Indeks telesne mase: maščevje ni vedno slabo

Pogled na številke na tehtnici je treba spremeniti v dejanske meritve prehranskega stanja posameznika in nato določiti zdravstvene cilje njihove uravnave.
Številni elitni in rekreativni športniki težijo k čim boljšemu razmerju med močjo in telesno maso. Ob tem pozabljajo, da vrhunski šport ni zdrav in da zdrava telesna masa ne pomeni nujno indeksa od 20 do 25 kg/m2. Še večje vprašanje pa se ob indeksu telesne mase (ITM) več kot 25 kg/m2 zastavlja pri starejših, ki so povrhu še vedno telesno aktivni.

Novoletni obisk

Prelom leta je obdobje, ko čas preživimo s tistimi, ki nas imajo radi in v družbi katerih se dobro počutimo. Obiskala sem dolgoletne prijatelje, ki so že skoraj moja družina. Tako si delimo tudi veliko »družinskih težav«, tudi tiste, ki so vezane z zdravjem. Ker je njihova hčerka tik pred specialističnim izpitom iz družinske medicine, je bil pogovor usmerjen tudi k temu, kako lahko družinski zdravnik prispeva k zdravju svojega pacienta, še preden ta potrebuje zdravila. V žaru strokovne literature, ki jo prebira za izpit (in mi jo je predložila), je predlagala, da naj bi njen oče in mož vsaj malo »shujšala«; oče zaradi »zdravstveno napovedne vrednosti« indeksa telesne mase, mož pa tudi zaradi športne aktivnosti, s katero se ljubiteljsko ukvarja. Tudi oče je sicer redno telesno aktiven, a ob tem ima ITM več kot 25 kg/m2. Mož je tudi nekje na meji »zdravega indeksa telesne mase« in bi mu kakšen kilogram manj lahko pomagal k boljši športni zmogljivosti …

Indeks telesne mase (ITM)

Oče ima več kot 60 let. Če izhajamo iz ITM, se priporočila javnega zdravja za starostnike prevesijo z vrednosti 25 kg/m2 na vsaj 27 kg/m2 ali še više, če so kronični bolniki. Razlog je preprost. Epidemiološke raziskave so pokazale, da je preživetje ob višjem ITM boljše. Čeprav ta spoznanja imenujejo paradoks debelosti ali inverzna epidemiologija, ne gre le za to, gre za poznavanje (pato)fiziologije oziroma sodobnih spoznanj o delovanju telesa v zdravju in bolezni.
Ob tem seveda ne smemo prezreti, da za ozadjem trditev o »zdravem« ITM stojijo velike epidemiološke raziskave. A ko jih podrobneje pogledamo, vidimo, da velikokrat dejansko ne ločujejo pravih dejavnikov, ki prispevajo k odsotnosti bolezenskih težav, ki so povezane z višjim ITM. Ko pogledamo njenega moža, so ti dejavniki vidni že na prvi pogled. Mlad, mišičast moški, ki očitno presega ITM 25 kg/m2 zaradi rednega gibanja, in ker poznam družino, tudi ustrezno podprtega z dobro prehransko strategijo pri telesni aktivnosti.
Kaj naj torej zdravnik naredi, ko nekdo presega ITM 25 ali celo 30 kg/m2? Ga usmeri k njegovemu znižanju ali pri višji vrednosti v šolo »zdravega hujšanja«? Ali res lahko trdimo, da je več kot 50 odstotkov odraslih Slovencev čezmerno težkih na primer na podlagi raziskave iz leta 2009, ki ugotavlja, da je pri odrasli populaciji pri več kot 50 odstotkih ITM višji od 25 kg/m2? Verjetno je za to trditev treba nekaj več, temu se reče diagnoza prehranskega stanja z orodji klinične prehrane. Šele ko izvedemo diagnostične ukrepe za določeno bolezensko stanje, lahko izvajamo kakršno koli terapijo.

ni podpisa

Oče

Za izobraževalne namene smo pri očetu izmerili sestavo telesa. Seveda ne s stoječo tehtnico, ki ni namenjena resni zdravstveni meritvi, temveč s strokovno primerno meritvijo sestave telesa, ki jo moramo izvajati leže! Kljub temu, da ima ITM več kot 25 kg/m2, je bila njegova maščobna masa na spodnji meji, delež funkcionalne mase pa za moškega njegove starosti zelo dober. Skratka, njegovo prehransko stanje je naravnost odlično in zmanjševanje telesne mase bi bilo zanj nedvomno negativen zdravstveni ukrep. Še več, koristil bi mu morebiti še kakšen kilogram maščevja v okviru primernih mej. Maščevje ni samo slabo tkivo.

Mož

Skrivnost moževega ITM nad 25 kg/m2 smo že nakazali. Redno se ukvarja s športom in meritev sestave njegovega telesa kaže celo, da je zaloga maščevja pod spodnjo mejo za njegovo starost in stopnjo telesne aktivnosti. Ob tem je še dehidriran, zato bi z zmanjševanjem telesne mase za »bolj zdravo« športno aktivnost dosegli ravno nasprotni zdravstveni učinek. To so izkusili že številni rekreativni športniki, ko so presnovnemu stresu redne vadbe dodali še stres nekontroliranega zmanjševanja telesne mase. Mnogokrat je ob tem začelo njihovo zdravje zardevati, ker so prestopili mejo sindroma relativnega energijskega pomanjkanja, ki pogosto načenja zdravje in zmogljivost rekreativnih športnikov.
V tem primeru bi pri možu z dodatno energijsko restrikcijo postopoma lahko načeli še hormonsko regulacijo presnove ter tako negativno vplivali na regeneracijo mišic in imunskega sistema. To bi lahko prispevalo tako k zmanjšani zmogljivosti kot tudi slabšemu razpoloženju, bolečinam v sklepih in povečani obolevnosti zaradi infektov.

Sklep

Veliko ni dodati. Kolegica je razumela, da je pogled na telesne mase treba iz številk na tehtnici spremeniti v dejanske meritve prehranskega stanja posameznika in nato določiti zdravstvene cilje njihove uravnave.

Po sklepu …

Sicer pa lahko ob današnjem znanju na tem področju zardevamo tudi sami. Ko sem se peljala domov, me je iz razmišljanja predramila kolegica, ki mi je razložila, da je k njej prišla na kontrolo ob antibiotični terapiji pljučnice 81-letna bolnica, ki se je prej že več mesecev spopadala s prehladnimi obolenji. Njeni zdravstveni problemi so se začeli kmalu po tem, ko jo je zdravstveni sistem zaradi ITM > 30 kg/m2 poslal v šolo »zdravega hujšanja«. Ker je vestna intelektualka, se je nasvetov te šole resno oprijela, in ker z rednimi petimi manjšimi obroki ni zmogla zmanjšati telesne mase, jih je zreducirala na tri obroke na dan. Ob tem je končno »shujšala« ter si verjetno pridelala podhranjenost, ki jo pri 81 letih plačuje s šibkostjo imunskega sistema.
Vse skupaj močno spominja na zgodbo o cesarjevih oblačilih, čeprav smo v našem družbenem sistemu že močno prerasli čase cesarstev.