Karlina zgodba
Zdravo dekletce v osnovni šoli, močno dekle v srednji šoli, suho dekletce na faksu, športnica zdaj ... sinusno nihanje teže, zdravja, počutja ... moja zgodba, moja pot JE zame pomembna, ker me je naučila živeti in preživeti, in morda jo je vredno deliti, ker vem, da nisem edina, ki je prehodila tako ali podobno pot.
In ker je ta zgodba del daljše poti, moram začeti na začetku poti v otroških letih, ko sem bila vesela in razigrana, aktivna na vseh področjih. Spomin se, da sem na lastno željo obiskovala skoraj vse mogoče krožke, pridna sem bila v šoli, imela sem veliko prijateljev in rada sem jedla, vse in veliko. Kar je za to zgodbo pomemben podatek. Bila sem malo okrogla, a ne preveč, verjetno bi mi zdravniki rekli, da sem bila zdravo dekle.
Ampak tudi zdrava dekleta se lahko počutijo slabo in jaz sem se nekje v srednji šoli začela počutiti slabo v svoji koži. Bila sem nezadovoljna s svojim videzom, oblačila sem se v črno, da bi bila videti bolj »tanka«, brala sem članke o hujšanju, poskusila vse možne diete, a nobena mi ni ustrezala, saj sem vedno hitro prišla na stara prehranjevalna pota. Komaj sem čakala, da bom sama doma in si bom lahko privoščila vse, kar bom našla; najbolj sem bila vesela, če je bil v hladilniku sladoled, v omarici pa nutella in benko; iz teh treh sestavin lahko ustvarimo pravo kulinarično fantazijo. Če zdaj pomislim toliko nazaj, sem bila glede na količino hrane, ki sem jo pojedla tiste čase, kar prava suhica. Očitno me je takrat šport prvič rešil, saj sem bila zelo aktivna na športnem področju, rada sem se gibala, trenirala sem košarko, obiskovala atletske treninge, in se vsa količina hrane ni naložila, kot bi se lahko.
Potem nekje v drugem letniku srednje šole sem spoznala svoj drugi dom, fitnes, kjer sem bila malo da ne inventar. Tam sem bila skoraj vsak dan, ne glede na vreme, če ni šlo z rolarji, sem šla pa peš tistih nekaj kilometrov do telovadnice. Vodene vadbe, spining, fitnes ... ker mi šola ni delala težav in sem za dobre ocene potrebovala zelo malo učenja in časa, sem lahko v fitnesu preživela veliko časa. Takrat sem bila še zdravo dekle, s kakšnim kilogramom več, kot ga imajo modeli z naslovnic, z veliko mišicami in nasmehom na obrazu. S hrano in težo se še nisem obremenjevala, preprosto rada sem telovadila.
Potem pa je prišel čas študija. Vpisala sem se na pravno fakulteto, bila sem dobra študentka, ni mi bilo težko, učila sem se zelo malo v primerjavi s sošolci ... časa sem imela veliko in usmerjati sem ga začela v delo na sebi, dobesedno. Nekaj me je očitno motilo, nekaj v meni me je dušilo, nisem bila srečna, čeprav je bilo tako videti. Si je težko zamisliti, kako naj človek ne bo srečen, če ima super družino, prijatelje, s katerimi se zabava, dosega lepe uspehe pri študiju, ima čas za šport, nima finančnih težav ... Pa vendar je lahko, in zato sem iskala nekaj, kar bi me osrečilo. Nadzor nad seboj in svojim telesom – zadetek v polno. Proučila sem ogromno internetnih virov o vadbi, izgubi teže, zdravju, začela sem živeti drugače – pot je izbrala velik ovinek.
»Black friday« je bila zame enomesečna pot po Španiji z nahrbtniki, idealna odločitev za izgubo teže; veliko smo hodile, malo jedle, ogromno žurale ... Nazaj sem prišla posušena, dobesedno. Sama sebi sem se zdela idealna, krasna, nikoli lepša. Imela sem se pod nadzorom – popolna kontrola, to mi je ustrezalo in zato sem v tem stilu nadaljevala ... tako dolgo, da je pot naredila še en ovinek, ki mu lahko rečem kar križev pot.
Tri leta trpljenja, bojev v meni in z drugimi. En del mene je vedel, da nekaj ni vredu, drug del mene je želel nadaljevati to pot. Na eni strani bojišča jaz in na drugi strani bojišča »drugi jaz« in družina ter prijatelji, ki so vedeli in videli, da nekaj ni vredu. Ko ti je naenkrat vse preveliko, ko zaužiješ le 500 do 1000 kalorij na dan, ko za vsak grižljaj veš, koliko kalorij vsebuje in kakšno sestavo, ko zvečer delaš načrt, kaj boš oziroma česa ne boš pojedel naslednji dan, ko vsak trenutek razmišljaš, kako boš na finto vrgel starše in jim skušal pokazati, kaj vse si pojedel (čeprav v resnici nisem, ampak sem v lijak zlila jogurt in na mizo nastavila prazen lonček), ko skrivaš kruh v žep, da je videti, kot da si ga pojedel, ko je največji strah strah pred tehtanjem ... Ko se to zgodi, veš, da si na tej poti padel v globoko črno luknjo.
