Od 45 zrezkov na dirko do prehranske znanosti
Jens Voigt je eden najboljših sogovornikov, ko se pogovarjamo o vzdržljivosti med mučnimi kolesarskimi dirkami in prehrano, ki jo kolesar mora zaužiti. V 18 letih je kot profesionalni kolesar prestal kar 17 tourov po Franciji, zmagal na treh etapah in dvakrat oblekel rumeno majico. Nihče ni odpeljal več Dirk po Franciji kot Jens.
»Med zadnjimi etapami na dirki pridejo trenutki,« pravi Voigt, »ko si tako izčrpan, da med večerjo komaj dvigneš vilico, žvečenje pa je prava nočna mora.«
Nas pa je zanimalo, kaj je potreboval, da je dvignil tisto vilico in pregrizel hrano.
Stvari so se v prehranskem svetu kolesarjev na Tour de France močno spremenile. »Steklenic vina in baget ob poti ni več,« pravi Voigt, ki se je po kolesarski karieri zdaj ustalil v vlogi strokovnega komentatorja kolesarskih dirk za NBC Sports. »Zdaj mora biti prehrana polna in zdrava. Popularni so predvsem oreščki, polnozrnata živila, kvinoja, …«
Čas vina in kotletov (1903-1920)
Ko je Maurice Garin (na sliki zgoraj) zmagal na prvi Dirki po Franciji leta 1903, je bila dirka bolj podobna mučilni napravi, kot pa športu. Kolesarji so poganjali 30 kilogramov težka kolesa, imeli na volje eno prestavo in vozili po neurejenih cestah med 15 in 18 ur na dan. Ekip ni bilo. Še več, pravila so velevala, da mora vsak kolesar poskrbeti zase sam, torej ob poti iskati pijačo in hrano. Če je bližnja taverna tisti dan, ko se je kolesar pripeljal mimo stregla zajčjo obaro, je to kolesar pojedel. Normalno je bilo, da so kolesarji med potjo popili neverjetne količine vina in piva, saj je bilo to bolj neoporečno kot pa studenci in izviri ob poti.
Čeprav Garin svojega jedilnika med Dirko po Franciji nikoli ni povsem izdal, je nekaj let pred zmago v Franciji povedal, kaj je jedel med eno izmed številnih 24-urnih dirk, ki jih je odpeljal:
- 45 kotletov
- 19 litrov vroče čokolade
- 8 kuhanih jajc
- 7 litrov čaja
- 5 litrov tapioke
- 2 kili riža
- »veliko« rdečega vina
- Kavo, šampanjec … in ostrige
45 kotletov v enem dnevu? Za današnje razmere enostavno nedojemljivo. Pa še to: glede na jedilnik, ki ga je Garin zaupal, nas zanima predvsem, koliko vina je dejansko moral popiti, da je popito količino začel opisovati z besedo »veliko«.
Zrezek ob 7. zjutraj (1920-1980)
Obdobje, ko so kolesarji sami iskali hrano je za nami in takrat je začel na dirkah dominirati Fausto Coppi, ki so mu nadeli vzdevek »Prvak vseh prvakov«. Italijanski kolesar je francosko pentljo osvojil leta 1949 in 1952, a takrat so kolesarji že tekmovali v ekipah in jedli zajtrke in večerje v hotelskih restavracijah. Večina kolesarjev pa je še vedno zaužila velike količine mesa med jutranjim obrokom in šele po 100 kilometrih dirkah posegli po svojih musettes, majhnimi vrečkami hrane, ki so jih dobili na okrepčevalnih postajah.
Meso ti je dalo energijo, vsaj tako je govorila tradicija. »Jedli smo ob 6:30 ali 7:00 zjutraj, pred tekmo,« razlaga Eddy Merckx (na sliki zgoraj), najuspešnejši kolesar vseh časov. »Najprej majhen zajtrk s sirom in šunko, potem pa zrezki. Bilo je grozno, a zrezke si moral jesti, da si postal močan. To je bila absolutna norost!«
Kaj pa večerja? »Juha, mogoče riba,« pravi Merckx, »potem pa testenine in še en zrezek.«
Coppijev pristop je bil drugačen. Italijan se je izogibal rdečemu mesu in alkoholu in eksperimentiral z vegetarijanskimi dietami. Coppi je bil tudi prvi zagovornik diete z visoko osebnostjo ogljikovih hidratov. Medtem ko so njegovi rivali jedli jagnjetino za zajtrk, pili in kadili cigarete, da so si ogreli srca in odprli pljuča pred dirko ter pili grozni zvarek Binda Zabaione (20 stepenih jajc in malce sladkorja), je Coppi jedel zajtrk iz polnovrednih žitaric. Jedel je majhne količine ogljikovih hidratov (sendviči, sadje, prigrizki) med samo dirko.
Danes razumemo, da je Coppi polnil izgubljene zaloge glikogena v telesu in to mu je dovoljevalo, da je preživel dirko brez pretiranega padca v tempu. V tistem času številnih študij o prehrani ni bilo, prva o ogljikovih hidratih in vzdržljivosti sega šele v leto 1939.
Michelinove zvezdice in kuharji danes
Danes je prehrana postala znanost in to lahko posameznik občuti vsak dan. Pri kolesarjih in vrhunskih športnikih nasploh je materiala dovolj, da človeka okupira za cel dan. Ker kolesarji in vrhunski športniki morajo trenirati vsak dan, je jasno, da o tem razmišlja in si beli glavo nekdo drug. Vsa moštva na današnjem Tour de France imajo svojo kuharsko ekipo, ki pripravi obrok za potrebe vsakega posameznika posebej.
Nekatere ekipe, predvsem tiste z več denarci v žepu, pa si lahko privoščijo tudi vrhunske kuharje, ki so lastniki ali pa zadolženi za jedi v restavracijah z michelinovo zvezdico, kar je, glede na preteklost in Maurica Garina, nekaj neverjetnega.
No, Chris Froome, zdaj pa je čas, da tudi ti poskusiš med dirko popiti liter rdečega vina in pojesti nekaj svinjskih kotletov … Tako danes ne gre več, kajne?
