Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Ena taka zmaga nad ljudsko modrostjo

Peter Prevc ustreza klasični definiciji pripadnika elite – v tem, kar počne, je najboljši na svetu. Bolj zanimivo je, da javnosti ne gre na živce. Ravno obratno je. Ljudje se istovetijo z njim.

Zakaj bi se nekdo, ki se je vse življenje ukvarjal s politiko, v zrelih letih začel ukvarjati s športom, športniki, super šampionom Petrom Prevcem, mi je šlo skozi glavo, ko se mi je prižgala žarnica: Prevčevo športno pot moramo popisati dovolj natančno, da bo iz tega nastala knjiga. Hm. Zakaj torej? Zakaj bi se ukvarjal s športnikom? Skiciral sem si prvi odgovor. Tudi Hunter S. Thompson, legendarni novinar, ki je največ pisal za revijo Rolling Stone in je utemeljil »gonzo« novinarstvo, je začel kot športni novinar. Z vsemi drugimi rečmi – mamili, rokenrolom, subkulturami in politiko – se je srečal pozneje. Hunter S. Thompson je eden mojih ljubših avtorjev. In če je dr. Gonzo s športom začel, zakaj ne bi jaz s tem končal?

No, z odgovorom nisem bil najbolj zadovoljen. V resnici me ne mika, da bi postal športni novinar. Obstaja kar nekaj piscev, ki o športu vedo veliko več od mene. Šport­niki bi rekli, da v tej bitki ne bi bil konkurenčen. Res pa je, da šport ni zgolj šport. Je nekaj, kar se dogaja v času in prostoru in družbi, ki povezuje čas in prostor. Izraz »časnikar« sicer zveni nekoliko arhaično, hkrati pa ponuja alternativno definicijo tega, kar počnemo novinarji. Novinar naj bi se ukvarjal z novico. Časnikar se ukvarja s časom. Kaj nam lahko Peter Prevc pove o času, v katerem bivamo?

To vprašanje je zvenelo bolj obetavno kakor prvi odgovor. In v tem vprašanju je v resnici skrita pomembna politična zanka. Ena od značilnosti časa je, da nam gredo na živce vse elite po vrsti. Peter Prevc pa ustreza klasični definiciji pripadnika elite – v tem, kar počne, je najboljši na svetu. Bolj zanimivo je, da javnosti ne gre na živce. Ravno obratno je. Ljudje se istovetijo z njim. Mularija bi nosila celo kapo s cofom, kakršno nosi. Zakaj, če pa pripada eliti? Zato ker je pojem »elita« zelo megleno določen. Elita so lahko tisti, ki so najboljši. Hkrati pa so lahko elita tudi tisti, ki sprejemajo odločitve, pomembne za skupnost kot celoto. Elita je na slabem glasu zaradi neprijetnih učinkov napačnih odločitev. A roko na srce, ljudem v teh krajih gredo pogosto na živce tudi tisti, ki jim je v življenju uspelo, ki so najboljši na svetu, a s svojimi ravnanji niso poslabšali življenja drugih. Kako to, da športnik iz Dolenje vasi domorodcem ne gre na živce? Kako to, da ob nekom, ki visoko leta, ne pohitimo z drugim delom pregovora – da namreč tisti, ki visoko leta, nizko pade?

Domnevam, da so šle stvari nekako tako: vzpenjal se je počasi. Preden je sam prvič stopil na oder za zmagovalce, se je med prve tri najboljše osemkrat uvrstil z ekipo. Ko je z ekipo prvič zmagal, ni mogel stopiti na oder za zmagovalce, ker je moral po padcu in poškodbi v Oberstdorfu v bližnjo bolnišnico. Razumete? Zmagovalce imamo radi, če po zmagi ne dvigujejo rok. In Peter Prevc rok ni mogel dvigniti, ker je imel strgano ramensko vez.

Po prvi srečno-nesrečni moštveni zmagi je dal občinstvu na voljo dovolj časa, da se nanj navadi. Na začetku je bil šibkejši člen ekipe. Ob uvrstitvah med najboljše je ekipi na začetku nekaj dolgoval. Potem je postal tisti, ki ekipo vleče. Dolg do ekipe je brezhibno in z obrestmi poplačal.

Potem je začel zmagovati sam. Najprej na enem največjih hribov na svetu, na kulmski velikanski. Potem daleč na drugi strani zemeljske oble, v japonskem Saporu. Na koncu sezone 2013/2014 je z zmago razveselil še domače navijače v Planici. Pripravljen je bil na naslednjo etapo.

Če ob prvi ekipni zmagi leta 2012 ni mogel triumfirati, ker je bil v trenutkih, rezerviranih za zmagoslavje, na operacijski mizi, tudi leta 2015, ko je zbral največ točk v svetovnem pokalu, ni triumfiral. Zakaj? Zato ker je zaradi komaj verjetne igre številk še nekdo – Severin Freund – osvojil enako število točk kakor on. Če bi veljalo, da ob izenačenem točkovnem izidu sezoni zmaga tisti, ki je na tekmah pridelal najdaljšo vsoto metrov, kilometrov, bi zmagal Peter. Ker je veljal drug kriterij, večje število zmag, je zmagal Freund. Doživel je dovolj nesreč, da mu lahko privoščimo dneve zmagoslavja.

Peter Prevc premika meje možnega. Premaguje tekmece. Premaguje tudi tisto, čemur bi lahko rekli človekova narava. Pač, ni najbolj naravno, da letaš po zraku in tam, kjer se zdi, da ni več prostora za pristanek, vendarle doskočiš v telemark. Zdi se, da so bolj pomembne od zmag nad tekmeci Petrove zmage nad lastnimi prirojenimi refleksi. Najbolj veličastna pa je njegova zmaga nad ljudsko modrostjo. Nad modrostjo, ki pravi, da tisti, ki visoko leta, nizko pade.

V zakladnici ljudskih modrosti imamo le še eno misel, ki je bolj trapasta: naj sosedu krava crkne.
 

';