Tako rekoč »iz prve noge«
Osebna izkušnja: pripomore k večji mobilnosti in zmanjšanju oziroma preprečevanju bolečine, ki se ji brez opornice ne bi mogel izogniti.
Opisana izkušnja s težavami v kolenu se bo začela precej podobno, kot se začnejo ceneni televizijski oglasi za razne pripomočke, ki obljubljajo čudežno odpravo bolečin.
»Z bolečinami v kolenu sem se prvič resno začel ubadati pred dvema letoma na smučanju, pred dobrim letom pa se je bolečina v levem kolenu stopnjevala še med tekom.«
Da za smučarske užitke nisem bil prikrajšan, so poskrbele tudi protibolečinske tablete, da bi jih jemal še ob teku, pa bi bilo malo pretirano. Lansko pomlad se mi je prvič zgodilo, da je bila med tekom bolečina tako močna, da sem se vmes ustavil in do cilja pešačil. Ja, res bo potreben obisk zdravnika, sem si mrmral med hojo.
Sledila je klasična procedura. Napotnica, obisk travmatologa, magnetna resonanca. Upanje, da bo ta preiskava pokazala izvor mojih težav, se ni uresničilo. Po tretjem pregledu, ko se stanje ni izboljšalo, je travmatolog tudi glede na izvide magnetne resonance (ruptura meniskusa, bakerjeva cista in še nekaj meni neznanih izrazov so nanizali) predlagal, da pogleda koleno »od znotraj«. V 14 dneh je sledila artroskopija, pred tem pa še eno presenečenje. Koliko »kolenčnikov« gazi po tem svetu! Od prej sem vedel le za dobrega prijatelja in sodelavca, nato pa ugotovil, da je takšnih zelo veliko.
Artroskopija je še ena od preiskav, ki jih omogoča napredek medicine, saj sta za poseg potrebni le dve luknjici oziroma tri. Pred leti je bilo treba odpreti celo koleno, kar je predvsem podaljšalo okrevanje in močno povečalo možnost zapletov.
Pri meni je zdravnik med posegom ugotovil, da jedro problema ni toliko meniskus, ki je sicer poškodovan, a ne tragično, precej bolj skrb vzbujajoče je stanje hrustanca. Obraba je tretja od četrte stopnje. Operater je obrusil še nekaj izrastkov in neprijeten (ne pa pretirano boleč) poseg se je končal, jaz pa sem šel po izdani odpustnici iz bolnišnice v domačo oskrbo. A se je z dnevi, ko bi moralo biti stanje boljše, pri meni že nakazovalo, da nekaj »ne štima«. Za artroskopski poseg velja, da je po kakšnih štirih tednih koleno pripravljeno na polno obremenitev, jaz pa brez pomoči noge v ležečem položaju nisem mogel niti iztegniti še tri mesece po posegu, gibljivost pa je bila tudi slaba.
Bil je grenak priokus, saj se je po artroskopiji stanje bistveno poslabšalo, zdravnik, ki me je operiral, pa bo »dlje časa odsoten«, so me seznanili. Tako sem ob vsakem pregledu naletel na drugega, ki mi ni povedal nič o vzrokih za moje težave, eden me je samo postavil pred dejstvo: »Hja, v teh mladih letih imate žal že tako frderbano koleno.« A tu se vse vaše znanje konča, sem se spraševal, predvsem pa sem pogrešal kakšen napotek, nasvet, kako naprej.
Da moram za izboljšanje stanja veliko narediti sam, mi je bilo kmalu jasno, vseeno pa me je dajala negotovost, kako s tako okrnjeno gibljivostjo kolena premagovati vsakodnevne ovire. Med množico znancev in prijateljev, ki so se srečali s podobnimi težavami, mi je kolega svetoval opornico. »Pa saj jo imam,« je bil moj odziv. A mi je predlagal opornico znamke Medi, ne katere koli, ki jo kupiš malodane v supermarketu.
Prišel sem v stik z Juretom Kobavom iz Mitrala. Dogovorila sva se za uvodno srečanje. Po kakšni uri in pol pogovora z menoj, na podlagi izkušenj strank in po pregledu zdravstvene dokumentacije mi je svetoval ortopedsko opornico medi genumedi PSS, s posebno strojno in programsko opremo je analiziral tudi moji stopali in mi na podlagi analize priporočil ortopedske vložke medi footsupport active.
Priznam, s kančkom dvoma o uspehu sem začel nositi oba ortopedska pripomočka, predvsem za kolensko opornico nisem bil povsem prepričan, da bo moje življenje postalo znosnejše, saj, kot rečeno, sem opornico že imel.
Že dan po obisku v Mitralu so šli ortopedski pripomočki na prvo resnejšo preizkušnjo – koncert poskočne irsko-punkovske skupine. Opornica je še kako koristila! Opazna je bila tudi razlika, ko sem jo snel; noga ni bila prav nič prepotena kot pri prejšnji neoprenski. Dnevi, ki so sledili, ko teren zaradi snega in pomrznjenih pločnikov še zdaleč ni bil prijazen do sklepov, so bili za testiranje ortopedskih pripomočkov idealni. Prav tako hoja po snegu, saj tam zaradi razgibanega terena koleno še kako trpi. Opornico zdaj nosim vedno, ko pričakujem več gibanja. Med sedenjem ali daljšo vožnjo z avtom pa ne le da nima nobene funkcije, zaradi skrčene noge zna biti vse skupaj že moteče.
Če strnem svoje ugotovitve po slabem mesecu uporabe. Za ortopedske vložke težko realno ocenim, koliko so pripomogli k zmanjšanju bolečine, je pa občutek hoje drugačen. Če gre verjeti Juretu Kobavu, da je včasih le milimeter napačnega giba meja med bolečino in nebolečo hojo, potem svoj pozitivni učinek verjetno res pristavi.
Z gotovostjo pa lahko opišem pozitivno izkušnjo uporabe ortopedske opornice medi genumedi PSS. Tisti, ki pričakujejo ob ortopedskih izdelkih čudežno ozdravitev, se motijo, še kako pa – vsaj po moji osebni izkušnji – to prispeva k večji mobilnosti in zmanjšanju oziroma preprečevanju bolečine, ki se ji brez opornice ne bi mogel izogniti.
Če sem bil prej kritičen do zdravnikov, ki so se moji težavi posvetili dobesedno le nekaj sekund, moram priznati, da je bil zadnji obisk travmatologa (spet sem naletel na drugega) pozitivna izkušnja. Poslušal me je, pogovoril se je z menoj in mi glede na opisano svetoval še CT-preiskavo po lionskem protokolu; z njo bodo ugotovili, ali se pogačica pri meni sploh premika po predvideni »tirnici«, saj pokanje med gibanjem nakazuje, da gre še za eno fizično okvaro. Kaj bo pokazala preiskava, bo znano kmalu, medtem pa še naprej velja zlato pravilo, da si lahko vsak z discipliniranimi vajami in ustreznimi (!) ortopedskimi pripomočki močno olajša življenje s »frderbanim« kolenom.