Ampak tudi iz take luknje lahko prilezeš ven; ta plezalna pot je dolga in najtežje smeri F, vendar je mogoče preplezati tudi tako pot. Najprej potrebuješ podporo družine in prijateljev, oni vsekakor trpijo, ko te gledajo, ti želijo pomagati, a jih zavračaš. Trdiš, da je vse vredu, da si srečen in zdrav. Potem se zgodi, da padeš še malo globlje v tej luknji, saj ti nihče ni povedal, da se kamenje na poti kruši. Tam še bolj spodaj te srečata depresija in žalost, odmik od sveta, ker če te svet vidi, te obsoja. Kako naj razložim prijateljem, zakaj sem taka? Ker je moje znanje medicine po vseh prebranih knjigah o delovanju telesa zelo dobro, najdem super razlago za vse radovedne, ščitnica bo kriva, hipertrofija.
Ne glede na to, da nisem mogla imeti veliko energije, glede na količino zaužite hrane, sem jo vseeno nekako očitno imela. Še kar naprej sem telovadila, fitnes, plavanje, tek, joga ... Ta moja pot je hotela, da se vpišem na plavalni tečaj. Na enem izmed treningov mi je soplavalka omenila, da se bosta z možem udeležila triatlonske tekme. Takrat nisem vedela, kaj je triatlon, ampak slišalo se mi je zanimivo, ker so bili trije športi v enem paketu, in tako sem želela izvedeti malo več. Ko so mi povedali, da se tam plava, kolesari in teče, sem si rekla, zakaj pa ne bi poskusila, saj ne more biti tako težko, pa še ogromno kalorij bom pokurila. Plavati sem znala, tekla sem tako ali tako zjutraj na tešče skoraj vsak dan (da bi ja čim več maščob porabila), kolo pa zna voziti vsak, sem si mislila. In uspelo mi je, zmogla sem priti v cilj ... ekstaza ... Naredila sem nekaj, v kar nisem bila prepričana, da lahko, nekaj drugačnega, nekaj velikega zame. To mi je dalo krila, kot da bi še enkrat zaživela ... Čutila sem uspeh v nečem drugem kot v tem, da sem skoraj ves dan brez hrane ...
In tako sem spremenila smer na tej svoji poti. Dejansko sem spremenila življenje – se rešila. Šport je bil točka, ki je prelomila pot anoreksije. Če želiš trenirati, moraš jesti in pika. Drugače ne gre. Cilji so se mi spremenili, našla sem nove izzive, začela sem se imeti rada ... Ne morem reči, da se je to zgodilo v trenutku, ampak stvari so se začele spreminjati na bolje. In najpomembneje, imela sem podporo družine. Lahko bi mi prepovedali miganje, lahko bi me ne razumeli, a so me podprli na pravi način, brez mučenja, brez pritiska ... Če njih ne bi bilo, ne vem, ali bi jaz še bila.
Ker sem si želela trenirati ta čudoviti šport, sem se odločila, da si bom poiskala klub (TK Ljubljana – hvala, da ste me sprejeli takšno, kot sem bila, in mi pomagali na tej moji poti), saj o tem športu nisem vedela veliko oziroma le toliko, kolikor sem spoznala na tekmi v Novigradu; kako, koliko trenirati, kakšno opremo potrebujem, vse to je bilo zame novo. In ni minilo veliko časa, preden se je začelo »zares«. Triatlon me je zasvojil, vsak trening in druženje tam sem komaj čakala. In po nekem spletu dogodkov sem februarja 2010 odšla na priprave na otok Gran Canaria, s klubom iz Celja. Poznala nisem nikogar izmed udeležencev priprav. Za te priprave sem se prijavila kar brez vednosti staršev in si tudi na skrivaj kupila svoje prvo cestno kolo, ki ga še vedno hranim v sobi. Takrat na pripravah sem tudi prvič sedla na cestno kolo in bila je ljubezen na prvi obrat. Iti na kolesarske priprave, ne da bi prej sploh kdaj vozil cestno kolo, se mi zdaj zdi kar pogumno dejanje. Kilometri so se kar nabirali, pa tudi svojo prvo kolesarsko tekmo sem odpeljala dobro. Vzpon na Vršič in tretje mesto v cilju ...
