S seboj vozeče kolesarsko pribežališče
Vsi, ki imate (bog ne daj med službo) nekaj prostega časa, da preživite nekaj trenutkov na straneh naše in vaše naj-strani o rekreaciji v Sloveniji, veste, da je 117% uredništva mahnjenih na dvokolesa.
No, vsaj tista, nožno gnana.
Sami tudi veste, da drugih športov in načina rekreacije ne zanemarjamo, ampak kolo je, vsaj kar se mene tiče (skupaj s smučmi, jadrnicami ter podvodnim hitropoteznim šahom) pri meni na prvem mestu.
Mlečnozobcem se bo verjetno zdelo "strange" in "o moj bog..." čudno, da sem svojo Vespo, v daljnem letu 1991 zamenjal za gorsko kolo. Ja, zeleno 125-tko za tako, disco barv obarvano kolo z enim izmed prvih STI prestavnih sistemov. Exage 300 mu je bilo ime...
Tisto kolo bi znalo povedat zgodbo ali dve.
Ampak na žalost se je taisto kolo reinkarniralo v neko drugo, novejšo različico.
In spet vaše vprašanje: "Kaj za vraga…..glavi?".
Naj vam razložim: to kolo je bil začetek moje obsesije z nožno gnanimi dvemi kolesi. To kolo je videlo celotno severnozahodno Kokoško, z dodatkom Trbiža, Mokrin, Grossglocknerja, Korenskega sedla in še kup drugih lepih krajev, vključno z brkinskim borovcem, ki mu je "skrivil voljo" za vožnjo naravnost. Za vedno!
Teh sedem dni na kolesu, pri svojih 16 letih, je bilo nepozabno. Ja, prav ste prebrali, pri 16 letih me je bila polna Evropa. Na disco kolesu. Z disco torbami na prtljažniku.
In na tem, za to kolo zadnjem potovanju, nas je vsaka dva dni "pralo" kot iz škafa. Kaj bi takrat dal za udobje prikolice, ki bi jo lahko vlekel za seboj.
Disco kolo je "vagalo" (skupaj z usranimi gatami), nežnih 32kg. Ni malo, ane?
In dejstvo, da sem vsak dan pridobil, v obliki vode še kak kilogram več (na prtljažniku seveda) je sploh alarmanten podatek.
No, da se take avanture, po zgledu Medveda Grilca nebi več dogajale, so na sončem danskem poskrbeli inženirji podjetja Wide Path Camper, pod budnim očesom guruja te nore prikolice, Mads R. B. Johansena.
Tudi Mads se je v svoji rani mladosti soočal s podobnimi mokrimi težavami kot jaz. Za razliko od mene pa je, po letih razvoja izdelal prikolico, ki se pripne skorajda na vsako kolo in jo lahko, s pomočjo nog vlečeš za seboj.
V notranjosti pribežališča najdete mizo z dvema stoloma, ki se jih da z nekaj potezami spremeniti v ležišče za dva, po želji vam jo opremijo tudi s solarnimi celicami, kuhinjo, z neomejenim izborom barv, različnimi trdotami pene za spanje….še bi lahko našteval, ampak ne bom.
Čaka me kolo in Magdalenska gora pred službo.
Vsi pa, ki vas nemirni duh kolesarskih popotovanj preganja, si pa več o tem "bivaku" preberite na njihovi strani.
Aja, še to. Pri pregledu dela s cenami se raje parkirajte na svoj najljubši stol.
V Sloveniji jih ne bo ravno veliko. Prikolic mislim.
