Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kolesarska zgodba: Sanjaj, stari, sanjaj...

S časom naj bi se športni cilji pri normalno inteligentnemu človeku spreminjali v skladu s sposobnostjo telesa. Torej, če prevedem za koga, ki bi res ne hotel razumeti: to pomeni, da ko si starejši bi moral vedeti, da se sposobnost telesa sčasoma spremeni v nesposobnost ali nezmožnost telesa, in da dobri Bog od tebe pričakuje, da nisi več tako butast, da bi se pehal za osebnimi, če ne še kakšnimi drugimi in še bolj "enoceličnimi" rekordi - kot bi ne živel v stiku z datumom rojstva na osebni, pač pa izven časa.
Jasno je, da nas je večina takih ki skušamo živeti izven časa po kronološko in bivamo v namišljenemu času, ki se je ustavil nekje, kjer se nam zdi, da se dobro počutimo, kjer se nam zdi, da je vse pred nami, in ko je le vprašanje, kdaj bomo dosegli svoj vrh po športno.

Če človek pogleda malo nazaj, lahko svoj športni vek razdeli v več obdobij: v aktivno ukvarjaje s športom v otroških in najstniških letih, v obdobje manjše športne stagnacije do Kristusovih let, v čas, ko se zaveš, da je treba spet začeti migati in se do štiridesetega spraviš k sebi, potem sledi desetletje dobrih rezultatov do Abrahama in malo čez, in čudno obdobje po petdesetem, ko se menjavajo letni časi poškodb in ponovne vzpostavitve zdravja za silo.
Vedno se ti zdi, da si se krivično poškodoval, zbolel ali se ustavil v razvoju ravno takrat, ko se je končno zdelo, da zdaj pa bo.
In potem nekega dne ugotoviš, da te znanci sprašujejo, kje boš praznoval 60 let.

Tebi pa se zdi, da si ravnokar odigral poslovilno tekmo na Iliriji, proti Olimpiji.
Največje sranje za rekreativca je seveda to, če je bil vse življenje samo zagrizen rekreativec in nič drugega in to je po mojem žalostno: da od vsega, kar ti da svet in predvsem tvoja najbližja okolica vzameš le tisto, kar si sposoben dati sam sebi skozi nenehno naprezanje.
Jasno, da te potem ne more zanimati nič iz svetov drugih, kjer ljudje berejo, gledajo izobraževalne oddaje, včasih kam gredo in se predvsem veliko pogovarjajo – o vsem, samo o rekreaciji skoraj ne.

Vedno, ko pride poškodba ali bolezen, je hudo. Če imaš v življenju le švicanje, potem si res v riti. Če poznaš še kaj drugega, je to dober čas, da to drugo spoznaš še podrobneje.
Skoraj nujno je, da če hočeš vsaj za silo ozdraveti, da razumeš, zakaj nisi zdrav. Kaj je pripeljalo do tega, da si ta pošvedran kot najbolj obrabljen copat najhujšega supinatorja, ki je tako škrt, da raje teče po kosti kot bi si privoščil po petih letih nov par zdravja.
Bolečina in bolezen sta vedno znak, da si s telesom in dušo (morda tudi obratno) nekaj počel narobe.
Sam verjamem, da ni dovolj, da se dovoliš zrezati in nafilati z arcnijami in injekcijami do roba in še malo čez, pač pa da je treba razmisliti, zakaj si se znašel, kjer si.
Ko se srečaš in verjetno skregaš s samim seboj, ker tvoj športni ego iz preteklosti ne prenaša tebe kot si v sedanjosti, je čas, da si postaviš nove realne cilje.
Če ne moreš teči, boš pa hodil. Če težko hodiš, boš morda plaval. Če ne moreš kolesariti navkreber, boš po ravnem, če ne moreš vrteti tri ure 30 na uro boš pol ure 19 na uro.
Če imaš res rad gibanje kot je, se ne boš pustil spraviti v slabo voljo zgolj zato, ker se ti kažejo številke, ki jih preziraš.

