Enaindvajset kosov
Rapha je angleško podjetje, v katerem so zaposleni sami ljubitelji cestnega kolesarstva. V kateri kolesarski firmi pa ni tako?
V večini…
Ker delo je delo, biznis, biznis, strast pa čisto nekaj drugega. Kolesarska strast. Največ jo premorejo v Raphi.
No, zdaj so nastala podjetja, ki izdelujejo raznorazno opremo in jih tudi lahko kličemo strastni ljubitelji specialkarstva. Največ zaslug pa ima ravno Rapha.
Pred letom 2004 je šlo specialkarstvo oziroma cestno kolesarski svet po svoji ustaljeni asfaltni cesti. Potem so se pojavili Angleži, ki so začeli proizvajati oblačila, ki so bila cenovno primerna Pradi ali Brionom ali…višji in visoki modi. Kolesarji smo se zakrohotali, ker smo vedeli, da med reveži ne gre prodajati kašmirja in marina….
A smo se ušteli. Tudi s krohotanjem smo nehali…
Rapha je v Angliji kolesarstvo naredila za novi golf, v preostalem modernem svetu pa novi tenis…
Kolesarsko industrijo, ki proizvaja cestne dirkalce je z asfalta pognalo na makedam. Danes je v cestnem kolesarstvu najbolj moderno makadamkanje.
Kdo bi si to mislil?
Šla je tako daleč, da je za trenutek ustavila kolesarski svet. Ustavila, da. Ni ga meteoritno pognala nekam.
Ustavila…
Ravno se je začela karbonska doba, oni pa so drugega za drugim začeli odkrivati mojstre, ki znajo še vedno delati tradicionalne jeklene specialke. Jeklene? Da, jeklenke…
Rešili so na stotine tistih, ki so ravno zapirali vrata svojih delavnic. Nekatere so bile starejše od stoletja. Kaj zapirali, nekateri so jih že podirali, ali vsaj zabili dile na križ čez vrata. Če pogledamo zdaj, so jeklenke dražje od karbonskih koles, izdelujejo jih (zdaj tudi šarlatani) samo stari mojstri, tradicionalisti in tisti, ki sicer ne vedo, da je za njihovo novo življenje zaslužna ravno Rapha, ki se imajo še vedno za prave izdelovalce pravih specialk. Jeklenke so klasika, klasična glasba, Mozart, Beethoven, Chopin… In kdo bi pričakoval, da to nekoč ne bo več klasika?
Eden takih mojstrov je tudi Dare. Krasen možakar, ki ne jebe žive sile in zato danes velja za najbolj zaželjenega izdelovalca jeklenk…in aluminijastih specialk. Nikakor pa ne karbonskih. Da ne jebe žive sile, pomeni, da je v njem še vedno hipijevska kri, čeprav jo je rak že hotel okužiti, da je v njem še vedno Zappa, da je njegova jazzovska virtuoznost videna tudi na kolesih. Coltrane je navdih za njegovo kolo, Trane…Zachary Richard se čuti, se čuti, ko se dotakneš Luiginove mufne…
Dare?
Tako mu pravim, ker se mi zdi, da ga poznam že sto let.
Dario Pegoretti je pravzaprav umetnik, čeprav trdi, da je samo garaški obrtnik, ki ne zasluži niti tolik, da bi normalno užival v penziji. Dela od jutra do mraka, vendar ne pretirava. Kjer je delo je tudi pavza, med pavzo čik, vino, pršut, sir… glasba, najboljša je tista, ki te ne moti, ko delaš, tista, ki živi, če tudi je izvajalec že zdavnaj pod rušo.
Voziti specialko, pomeni biti drugačen. Narediti specialko, pomeni biti drugačen. Njegove so povsem drugačne, imajo dušo namreč, imajo celo srce, kar pomeni, da so žive. Dario se je med proizvodnjo izpel do mere, da namesto švas aparata vse večkrat v roke vzame čopič. Trenutno ne vem ali so boljše njegove slike ali kolesa. Ne morem se odločiti.
Med kolesarji ga še ni bilo pogumneža, ki bi svojo obrt povezoval z umetnostjo. Da, tudi izdelovalci kolesarskih okvirjev so kolesarji, tako se jim reče za vedno, čeprav nekateri nikoli sploh ne sedejo na sedež kolesa. No, Dario je bil dirkač…
Trenutno je v Welsu v Avstriji odprta razstava z naslovom 21 kosov. Toliko jih namreč Dare potrebuje, da naredi Luigina. Vendar na tej razstavi ne boste videli samo njegovih koles, videli boste njegovo razmišljanje in njegovo delo. Slike vam ne bodo všeč, kaj šele kolesa. Ne ne bodo, garantirano da ne. Seveda, če še vedno vozite karbonsko specialko. Ha, karbonsko… za smejat…
Foto: Jaka Jaušovec, Brane Kline, Herman Seidel
