… preveč je konstanten in povprečen hkrati. Taki ga lahko tupijo dvesto kilometrov 35 km/h, vendar bodo pri 38 km/h mrtvi. Nemogoče pa je, da bi se bili zmožni voziti manj kot 35 km/h! Zato se kolesarji takih izogibamo - in oni ne vedo zakaj. Zdaj vedo. Šprinterski tipi so v rekreacijskem svetu izumrli ravno zaradi Klancarjev in Vztrajnikov. Ne pridejo več na površje, čeprav se v njihovem zavetrju točno vidijo obrisi šprinterskega para nog. O, da, nam noge vse povedo. Nogi sta kolesarjeva osebna izkaznica. Pogledam te v nogi in vem kako dober si. Pogledam te v nogi in vem ali bom imel in če bom, kje bom imel težave s tabo. Nogi sta izložba vsakega kolesarja. Nikoli nihče ne more z nogami prikriti forme. Šprinterji so dobra kolesarska družba in je škoda, da izumirajo. Zelo radi se ustavljajo, veliko espresa jim paše, radi imajo pivo, kelnerce, sonce, stole, prigrizke, Bled, kremšnite, Ljubljanski grad, Čopovo, dobre pupe, joške, stegna, riti, lepa kolesa, nova kolesa, najraje pa imajo bleščeče šprintarce oziroma kolesarske čevlje, čelad ne marajo, ker izredno rad obiskujejo frizerje, pardon frizerke, to je razlika… Kot kolesarski frendi so dobri zaradi dobrih debat z balanco ob balanci. Šprinterji se nikoli ne vozijo na firungi, lahko so ti ob balanci ali največkrat za ritjo.

Šprinterja boš pred sabo videl samo tik pred ciljno črto.

Kliknem na dirko…

Več dni, več etap. Več etap, več je možnosti, da je kakšna tudi ravninska…

Zmagal je prvo ravninsko in drugo in še tretjo. Četrte ne bo! To mu  zagotavljam. Oziroma, naj jo zmaga, bom pa drugi, kar za moj kaliber niti ni tako slabo, če pa nekoč ugotovim, da si doper, ti pa razbijem nos. Etapa se odvija, kot se za ravninsko spodobi. Njega ni na spregled, čeprav je samo še 10 km do cilja. Poiščem ga. Najdem ga nekje na sredini. Je banano in se smehlja nekomu, ki mu je kot kaže zaupal vic. Jebemomater! Počasi me peloton požira vse do njegovega zadnjega kolesa. Tu se namestim. Kamor greš ti grem jaz, pa če tudi se ubijem. Prisesal sem se mu za zadnji tubular, seveda je on to opazil, že prvič, ko je dvignil rit.

Približeval se je cilj, midva pa prvi dvajseterici. Pridejo metri do cilja, ko se peloton, vedno in obvezno, razcepi na dva dela. Vedno gre nekaj kolesarjev na levo in nekaj na desno stran. Na sredini ostanejo samo klancarji, pardon tisti, ki ne znajo šprintati. Glavna odločitev številka ena vsakega šprinterja, ki nima ekipe je odločiti se katerimi se boš pridružil. On nima ekipe, ima pa nos, vedno se odloči prav. Tokrat mu bom sledil. Spet se je odločil prav, vendar tokrat je imel težavo. Do cilja je bilo samo še 250 metrov, midva pa sva bila na dvanajsti in trinajsti poziciju.  Jebemtisveca svetoga, a danes pa ne bo šlo, a? Ravno, ko sem mu preklel vse, kar v njegovi familiji nima jajc… je izginil…dobesedno, izginil…padel ni…izpuhtel… dobesedno sem mu fafal zadnjo felgo, njega pa zdaj ni!?! Dvignem glavo in vidim, kako on dviga roki…obe…še prej si je popravil dres, majico!!!???! Iz dvanajste pozicije je v slabih dvestotih metrih, mimo vseh, prišel do zmage!? Vmes se je prebil skozi mišjo luknjo treh obročnikov pred njim, enega je odrinil z desnim komolcem, drugega s čelado zrinil na levo, tretjega je s sedežem udaril po levi roki, potem je kot opečen skočil na pločnik...drugam ni mogel, emti... in čisto takoj nazaj,... izločil še štiri, štiri kolesarje, čez nekaj metrov skočil za peterko, ki je šla na levo stran ceste, trije so se vkopali, dva je odšprintal iz zavetrja. Zmagoslavno dvignil roki! V cilj sem prišel osemnajsti…

Šprinterja moraš utruditi pred ciljem.

