Kolesarji. Mamilaši
Kolesarski snobi obstajajo. Vsako leto jih je več. Ne iščite jih med tekmovalci, ker jih tam ne boste našli. Iščite jih med moškimi starimi od 35 do 55 let. Prepoznali jih boste po kolesu, ki stane 10.000 evrov in več, po čeladi, ki stane 250 evrov in več, po kompletu dresa, ki stane 400 evrov in več, po čevljih, ki stanejo 250 evrov in več, po sončnih očalih, ki stanejo 250 evrov in več, po dodatni opremi, kot je števec, tlačilka, rezervni tubular, ki skupaj stanejo 600 evrov in več. Za »športno« prehrano porabijo vsak mesec nad 500 evrov. Seveda to vse skupaj vozijo na strehi avtomobila, ki stane 40.000 tisoč evrov in več in so oblečeni »kažual« z uro in nakitom vred nad 5.000 evrov. Kot kolesarje bi jih lahko uvrstili med dobre rekreativce, saj pri takem znesku imajo tudi ogromno časa za trening. To so taki ljudje, ki se v javnosti kažejo kot deloholiki, ki nimajo časa za nič drugega kot posel. V resnici pa je tako, da imajo posla za uro do dve na dan vse ostalo pa je trening pod krinko.
Mamil meseca po izboru mamilsports.com
Osebno sem neizmerno vesel teh ljudi. Oni so kot ptiči, ki oznanjajo pomlad. Oni so, ki kolesarstvo usmerjajo na višji standard. Do pred kratkim je kolesarstvo veljalo za šport delavskih množic, revežev, ki se ga lotijo trenirati, ker jim klub priskrbi kolo in oblačila, ter jih vozijo brezplačno s kombiji po širnem svetu. Kolesarstvo je bil šport samih garačev, ki se niso ozirali na lepoto gibanja, ampak samo na trdoto bivanja. Če kolesarja vprašate kaj meni o kolesarstvu, bo najverjetneje v prvem stavku opisal garanje in klance. Če vprašate kolesarskega snoba, bo najprej odvrnil z vprašanjem ali naj si kupi Bainchija z Di2 ali Colnaga s Super Recordom ali mogoče Pinarella z Lightweight felgami ali Giosa z Boro Two, De Roso z Reynoldsi ali Zippkami, mogoče Specializeda SL3, Treka Madone.... Scotta pod šestimi kilogrami… Potem bo prestavil na obleko in se pohvalil, da je dobil najnovejšega Assosa in začel hvaliti vložek, češ da takega si še angeli bolj od oblačkov želijo...
V Angliji pravijo, da so golfisti začeli kolesariti, vendar mislim, da pri nas še niso, ker so golf šele pred kratkim odkrili. Mogoče se »tenisači« zdaj trenutno vidijo bolj na kolesu kot pa za mrežico. Kaj je dobrega in slabega, da so se zgodili kolesarski snobi? Slabega ni popolnoma nič, dobrega pa ogromno.
Zaradi njih so proizvajalci koles in kolesarske opreme začeli delati Limited Edition artikle in iz navadnih dvokoles so naredili prestižne zgodbe, vendar opravičeno, ker so na ta kolesa privijačili samo butično robo, ki se dela v malih količinah namenjenih izbrancem, ki za ceno ne sprašujejo. Če ste pomislili ali ste prepričani, da so najdražja karbonska kolesa se motite. Resnica je, da so pravi izdelki še vedno narejeni iz jekla. Zanimivo, ne? Če grem naštevati imena proizvajalcev boste najverjetneje prvič slišali za njih. Razlog je seveda v kosovni izdelavi. Vsak kos je svoja zgodba.
Slovenci smo torej zapopadli najdražjo obliko tega športa, ki pa se še vedno ne more primerjati z možakarji, ki se imajo za motoriste. Oni na primer samo za motor zapravijo dvakrat in še večkrat, kot pa kolesarji snobi za svoj užitek. Ampak to že druga zgodba in ne bom mešal hrušk in jabolk. Torej, če srečate kolesarja, ki zgleda povsem drugače si ga oglejte do potankosti, saj boste tako mogoče opazili, da se kolesarstvo spreminja...
kaj pa ženske? V zanjih dveh, treh letih, so "mamilašem" trdno za zadnjim obročnikom... Postajajo še bolj obsedene... Razlaga sledi.
Naslovni sliki: Ion Gottlich
