Boštjan Vasle

Koordinira delo petdesetih sodelavcev, pogosto komunicira z javnostjo, predstavlja gospodarske kazalce in govori o različnih scenarijih za prihodnost Slovenije. V športnem življenju pa je pravo nasprotje tega in večino svojih tekov preteče – sam.

Kot otrok nisem bil ravno navdušen nad gibanjem. Odkar se spomnim, sem sicer imel kolo, starši pa pravijo, da me niso mogli prepričati niti za krajše sprehode, kaj šele kaj več. Kot večina vrstnikov pa sem zgodaj začel smučati.

Moje resnejše ukvarjanje s športom sega v prvi letnik gimnazije, ko sem si zaželel bolj urejenega življenja. Spoznal sem, da moram poskrbeti sam zase, razmišljal sem o zdravem načinu življenja, o načinu prehranjevanja in tako tudi o športni aktivnosti. In takrat je tek postal del mojega življenjskega načrta; začel sem teči vsak dan.

Ne vem, zakaj sem izbral ravno tek, je pa bilo to takrat še precej neobičajno. Večinoma sem tekel zvečer, po mestnih ulicah. Tekači, ki smo tekli zunaj stadionov, smo bili takrat prava redkost – pravzaprav se ne spomnim, da bi sploh koga srečal.

Tek je moja najpomembnejša športna aktivnost že zadnjih 30 let. Vedno mi je omogočal odmik od tistega, ki je prevladovalo v mojem življenju: najprej od šole, nato od študija, zdaj pa od službenega dogajanja.

Moja služba zahteva ogromno komunikacije s sodelavci, novinarji in različnimi drugimi skupinami, moj delovnik je natrpan z odnosi. Tek pa je nasprotje tega: vse to izgine in lahko sem sam s svojimi mislimi, ni se mi treba na nikogar ozirati.

Vedno tečem sam, zadnja leta včasih vzamem s seboj najino novo družinsko članico, airedalsko terierko. Ne želim pa teči v skupini, tudi vnaprej določeni termini mi ne ustrezajo že zaradi mojih službenih obveznosti, pa tudi sicer imam urnikov že tako ali tako preveč. Šport želim ohraniti drugačen, zato mora po moje biti brez te strukture, postavljenih ur ali drugih okvirov.

Danes tečem redno trikrat do štirikrat na teden, kar v dobri sezoni pomeni več kot 2000 kilometrov ..., poleg tega en dan vikenda običajno namenimo še za družinski športni dan.

Ni razloga, da ne bi šel teč. Rad imam različne razmere, v zadnji sezoni me je razveselil zasnežen in poledenel Tivoli. Zaradi beline se je dalo teči brez lučke, led pa mi je končno omogočil preizkus derezic.

Že skoraj od začetka tek kombiniram tudi z drugimi športi: poleti s kolesarjenjem in pohodništvom, pozimi s turnim smučanjem in tekom na smučeh. Nikoli pa me niso zanimali niti skupinski niti dvoranski športi; zame je šport povezan s samoto v naravi.

Po moje vsak od nas potrebuje različne vloge v svojem življenju, ne more se vse dogajati le okrog ene, na primer v družini, v službi, v športu. Smiselno je vse kombinirati, uskladiti. Meni se zato zdi pomembno, da imaš poleg družinske in profesionalne tudi svojo kulturno, svojo športno in še kakšno vlogo.

Z dolgotrajnim ukvarjanjem s tekom sem zgradil tudi svojo tekaško osebnost in pridobil različne izkušnje. Nekaj od tega poskušam prenesti v službo. Če bi na primer pri ekonomskih problemih več razmišljali tako, da gre za dolgoročne izzive, na katere se je treba dlje in skrbno pripravljati, pred očmi imeti dolgoročnejšo perspektivo in ne obupati, ampak vztrajati do konca, bi bila naša makroekonomska slika gotovo boljša.

Na začetku sem vedno tekel po cestah in urbanih poteh, v zadnjih letih pa kar nekaj kilometrov pretečem po neurejenih gozdnih poteh, t. i. trail running, pa tudi kar veliko gorskega teka je zraven. Udeležba na množičnih prireditvah nikoli ni bila moj cilj, se pa zadnja leta včasih udeležim kakšne preizkušnje: malo zaradi zanimivih terenov, malo zaradi preskusov vzdržljivosti, da preverim svojo formo.

Velika prednost teka je, da te posrka, tako da ne razmišljaš o drugih stvareh. Med tekom poskušam razmišljati o tem, ali pravilno delam korake, kako in kdaj naslednjič piti in jesti, koliko je do naslednje kontrolne točke … Moj cilj je, da se pri športu vsakič znova posvetim izvedbi: ko grem na tek, se ukvarjam s tekom. Je pa res, da mi to vedno ne uspe. Če na primer srečam znanca novinarja, mi misli hitro uidejo v razmišljanje, kako bi mu predstavil zadnje ekonomske podatke. Tako mi kdaj tudi mine kakšna ura v mislih, ki niso tekaške.

V javnosti se večinoma pojavljam s priporočili glede gospodarskih razmer v državi, zato me veseli, da mi tokrat ni treba ničesar priporočiti … Z veseljem pa predstavim svoje izkušnje in upam, da bodo komu koristile, da bo ugotovil, kaj je tisto, kar ga pomirja in mu pomaga ohraniti ravnovesje. In ko enkrat to ugotoviš, se je treba le še truditi, da to tudi izvedeš.

foto: arhiv umar (za službeno), osebni arhiv (za tekaško)