Zadnjič mi je prišla v roke slika iz leta 1990, tečem v hrib ob gorskem kolesu, oblečen v neko zimsko plastiko tistega časa, ki je bila bolj neopren kot ne in dobro, da me ni kap, na glavi imam tisto veliko gobasto čelado, prekrito z okrasno tekstilno prevleko, da se ne vidi stiroporja spodaj, saj čelade takrat še niso bile prekrite s plastiko, očala na nosu, ki so smešna, pa so sumljivo podobna tistemu, kar je danes v biciklizmu moderno.

Slika je nastala verjetno na enih zgodnejših v dirk v gorskem kolesarstvu, bržkone kje na Golovcu ali. Urhu, ali pa med vadbo tam nekje.
Kolo je aluminijasto, zadnji dosežek tistega časa, po času, ko ga je pregonil Primož Čerin kupljeno prav od njega. Tako kot večina koles, ki sem jih imel.
Druga slika je s prvega maja letos, posnela te je prijateljica, ki si je vzela isti čas, da je kolesarila s teboj. Posnela jo je na skrivaj.
Prvi maj, praznik dela, svečan dan, ko si si prvič po mesecih upal vstati na pedali in nisi strmoglavil dol na pirhe in štango, ker je bila noga preslabo  ozvočena. Slika je, zvoka pa ne.

Med slikama je tri desetletja razlike, le cepec je isti.
Na oni iz devetdesetih sem skušal slediti boljšim pred mano - kar so bili itak skoraj vsi. To je bilo takrat, ko je Andrej Dekleva, zdaj skoraj guru gorskega kolesarstva pri nas, štartal skoraj v plenicah in je komaj znal dobro brati...

Na sliki s prvega maja sem sledil svoji veliki želji, ki se je vozila z menoj ko nisem mogel vrteti pedal.
In če dobro pomislim, je bil ta dvig na pedala eden večjih športnih dosežkov zadnjih desetletij. Trdo je bilo treba delati za ponovitev osnovnega kolesarskega giba. Hudo tremo sem imel in kar nekaj poguma si je bilo treba izposoditi, da sem si upal.
Kar pa sploh ne pomeni, da ob letu obsorej ne bi imel spet kakšnega neumnega tekmovalnega cilja, če se bo hrbtenjača odločila sodelovati z nogama, nataknjenima na sprednjo šajbo.

No, do takrat bom kaj prebral, si kaj ogledal, kaj poslušal, se pogovarjal, delal en šiht in ne tri, se postavil na čelo svojih želja, delal vaje za križ in palčki pod njim in bil hkrati najbolj vesel, če se kdo s teboj pelje pet minut, z dobro voljo, dvajset na uro. In bil še bolj vesel, če ti pošteno pove, da je ura na kolesu njegova, ki jo je čakal nekaj dni, in da bi jo želel porabiti zase.
Kdo bi ga ali jo bolje razumel?
Če pomislim, da sem novembra zagrizeno vadil z željo, da bi na Franji odpeljal kronometer svojega življenja, so zdaj stvari še kar preproste.
Kolo, ki ga imam, je zdaj potrpežljiv spremljevalec, jasno, kupljen pri Čerinu, ko je tam oddelalo svoje, nova barva ga je po nekaj letih naredila novega, pod antičnim sedežem je torbica, kot smo jo včasih imeli na ponijih, in vse skupaj je prima. Kot ti kdo reče, da imaš previsoko pozicijo, veš, da o razliki med kolesarstvom in kolesarjenjem nima pojma, pa čeprav je vsak dan na biciklu.
Nov cilj je do konca sezone na pedalih zdržati tri minute v kosu, gor v hrib.
Jasno, da bi, če bi lahko, zdajle kot nor vadil po načrtu za Franjo. Verjetno nikamor ne bi šlo in bi se mi zdelo, da se mi godi krivica, ker je tako, in športni cilj bi bil nekajkrat večji od dosežka.

S časom naj bi se športni cilji pri normalno inteligentnemu človeku spreminjali v skladu s sposobnostjo telesa. Nekako bi bilo dobro priznati, da mi do inteligence še nekaj manjka. Par let.
Gradovi v oblakih so super, če jih gledaš s trdnih tal in so ti sanje všeč take, kot so, narejene iz stoterih niti, ki jih ne moreš nikoli prijeti.
Še par krat se spravim v formo, potem pa bo čas tudi za to. Zdaj, ko je šla rit s kolesa, je vse odprto.
Sanjaj, stari, sanjaj...
 

';