Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kolesarjenje nekoč. Zdravi žensko muhavost, nervozo

Prizori na cestah in v gozdovih, kjer se ženske na kolesih danes že enakovredno merijo z moškimi, bi se začetnicam kolesarjenja verjetno zdeli kot pogled v kolesarska nebesa. Pred dobrim stoletjem, ko so samo najpogumnejše vrtele pedala in se prebijale v moška kolesarska društva, so poganjanje pedal ženskam odsvetovali – iz estetskih, zdravstvenih, moralnih in celo seksualnih razlogov.

Danes se polemični zapisi izpred dobrega stoletja, zakaj se ženska sme ali ne sme popenjati na kolo, berejo kot nadvse zabavno čtivo, kolesu zapriseženim naslednicam pa ponujajo vpogled v zgodovino in razvoj tistega, kar je zanje danes ne samo samoumevno, temveč celo zapovedano. Tako iz zdravstvenih, telesno-lepotnih in ekoloških vzgibov.

Kot poudarja dr. Borut Batagelj, direktor Zgodovinskega arhiva Celje, ki je proučeval zgodovino ženskega kolesarjenja, je treba vedeti, da je kolo v drugi polovici 19. stoletja postalo del meščanske in društvene kulture. V Laibacher Bicikel Klubu so se leta 1885 začeli združevati zlasti nad kolesom navdušeni nemški meščani, šele enajst let zatem pa so medse sprejeli prve aktivne članice. V Gradcu, pomembnem kolesarskem središču, pa je bil v tistem času (leta 1893) ustanovljen že samostojen ženski kolesarski klub.

 

Plašili konjske vprege

V časopisih s konca 19. stoletja je mogoče zaslediti pompozne in komične opise številnih nesreč, pravi Batagelj, saj so kolesarji povzročali veliko nesreč in plašili konjske vprege. Za večjo varnost so leta 1897 v Ljubljani sprejeli kolesarski red, ki je med drugim predpisoval obvezno uporabo luči in umikanje na levo (ne na desno, kot je zapovedano danes) ter nakazovanje menjavanja smeri s cingljanjem.

Proti koncu 19. stoletja so bile kolesarke v Ljubljani še vedno precej eksotične, zato so jih sprejemali z mešanimi občutki. Takratni ljubljanski arhivar Anton Aškerc, denimo, si je po srečanju z eno od kolesark, izobraženo Ljubljančanko iz bogate družine, svoje poglede dovolil razložiti v podlistku Slovenskega naroda 6. avgusta 1898. Toda pod nje se očitno ni upal podpisati s polnim imenom; predstavil se je kot »vaš vdani Antikolesarjevič«.

»Gosposko žensko na kolesu « je opisal kot »živo karikaturo svojega spola, pravo ironijo ženske gracije ...« Poudarjal je, da gredo »nekateri celo tako daleč, da pravijo, da si ženska na kolesu celo zdravju škoduje in da žali – decentnost ... Pri tem morate tudi v poštev jemati eventualne 'katastrofe'. Če pade moški s kolesa – prava reč! Malce oblati, opraši in morebiti tudi pobije se – toda njegova obleka ostane pač v naravni legi na njegovem životu. Kaj pa, če pade dama s kolesa! Če pridejo njena krila v najfatalnejši nared, če se na cesti razgali večji del nog, nego bi se smelo zgoditi ... ali se Vam ne zdi, ali ne čutite, da že Vaša Obleka ni za kolo?« je Aškerc z vprašanjem dami, ki mu je vrnila odgovor kot Kolesarica, jasno osvetlil družbeno ozračje tistega časa.

Kolesarjenje je v začetku štelo za škodljivo tako za moške kot za ženske. Neki zdravnik je opominjal na okvare dihalnih poti in pljuč, če človek kolesari z odprtmi usti, kolesarkam pa so svetovali, naj se o morebitnih škodljivih učinkih posvetujejo z zdravnikom, če nočejo postati sterilne. Dr. Warmwickler, zdravnik s polstoletno poklicno prakso, je po Batageljevih besedah še leta 1896 zatrjeval, da bo kolesarska manija, ki je zagrabila ženske, pripeljala do masovnega samomora, neki njegov stanovski kolega pa je kolesarjenje primerjal z učinki hašiša, saj bi si kolesar zaradi enoličnega vrtnenja pedal utegnil ustvariti pritisk na nekatere dele možganov in zato padel v posebno psihično stanje. A hkrati so zdravniki prav kolesarjenje predpisovali za zdravljenje značilnih ženskih boleznih, kot sta histerija in nevrastenija, hipohondrija in ženska muhavost. Še toliko bolj je bilo priporočljivo za meščanske dame, ki jih je pestila nervoza!

 

Tvegale zdravje prihodnjih rodov?

Ker so se na prelomu iz 19. v 20. stoletje za bolj zdrave in plodne štele dame z obilnejšo postavo, so vse glasnejši postajali tisti, ki so na lastni koži ali ob zdravniških ugotovitvah spoznali, da je kolesarjenje koristno. Vsesplošno prepričanje je vendarle govorilo v prid zmernosti pri telesni vadbi: »Ženska s tem ne bi tvegala zgolj lastnega zdravja, temveč tudi zdravje prihodnjih generacij. Vrtenje pedal je bilo odsvetovano zlasti med menstruacijo,« razkriva sogovornik.

