Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kako prav vsakič uživati v svojem športnem početju?

Na spletni strani Outside smo zasledili zanimiv zapis. Pravzaprav misli Kathrine Schwitzer, ki je začela teči pred skoraj šestimi desetletji! Gospa, ki je prava legenda, imenujejo jo tudi preprosto Maratonka, pa vsi vedo, kdo je, je najbolj poznana po tem, da je bila prva ženska, ki je prekinila takrat zelo zakoreninjeno prepričanje, da je maraton zgolj za moške.

Bilo je leta 1967, ko se je kot prva ženska pojavila na Bostonskem  maratonu in ga pretekla – pa čeprav so jo hoteli, ko so videli, da ni moški, pač pa maratonka, na silo odstraniti s tekme; pa so funkcionarjem to sotekači preprečili. In to je bila velika zmaga za tek, atletiko in ženske. Po tistem je postala legenda, tako tekaška kot kasnje tudi zelo spoštovana zaradi svojih dobrodelnih početij.
Po pol stoletja se je Kathrine Switzer ponovno vrnila v Boston in spet pretekla »svoj prvi maraton«.

Med obema bostonskima tekoma, pravzaprav mejnikoma,  je gospa pretekla ducate maratonov, zmagala je v New Yorku (1974) in leto kasneje – zanimivo -  spet v Bostonu je za 42 kilometrov potrebovala 2 uri in 51 minut. Ni bilo slabo, takrat,  niti za moške. Z njo se je pogovarjala Molly Mirhashem, in najprej jo je vprašala, če se zaradi tako dolgega obdobja tekanja kdaj počuti izgorelo.  Odvrnila je, da ne.  Na ponovljeno isto vprašanje je potem odgovorila, da se je zagotovo kdaj počutila izmučeno in izgorelo. Toda le za dan ali dva. In, ali to sploh karkoli  šteje, je potem vprašala novinarko.

Misli gospe Kathrione Switzer. »Vedno sem se počutila bolje, če sem tekla, kot pa če nisem. Tudi ko sem tekla le deset minut, sem tak tek posvetila le sama sebi. Ko mi ljudje pravijo, da nimajo časa za tek, jim odgovorim, da imajo vedno na voljo deset minut. Tek me nikoli ni nehal presenečati. To leto, ko sem se pripravljala na Boston v zrelih letih, je bilo dobro, verjela sem vase, toda potem se je zgodilo toliko stvari, ki so me psihološko zelo obremenjevale. Ko sem bila na startu, sem imela občutek, da so moje noge kuhani špageti. Bila sem pod stresom, nisem mogla jesti, tudi spati ne – medijska pozornost je bila neverjetna in pritisk ogormnen.

Bilo mi je jasno, da se me bodo ljudje bolj zapomnili, če ne bom končala maratona kot pa če ga bom. Bila sem neskončno utrujena, toda čudež se je vseeno zgodil. Takoj ko sem začela teči, sem spet norrmalno zaznavala svet, le-ta ni bil več siv, pač pa je ponovno dobil barve. Na koncu je bil moj čas le 24 minut slabši od tistega, ki sem ga dosegla, ko sem imela  le dvajset let.
Zame je bil tek vedno kot darilo. Vedno mi  je dal več kot sem mu dala sama. Na nek smešen način mi je tek dal vse. Včasih povem, da sem s tekom spoznala svojo vero, dobila službo, moža, ljubezen, in  neskončno občudovanje narave. Tek mi je dal sposobnost, da sem se povezala s samo seboj.

Nikoli nisi prestar, da bi napredoval.
Ne glede na vse:  vedno se počutiš bolje, ko se vrneš s teka kot takrat, ko se spravljaš k teku. Če se sprašujem, če naj grem teči ali ne, si rečem, da moram pogledati na bonus, ki me morda čaka - včasih  med tekom vidiš kaj takega, kar ti razjasni dan. Naredi lepšega. »


50 let razlike. maratonka, vedno
Foto katrineschwitzer.com

';