Kolesarski izlet z namenom
Najlepša služba na svetu zagotovo obstaja. Ne vem, če je to ravno kamerman v filmih za odrasle. Če mene vprašate, je Preizkuševalec koles najsrečnejši človek pod soncem. To je oseba, ki se spozna na kolesa. Preizkuša razne modele, zgolj zato, da bi bodočemu kupcu olajšal nakup. Zelo dobro mora sodelovati najprej s prodajalcem, ki to kolo prodaja in potem še s proizvajalcem. Od obeh mora zvedeti kar največ o dotičnem kolesu. In potem ne sme vsemu verjeti, ker dobro ve, da vsak svoje blago najbolje hvali. Zato prevzame kolo in se napoti na preizkušnjo. Preizkusiti pomeni, z uporabo ugotoviti ustreznost, učinkovitost česa…
Kombi sive barve in štirje kolesarji. Vsi v letih, ko jim kolesarjenje služi kot protibolečinska tableta. Kolo imamo za antidepresiv, za izpolnjen dan, orodje za hujšanje, instrument za najboljše počutje…
Kombi vozi selektor članske slovenske kolesarske reprezentance. Na sovoznikovem sedežu sedi prijatelj z naduho, pravkar je pogoltnil razpršilec, ki olajšuje kolesarjenje. Na zadnjih sedežih sem jaz, ki sem pozabil kolesarske čevlje in ob meni je prijatelj, ki je bil na zimskih olimpijskih igrah 24 ur na dan, sedem dni v tednu, ne da bi bil v Koreji. Za nami, v prtljažnem prostoru so zložena kolesa. Specialke, takšne in drugačne, ena pa izstopa. Willier Cento10 Ramato, prav on je predmet naše odprave v Rižano.
Preizkusili ga bomo, kako se obnaša med kolesarjenjem.
Gostilna Cah je najbolj kolesarska gostilna na Primorskem. Zagotovo. Zakaj? Če pozabiš kolesarske čevlje, zadostuje, da to pojasniš v gostilni in čez nekaj trenutkov čevlje dobiš. Ne svoje, ampak Cahove, kot se jim reče. Čisto solidne Vittoria, potem samo še pedala zamenjaš s Cahovega kolesa na svojega in greš na furo. Pri Cahovih so skoraj vsi kolesarji, trenutno se tam vozi De Rosa in Bianchi… Lastnik je stari prijatelj našega selektorja in Rižana je najslabša možna izhodiščna točka za kolesarjenje. Na eni strani imaš Črni Kal, na drugi Kubed, na tretji nič za specialko, na četrti pa pot v Koper. Vendar, če bi Cah bil doma kjerkoli v »pripizdini«, bi bil še vedno najboljša kolesarska gostilna na Primorskem. Če to berete klancarji potem nič ne razumete, kajne? Sam pripadam rodu ravninskih kolesačev, ki se čez klance najraje držijo za kombi.
Pravični smo, sam ne morem preizkusiti Ramata, ker sem prevelik za M številko okvirja. Ostali trije ga lahko.
Težko kaj drugega napišem, kot to, da je na prvi pogled krasen, prekrasen, kičast, pravzaprav. Barva je nekaj čisto drugačnega, kar smo vajeni na tako dobrih specialkah. V osemdesetih prejšnjega stoletja, so v Wilierju barvali svoje jeklenke prav s tako barvo, zdaj to delajo na karbonkah. Fino. Res krasno. Človek, ko ga gleda res potrebuje sončna očala.
Kar se meni najbolj dopade na sodobnih specialkah, je nevidnost pletenic. Tudi diske obožujem. Potopljena toporišča še posebej. Aero geometrijo malce manj, visoke obročnike še manj. Ramato spada med vrhunske izdelke. Ima vse, kar od sodobne specialke pričakujemo. Ima tudi visoko ceno. Nikoli ne bom napisal, da so specialke precenjene.
Iz Rižane smo šli čez Kubed in Gračišča do Svetega Antona in Marezig prek Pomjana na Šmarje in dol v Koper čez Bertoke, Pobege in Dekane nazaj k Cahu v Rižano. Kilometrov tri manj kot petdeset in za skoraj Vršič višincev. Na Pomjan iz Marezig ste že šli, kajne? Da, to je tam, kjer te na hrbet zvrne. Selektor pravi, da gre Ramato čez ovinke kot po tračnicah, da se ustavi do centina natančno, da gre pri velikih hitrostih tako otrplo naravnost, da kolesarju začnejo traparije pod čelado laufat.
To pomeni, da je kolo varno, natančno in ne smem napisati, da je lahko vodljivo, ker ni. Nobena dobra specialka ni lahko vodljiva, je pa izredno vodljiva, kar pomeni, da najboljši modeli zahtevajo najboljše kolesarje oziroma tiste z ogromno izkušnjami. Selektor prav gotovo je izkušen kolesar. Med svojo poklicno kariero je dirkal tudi z Wilierjem, zato dobro pozna to znamko. Pravi, da je kolo zahtevno, da je iskrivo, odzivno na prvi obrat. Gre za dirkalnik, ki je namenjen res dobrim kolesarjem. Nisem prepričan, da je to kolo za rekreativce, vendar, zakaj pa ne, če radi dirkajo ob vikendih ali se pač radi postavljajo z odlično specialko.
Po dobrih dveh urah smo spet pri Cahu. Roman Končar je nedavno tega napisal verjetno najboljši članek o tej gostilni. Preberite si ga, vreden je vsake sekunde, ki ga preživite na telefonu. Zaključek mi je najljubši: Borut, prijatelj dragi, naj ti nikdar ne poide gostilniška sapa in naj bo ljubezen do vsega, kar tako vestno počneš, tvoja večna spremljevalka, da bomo potem lahko mi, častilci tvojega vsega dobrega, še dolgo k tebi v goste hodili in uživali v tostranskem – raju!
Jedli smo njihove dobrote. Vrnil sem kolesarske čevlje in pedalki. Srečen sem, da ima Borut enako številko noge. Potem smo sedli v kombi in selektor nas je odpeljal v notranjost države, tu je še sneg in kolesarji smo postali žalostni. Potem spet srečni, ko smo si obljubili snidenje v prej kot enem mesecu. Lepo bo tudi takrat. Mogoče bomo preizkusili kako drugo dirkalno zver, mogoče pa bomo šli samo na kolesarski izlet, ki se bo začel in zaključil pri Cahu. Mogoče pa najdemo še kako kolesarsko oštarijo in bomo potem začeli delati venček tistih šankov, ki jih kolesar mora nujno obiskati. No, tudi kolesarke, zakaj pa ne tudi one, kajne?