In ker je bilo treniranje in druženje v klubu tako super in spodbudno, sem na enem izmed treningov menjav (kolo + tek) kar na lepem sprejela odločitev za prijavo na polovični IRONMAN v St. Poeltenu (Avstrija). Vse je bilo zelo spontano, prijava le dva meseca pred datumom prireditve, kar je razmeroma malo časa za resno pripravo na tako tekmo, če povem, da pred tem nikoli nisem tekla več kot 10 kilometrov v kosu, tam pa jih je treba preteči celih 21, prej pa še kolesariti 80 in plavati dva kilometra. Ampak rekla sem si, kar bo, pa bo, saj je le tekma, pa tudi tekmovala bom s seboj, ne z drugimi. Zame je bila to tekma z mojo bolečino in bojem preteklih let. Bila je tekma z anoreksijo. V mislih sem ves časa imela misel, da če zmorem to preizkušnjo, bom dokončno opravila tudi s to boleznijo. In bilo je točno tako ... uspelo mi je v 5 urah in 13 minutah. Občutki pa taki, da jih nikoli ne bom mogla opisati; ves trud, treningi, odrekanje »nehrani« so bili poplačani. To je bila zmaga, premagala sem vse svoje strahove, premagala sem bolečino, strah ... in ob tem uživala.
Od takrat sem triatlonka, nimam več 53 kilogramov in jem ... končala sem magisterij, končujem doktorat ... obožujem jogo in kuhanje ... učim jogo, v tem uživam ... diham ... V treh letih sem opravila s petimi razdaljami Ironmana (3,8 km plavanja, 180 km kolesa in 41 km teka).
Najbolj sem ponosna na letošnji Austria extreme triathlon, ki sem ga opisala kot pot v znano in neznano. Gre za 3,8 kilometra plavanja v Muri (dva kilometra s tokom, dva proti toku), ki ima okoli 12 stopinj, 188 kilometrov kolesa s 4000 pozitivnimi višinskimi metri, ki jih je treba premagati, in finiš v obliki teka, ki je dolg 44 kilometrov in ima 1900 pozitivnih višinskih metrov. Očitno me neke sile narave vlečejo na poti, ki niso ravno najbolj enostavne.
In vem, da se marsikdo vpraša, zakaj bi si nekdo želel česa takega. Meni triatlon pomeni preizkušnjo, ko tekmuješ predvsem sam s seboj, ker je to metafora za življenje, kjer so na poti ovire, ki jih moraš premagati, in na koncu, če imaš dovolj veliko željo, zagledaš cilj ... Jaz vidim to kot notranjo pot, ki mi bo pomagala v življenju. Vem, da mi genetika ni dala najboljših športnih parametrov, da bom vrhunska, vem pa, da sta zame že sama pot in želja priti v cilj nekaj vrhunskega. Triatlon me je naučil imeti želje, motive, disciplino, voljo ...
Občutkov, ki jih doživiš po prihodu v cilj Ironmana, ne znam opisati, vem pa, da jih čutim še en mesec potem, ko je Ironman za menoj, in vsakič, ko mi kaj ne gre, se spomnim tistega trenutka, ko pokažeš sebi, da ni ovir, če pa so, se jih da rešiti ... Na tej preizkušnji sem vedela, da bo ta občutek še toliko bolj močan.
Gotovo bi kdo rekel, da potrebujem psihološko pomoč, ker si znova in znova nekaj dokazujem, ampak taka sem od nekdaj ... Vedno sem izbrala težjo možnost, pa če je šlo za nivo na maturi, pohodno pot, kuharski recept …
Austria Extreme triathlon mi je res uspel, čeprav nisem človek samohvale, sem vesela, da sem bila prva v ženski konkurenci in prva ženska, ki je sploh kdaj prečkala cilj te tekme. Priznam, občutek priti v cilj je odličen, priti v cilj kot zmagovalec pa še boljši; vsi smo krvavi pod kožo.
Vendar bistvo te moje poti ni ena tekma, ampak vsa pot, od majhne punčke do tega trenutka, ko si lahko priznam, kako težko je bilo. S svojo zgodbo želim pokazati, da ni ovire, ki je ne bi bilo mogoče premagati, le če se odločimo tako. Sami si izberemo pot, sami smo odgovorni za svoje počutje. Jaz sem se morala odločiti, da ne bom več anoreksična, odločiti sem se morala, da bom zdrava, odločiti sem se morala, da si bom poiskala pomoč, odločiti sem se morala za šport. Odločila sem se, da ne želim več spravljati svoje družine in prijateljev v obup. Odločila sem se za življenje.
Če moja zgodba pokaže pot le eni osebi, mi bo dovolj …