Nekateri, med njimi celo zdravniki, so kolesarjenje povezovali celo s samozadovoljevanjem. »Pisali so o tem, da naj bi ženska, ki je na kolesu nekoliko nagnjena naprej, stimulativno pritiskala na klitoris, poganjanje pedal naj bi jo še bolj razvnemalo, povečevalo dotok krvi v spolne organe, svoje naj bi dodala še sveža sapica. Tako vznemirjenje naj bi pri nekaterih ženskah dosegalo nezaslišano raven,« je med brskanjem po stari literaturi in periodiki ugotovil sogovornik. Zgovoren že sam po sebi je bil tako imenovani ženski sedež, ki so ga različni proizvajalci začeli oglaševati v 90. letih 19. stoletja. Bil je širši, s krajšim prednjim delom in s kanalom, ki je tekel po sredini. Toda pregreho na kolesu je neki ginekolog ovrgel, ko je med svojimi pacientkami izvedel celo raziskavo; zagotovile so mu, da med vrtenjem pedal še nikoli niso izkusile česa podobnega.

Nič ni pomagalo bolj kot kolo

Ženski s konca 19. stoletja naj bi kolesarjenje odvzelo milino in gracioznost, nasprotniki so se zgražali že nad mislijo, da bi bile ženske, ki so tako in tako že sedele v provokativnem položaju, povrh še zasople, zariple in preznojene. Naprezanje je vodilo v izgubo še kako zaželenih oblin.

A kolesarjenje se je sčasoma začelo dokazovati kot sredstvo za dosego lepote. Povzročilo je tudi preusmeritev k udobnejši ženski modi. Razkošna oblačila s stisnjenim pasom, oprtim na tog korzet, so bila vse prej kot primerna za na kolo. Toda za več kot predrzne bi štele dame, ki bi si dovolile obleči hlače, zato so rešitev iskali v nasprotni smeri: naj raje zamenjajo prevozno sredstvo in se lepo urejene prevažajo na triciklu. Toda izpopolnitve ženskega dvokolesnika s prilagojeno obliko ogrodja, ohišjem za verigo in zaščito za zadnje kolo, v katerega se odtlej ni zatikalo krilo, so naredile svoje.

Največ svobode glede oblačil so si dovolile Američanke in Francozinje, ugotavlja Borut Batagelj. Tam so se uveljavile hlače bloomers, podobne sultanskim, in pumparice, naše kolesarke pa so si najpogosteje nadele hlačno krilo. Da bi šlo vrtenje čim bolje od nog, so na kolo sedale oblečene v manj stiskajoče korzete, gole noge pod koleni so si zavijale v trakove in nosile mehkejša obuvala. Ko so se pokrile še s klobučkom ali baretko, so bile videti nadvse elegantne.

Brez tako urejenih dam ni minil noben ples ne slovenskega ne nemškega kluba kolesarjev. Vabili so jih tudi na druge slovesnosti in sprevode koles, za katere so si dvokolesnike še posebej olepšale in ovile v cvetoče girlande. Toda kljub vsemu je v ljubljanskem kolesarskem klubu, katerega člani so v dvorani ljubljanskega Kolizeja kolesarili tudi pozimi, začelo že leta 1900 zanimanje žensk za kolesarjenje upadati. Predvsem zaradi tenisa, ki se je zdel za imenitnejše ljubljanske dame primernejši v vseh pogledih.

Borut Batagelj je prepričan, da je vloga športa pri ženski emancipaciji v zgodovinopisju precej zamegljena, čeprav je zelo pomembna. Tega mnenja so bile aktivistke za ženske pravice. Louise Max je v vsenemškem kolesarskem listu Die Radlerin izjavila, da ima razvoj kolesarskega športa veliko večji pomen za ženski svet kot za moški, ameriška borka za pravice žensk Susan B. Anthony je dve leti pozneje izjavila, da ni nič bolj pomagalo ženskam pri emancipaciji kot kolo, ki jim je prineslo občutek svobode in samostojnosti.

Njena sodobnica z Dunaja Rosa Mayreder je leta 1905 izjavila, da je kolo k emancipaciji ženske višjega družbenega sloja prispevalo več kot vsa prizadevanja ženskih gibanj skupaj. Kar pa ne pomeni, da so ženske začele kolesariti zato, da bi bile bolj emancipirane. Splošna priljubljenost kolesarjenja, ki je vzbudila veselje pri številnih ženskah, je te v več pogledih tudi osvobodila.

 

Koliko žensk kolesari danes?

»Tega niti približno ne vemo,« na vprašanje odgovarja Josip Rotar, generalni sekretar Slovenske kolesarske mreže (SKM), neprofitne in deloma prostovoljske nevladne organizacije, ki se zavzema za izboljšanje sistemskih pogojev za kolesarjenje v prometu in kot rekreacije. »Število kolesarjev v prometu je težko ugotoviti, saj v Sloveniji tega sistematično ne spremljamo. Statistični urad pri popisu kolesarje in pešce obravnava celo kot eno skupino. Zaradi pomanjkanja osnovnih podatkov o številu kolesarjev imamo pri SKM težave z mednarodno primerljivostjo ter določanjem razmerja med številom kolesarjev in njihovo varnostjo. Na podlagi obstoječih podatkov lahko o kolesarkah in kolesarjih ugotovimo samo, da je v nesrečah s kolesom v Sloveniji udeleženih 31 odstotkov žensk in 69 odstotkov moških,« je bil kratek Rotar.

 

foto: zbirka Boruta Batagelja in iz nemškega časopisa Die Radlerin

';