Bojan Gantar, tekač In direktor Alpine

Kot otrok sem bil zaljubljen v nogomet. Če ne poskusiš, ne veš, kakšen užitek je igrati to igro. V osnovni in srednji šoli sem nogomet jemal smrtno resno. Kombinacija druženja, igre, timskega dela, včasih tudi napornih treningov me je za dolgo vrsto let prevzela in to je postalo del mojega življenja.

Študij sem želel nadaljevati na Fakulteti za šport. Vendar sem imel sprejemne izpite že opravljene na Fakulteti za strojništvo, in ker nisem želel izgubiti enega leta, sem se vpisal na Fakulteto za strojništvo. Študij sem jemal kar resno, tako da se je razmerje porabljenega časa prevesilo na stran študija, nisem pa zanemaril nogometa. Ko danes pogledam nazaj, vidim, da se je vse zgodilo tako, kot je prav.

Prva leta službe so me na začetku klasično odvrnila od športa: brez resnega gibanja, s presedanjem iz avtomobila v pisarno in nazaj in zvečer povsem utrujen pred televizijo. Telo me je podpiralo slabih pet let, potem pa je počasi reklo, da je dovolj, in se mi uprlo s kar resno boleznijo.

Z rekreacijo sem se začel ukvarjati zaradi nujno potrebne spremembe v načinu življenja. Maja 2001 sem se začel ukvarjati s tekom, kolesarjenjem, občasno sem tudi rolal. Kmalu sem se spravil v red. Zadnjih deset let, zaradi optimalnejše izrabe časa, samo tečem.

Menim, da je pri tekaškem napredku postopnost ključnega pomena. Sam kot merilo za zadovoljstvo med tekom in zdrav odnos do njega uporabljam enostaven recept: tudi ko tečem na daljših razdaljah, si moram v vsakem trenutku na vprašanje, ali bom naslednji dan z veseljem pretekel 10 kilometrov, odgovoriti pritrdilno.

Teči tako, da se preveč izčrpamo, je po mojem mnenju prav tako nezdravo kot posedanje. Zdi se mi, da trenutna industrija teka tekače žene prehitro, na predolge razdalje, kar ni zdravo, sledijo poškodbe in pogosto tekači tudi zato prehitro izgubijo motivacijo za ukvarjanje s tekom. Lasten vir motivacije, samo to omogoča tek na dolge proge in tudi dolgoročno. Tečem sam s svojimi mislimi. Moj edini načrt je poskrbeti za zdravo telo in čiste misli. Ne želim se še v teku obremenjevati s časom in rezultatom, tekmovalnosti imam dovolj že v poslovnem življenju. Me je pa sodelavec leta 2009 zvabil na tek na 10 km na Ljubljanskem maratonu; od takrat sem redni udeleženec polmaratonov in maratonov doma in v tujini. Tak nastop mi pomeni tudi izziv in priložnost za spoznavanje novih krajev in ljudi. Tudi fizični pobeg iz vsakdanjih rutin.

Ko sem postal direktor Alpine, bom moral po petnajstih letih seveda kakšno uro nameniti Alpininemu smučarskotekaškemu čevlju. Po ženini zaslugi vsi v družini tudi smučamo in seveda vsi v Alpininih smučarskih čevljih.

Šele zdaj, ko sem aktivno vključen v poslovanje Alpine, se zavedam vse veličine tako blagovne znamke kot tudi naših izdelkov. Alpina prodaja vrhunske smučarskotekaške čevlje s podplatom iz karbonskih vlaken, tudi po ceni dobrih 1000 evrov. V Sloveniji ni razvitih in proizvedenih veliko izdelkov, ki bi imeli takšno dodano vrednost. Še manj je tistih, ki bi bili izdelani na podlagi domačega znanja ter bi jih na svetovnem trgu prodajali pod lastno, slovensko blagovno znamko. Zato sam verjamem v Alpino in v njene zaposlene.

Vedno iščem ravnovesje med družino, službo in tekom. Na to sem osredotočen in temu posvečam ves svoj čas, izogibam se vsem nepotrebnim razvadam in tako mi uspe tudi na zahtevnem delovnem mestu poiskati čas za redno, dnevno dozo teka.

Z udeležbo na maratonu v Veroni sem pravkar sklenil letošnjo maratonsko sezono. Letos sem se udeležil štirih maratonov, glede na vse obveznosti skoraj preveč. Zato za prihodnje leto načrtujem udeležbo na treh maratonih in ravno toliko polmaratonih. Lokacije si bom še izbral, zelo me mika Edinburg v maju. Glavni cilj pa je, tako kot nekaj zadnjih let, preteči 3000 kilometrov na letni ravni.

Iz športa lahko potegnemo številne lekcije, tako za življenje kot delo in vodenje. Navdušuje me in tega si želim naučiti tudi sodelavce, kako se na primer nogometaši na nogometnem igrišču zapodijo v obrambno reševanje napake soigralca, ko ta na sredini igrišča izgubi žogo. Nihče mu ničesar ne očita, preprosto vsa ekipa pristopi k reševanju njegove napake. Ko bomo v podjetjih tako delovali, bomo vsi uspešnejši. Drugo lekcijo nam ponuja maratonski tek. Ko tekmo začnemo, težko predvidimo, kaj vse se nam bo zgodilo na poti, pride slabo počutje, omagamo, dehidriramo, se poškodujemo, treba pa je trmasto in neomajno vztrajati in hkrati rahločutno spremljati, kaj se dogaja z nami in okoli nas. Podobno je pri večjih poslovnih izzivih in tudi sicer v življenju.

Štiri osnovna načela določajo moje delovanje tako v zasebnem kot poslovnem življenju. Treba je spoštovati vsakogar in vse, seveda pričakujem tudi obratno. Treba je sodelovati, s tem je vsak izziv veliko laže premostljiv. Verjamem v moč znanja, v okolju, v katerem živimo, se tega premalo zavedamo, marsikomu in marsikje znanje še vedno ni tako dostopno, zato smo dolžni izkoristiti možnosti, ki so nam dane na tem območju in v tem delu sveta. In na koncu verjamem, da trdo delo prinese rezultat.