Trideset let razlike v starosti koles, kakšna je razlika

Na žalost je bilo prvo, kar sem zaznal, da pri obeh kolesih med vzponom noge enako bolijo. Med vožnjo navkreber je občutek enak.
Fotografija: Naš preskus gotovo ni bil znanstven, toda že razlika na tako kratkem klancu pomeni, da lahko mirno rečeno, da je pinarello veliko boljši na vzponih; v vožnji na Vršič bi se razlika lahko merila v minutah. FOTO: Mark Koghee
Odpri galerijo
Naš preskus gotovo ni bil znanstven, toda že razlika na tako kratkem klancu pomeni, da lahko mirno rečeno, da je pinarello veliko boljši na vzponih; v vožnji na Vršič bi se razlika lahko merila v minutah. FOTO: Mark Koghee

Na žalost je bilo prvo, kar sem zaznal, da pri obeh kolesih med vzponom noge enako bolijo. Med vožnjo navkreber je občutek enak. Razliko sem opazil šele, ko sem pogledal na kolesarski števec.

image_alt
Prehrana cestnega kolesarja

Tako kot vse drugo so se v zadnjih tridesetih letih zelo spremenila tudi cestna dirkalna kolesa. Preizkusili smo staro in novo dirkalno kolo in ugotovili, da sta si kolesi v marsičem podobni, po drugi stani pa sta tudi neprimerljivi.

Pred (več kot) tremi desetletji so bili internet in pametni telefoni znanstvena fantastika. Bernard Hinault je zmagal na dirki Tour de France, v Keniji pa se je rodil deček, ki mu je bilo ime Chris Froome. Takrat so imela vrhunska dirkalna kolesa jeklene okvirje, aluminijaste obročnike in dvanajst prestav. Njegovo kolo je narejeno iz ogljikovih vlaken, ima karbonske obročnike in dvaindvajset prestav. V tridesetih letih se je vse spremenilo.

Je šlo vse na bolje?

Poskušali smo poiskati odgovor na to vprašanje, zato smo preizkusili dirkalno kolo, ki je bilo pred tridesetimi leti vrhunec tehnike in najboljše kolo tega časa.

Retro kolo, ki je pravzaprav novo, je jeklena carrera; okvir je trideset let visel v tovarni, tam ga je opazil nekdanji kolesarski as Primož Čerin. Kolo je dal pobarvati, nato ga je obnovil oziroma opremil (skoraj) tako, kot je bilo opremljeno kolo, na katerem je pred desetletji tekmoval. Ima opremo Campagnolo record in obročnika Campagnolo (obročnika Sigma s pestoma Campagnolo). V svojem času je bilo to najboljše, kar je bilo mogoče dobiti na trgu. Kolo tehta devet kilogramov in pol in to je bilo takrat zelo zelo malo!

Pinarellova dogma F8 je (bil) eno najboljših koles nasploh. Ima karbonski okvir in karbonska obročnika Campagnolo hyperon ultra. Oprema je Campagnolo super record. Za prestavljanje poskrbita elektrika in elektronika, nič več pletenici, ki povezujeta prestavni ročici z menjalnikoma. Prestav je dvaindvajset. Kolo tehta točno sedem kilogramov, kar je danes običajna teža za vrhunsko tekmovalno kolo. Ja, in na takem kolesu je zmagoval Froome
Če pogledaš kolesi, kako stojita drugo ob drugem, je razlika seveda očitna. Toda kakšna je razlika, ko lepotca zajahamo in se odpravimo na vožnjo?

In če bi se Chris Froome udeležil Dirke po Franciji na kolesu iz leta 1985, se ne bi uvrstil niti med deset najboljših na Touru. FOTO: Mark Koghee
In če bi se Chris Froome udeležil Dirke po Franciji na kolesu iz leta 1985, se ne bi uvrstil niti med deset najboljših na Touru. FOTO: Mark Koghee


Ali je dogma veliko hitrejša kakor carrera? Na ravnem je razliko zelo težko opaziti, toda kaj se bo pokazalo pri vzponu? FOTO: Mark Koghee
Ali je dogma veliko hitrejša kakor carrera? Na ravnem je razliko zelo težko opaziti, toda kaj se bo pokazalo pri vzponu? FOTO: Mark Koghee


Prvo veliko razliko seveda takoj opaziš, to sta obliki zavornih ročic. Na carreri sta ročici majhni, iz njiju pa štrlita pletenici zavor. Na pinarellu sta ročici veliki, ergonomsko oblikovani, zavorni pletenici pa sta speljani znotraj krmila. Takšna ročica je zelo udobna, in ko sem sedel na kolo, sem takoj občutil, kako zelo je prijetna in udobna za oprijem. Kako zelo preprost, a hkrati zelo učinkovit napredek!

No, ko pa se enkrat kolesi zavrtita, takrat je težko opaziti razliko. Nič čudnega, geometrija okvirjev dirkalnih cestnih koles se v teh zadnjih desetletjih ni spremenila. Tako mi je pred vožnjo povedal Primož Čerin. To pomeni, da se kolesi bolj ali manj podobno obnašata na cesti. Za staro jekleno kolo se zdi, da je vožnja na slabši podlagi na njem udobnejša, mehkejša, pinarello pa bolje pospešuje.