 

Kliknem nazaj med kolesarske prijatelje…

Takoj, ko imaš prijatelja ob balanci, ne glede, kako dolgo se nista videla, lahko sta še včeraj preguslala stotko, lahko pa da sta pred dvema mesecema samo delček poti premagala vkup, vedno pogovor steče, kot, da sploh nista šla nikoli narazen. Teme pogovorov se razlikujejo glede v katero kategorijo spadaš. S Klancarjem se boš pogovarjal v glavnem o njegovih rekordih na različne vršace in o tem, kako dolgočasne so ravnine in o kaki superlahki komponenti, ki pa je še predraga… Z Vztrajnikom se ne pogovarja kaj dosti, ker ima pri 35 km/h precej povišan pulz in mu ni do pogovora. Na sploh je prepričan, da se na kolesu ne pogovarja, samo goni. Nikoli se ne ustavi v gostilni, razen, ko on reče, da je čas za raztegovanje. Dolgčas…

In ker skupaj kolesarimo, se vsakič pomerimo z močmi… Kdo je hitrejši, kdo močnejši. Največkrat seveda v ali na klanec. Klasika. Vedno zmaga Klancar, če tudi je debelejši, vedno, ker je prepričan, da je to njegov teren. V celem dnevu, je motiviran zgolj za tistih nekaj kilometrov klanca. Vztrajnik trpi kot žival, ker ga ne more slediti, Šprinter skoraj vedno odvije in počaka v gostilni, običajen kolesar pa najebe, ker se mora uskladiti z vsakim od njih. Držati Klancarja ni lahko, če tudi si v formi. Hiteti 38 km/h proti vetru, nekje na ravnini, je še težje.  Iti trikrat na espreso  pa tudi vzame precej časa.

Če Klancarja premagaš na njegov ali kak drug klanec, se približaš katastrofi. Prijateljstvo zvodeni vse do obnove njegove forme. Natančneje napisano, tudi, če ga premagaš in prideš prvi do vrha, je on boljši, kajti z lahkoto bi te snel, če ne bi imel dneva regeneracije, če ga ne bi jebalo koleno, če mu ne bi v štango zlezel zic, če se ne bi počutil preutrujenega od včerajšnjih 3000 višincev, če mu ne bi bilo brez veze poditi se z vsakim, na vsak hrib… Če Vztrajnika otreseš nekje na ravnem, nekje, kjer moraš poznati zakonitosti  vetra, je to zato, ker ima on jutri na programu 300 kilometrski brevet, ker je včeraj bil sedem ur v družbi triatloncev in ekstremistov, ker ga zadnje čase jebe hrbet in rama… Če odšprintaš Šprinterja, moraš plačati espreso, pir in kremšnito… in to kar nekaj voženj zapovrstjo in še ti bo rekel, da ti je zmago pustil, ker se mu smiliš. Močno te bo lopnil po zatilju ali čeladi, kar pomeni, da si dokaj dober šprinter.

Kakor koli obrneš, imaš rit zadaj, temu pravim. Če si boljši, nisi boljši, zato, ker so oni slabši, ampak, ker oni…

Če si slabši, je skrajni čas, da jim začneš slediti, da si poiščeš osebnega trenerja, da začneš paziti pri prehrani, da si predebel, da brez treninga ne gre, organiziranega, načrtovanega treninga, da je alkohol izključen, da... si itak luzer…

Odločil sem se biti vedno slabši. Nekako lažje poslušam, kako sem slab in napačen in neorganiziran, kot pa, kako so oni … bolani!

 

 

Foto: teenicely.com

';