Človek bi pričakoval, da bo dogma hitrejša, toda tega nisem opazil – razen seveda pri pospeševanju. Zaviranje je seveda povsem druga zgodba. Milo rečeno, je zaviranje z retro kolesom pravi izziv. Tudi ko sem zavorni ročici močno stisnil, se je kolo počasi ustavljalo. Na trenutke je bil občutek kar strašljiv. Kmalu sem ugotovil, da se moram bolj potruditi in bolje predvidevati, kaj se bo zgodilo, in začeti prej zavirati.

Dogma ima zelo močne zavore. Že če zavorni ročici zelo nežno stisneš, se bo kolo ustavilo.
Tudi prestavljanje je povsem drug svet. Predvsem imajo sodobna kolesa na voljo skoraj še enkrat več prestav. Na retro kolesu sta prestavni ročici na spodnji poševni cevi okvirja, prestavljati je treba izrazito ročno in to tako, da kolesar z eno roko drži krmilo, z drugo pa seže po prestavni ročici spodaj …

Pri dogmi prestavljamo tako, da se dotikamo zavornih ročic, ne da bi spustili krmilo. Še več, elektronsko prestavljanje deluje brezhibno, skoraj brezčutno. Z nežnih pritiskom na ročico kolo takoj in tako rekoč samo prestavi, ne da bi bilo treba kar koli popravljati.

Za razliko je treba navkreber

 

Gremo nazaj, k vožnji. Ali je dogma veliko hitrejša kakor carrera? Na ravnem je razliko zelo težko opaziti, toda kaj se bo pokazalo pri vzponu? Na preskušnjo sem se odpravil v dveh zaporednih jutrih, v enakem vremenu, z isto temperaturo in smerjo vetra, in se poskušal povzpeti na Trebeljevo, klanec med Šmartnim pri Litiji in Ljubljano, in to kar se da hitro, kolikor pač zmorem. Prvo jutro s carrero, naslednje pa z dogmo.

Na žalost je bilo prvo, kar sem zaznal, da pri obeh kolesih med vzponom noge enako bolijo. Med vožnjo navkreber je občutek enak. Razliko sem opazil žele, ko sem pogledal na kolesarski števec. Na začetku klanca je bila hitrost na obeh kolesih enaka, ko pa je prišel strmejši del, se je pokazalo, da je za tako delo pinarello boljše orodje. Na carreri sem v hudi strmini izgubljal precej hitrosti, na dogmi pa sem svoj tempo lahko vzdrževal precej dlje. Čeprav sem na carreri skušal spet ujeti nekaj hitrosti, mi ni uspelo, ko pa sem nekoliko bolj pritisnil na pedale na dogmi, je kolo takoj pospešilo. Čas? S carrero sem opravil s klancem v 12 minutah in 39 sekundah, s pinarellom pa v 11 minutah in 55 sekundah. Trideset let za 44 sekund?

Naš preskus gotovo ni bil znanstven, toda že razlika na tako kratkem klancu pomeni, da lahko mirno rečeno, da je pinarello veliko boljši na vzponih; v vožnji na Vršič bi se razlika lahko merila v minutah. In če bi se Chris Froome udeležil Dirke po Franciji na kolesu iz leta 1985, se ne bi uvrstil niti med deset najboljših na Touru.

FOTO: Mark Koghee
FOTO: Mark Koghee


FOTO: Mark Koghee
FOTO: Mark Koghee


Torej: so se stvari v tridesetih letih obrnile na bolje? Ni treba biti presenečen, seveda so se. V zadnjih desetletjih je bil v razvoju dirkalnih cestnih koles dosežen velik napredek. Boljše zaviranje in lažje prestavljanje sta najbolj očitni razliki. Tako je vožnja preprostejša in varnejša. Drug napredek je težko opaziti in se pokaže šele, ko pogledamo na štoparico.

Zame je bila vožnja z retro kolesom prijetnejša kakor s sodobnim pinarellom. Carrera je enkratno in čudovito kolo, ki je bilo narejeno za tekmovanja profesionalcev. Ne pozabimo: res se dobro pelje. In čudovito je bilo videti srebrno obarvanje dele kolesa, kako so pobliskavali pod sončnimi žarki, ko sem se vozil naokoli. To je pač nekaj, kar se ti pri vožnji s sodobnimi kolesi ne more zgoditi.

Tri desetletja so ti dve tekmovalni zverini, najboljši vsaka v svojem času, spremenila v nekaj, kar ni lahko primerjati, a ... Pinarello je tekmovalno kolo, ki ga uporabljaš za vse svoje vožnje, carrera pa je idealno kolo za nedeljsko jutranjo, pomirjajočo in romantično vožnjo, ki jo skleneš v bistroju z dobro kavo. To ni več tekmovalni stroj, ampak klasika, na kateri se ponosno pokažeš.

Preberite še:

Komentarji: