Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Ni vse karbon, kar (je lahko) se sveti

Izbrati pravo specialko, ni bilo nikoli težje. Danes, ko vstopimo v prodajalno koles in zagledamo vso ponudbo, se najprej popraskamo za uhljem in v naslednjem trenutku se že oziramo za prodajalcem. Rabimo pomoč, torej.
Prodajalec nas bo najprej povprašal o naših specialkarskih izkušnjah in potem še o željah. Želja pa je vedno več kot pa izkušenj. Človek, ki se odloči kupiti specialko, se rad vozi hitro, hitreje, najhitreje izmed vseh kolesarjev. Specialka je dirkalno kolo in potemtakem so te želje opravičene. Ker pa svet spremljajo tehnološke brzice, se danes lahko vozijo tudi specialke, ki niso namenjene dirkanju. Mar v takem primeru sploh lahko govorimo o specialkah? Lahko, seveda lahko.

 

 

Spomnimo se smučarske mrzlice, ki je Slovenijo zajela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vsi, ki smo vzljubili smučanje, smo hoteli biti ravno taki kot Bojan Križaj ali vsaj Ingermark Stenmark. Vsi smo hoteli imeti ravno take RC Elanke in na las enake Alpinine pancerje in jasno hlače, ter bundo in kapo s cofom. In potem smo cele dneve trpeli na smučišču, namesto, da bi uživali. Križajeve smučke so bile za vsakega rekreativca pretrde, pancerji mrzli in skrajno neudobni za osemurno smučanje, da ne pišem o elastičnih hlačah in cofu, ki si ga imel stalno pred nosom. Koliko let je trajalo, da je rekreativni smučar kupil rekreativne smuči, ki so prilagodljive večini terenov in pancerje, ki so udobno mehki in topli? Danes, če ste pozorni so redki norci rekreativci, ki smučajo natanko na takih smučeh kot Tina Maze, pa ne zato, ker so tako drage (tudi Križajeve so bile) ampak zato, ker vedo, da so za celodnevno smučanje neuporabne in nepraktične…

Pri specialkah se je zgodilo enako. Še ne dolgo nazaj so proizvajalci delali specialna dirkalna kolesa, namenjena zgolj in samo dirkačem. In potem so rekreativni specialkarji na takih kolesih stiskali zobe in si težko priznali, da je vožnja predvsem muka in ne užitek. Ko pa so imeli trpljena dovolj pa so iz tega dirkalnika naredili spako, ki ni bila ničemur podobna (beri; sami so si ponastavili položaj na kolesu in s tem užalili samega proizvajalca kolesa in onečastili kolesarski šport). Iz dirkalnika so skušali narediti udobnejši fotelj, s katerim bi se lepše vozili. Kot bi Ferrarija hoteli preurediti v terenca. To pa ne gre, kajne!

 

Geometrija

Pri izbiri specialke moramo biti pozorni na geometrijo kolesa. To pomeni, da, če nismo mladi dirkač, potem ne potrebujemo dirkalca. Kar pomeni, da potrebujemo kolo, ki bo na las podobno dirkalcu vendar bo udobnejše oziroma na takem kolesu ne bomo trpeli več kot to želimo. Specialke, dirkalniki imajo tako geometrijo, kakršno mi rekreativci ne potrebujemo. Če hoče rekreativec voziti pravi dirkalnik potem ga mora nastaviti po svojih telesnih merah in predispozicijah. In tako nastane nekaj najbolj smešnega in neokusnega, kar lahko privoščite svojem kolesu. In ravno zato, zdaj na trgu obstajajo različni modeli za različne priložnosti, zato specialke kupujte le pri specializiranih prodajalcih.
In če vam prodajalec lepo svetuje, pride na vrsto vprašanje: Je karbonc? In smo spet na začetku. Specialka je lahko iz karbona, kar je danes najmodernejše, lahko je iz jekla, kar je najbolj tradicionalno, iz aluminija, kar je najceneje in najbolje ali iz titana, kar je najžlahtnejše, najboljše in najdražje. No, roko na srce, nekateri prisegajo celo na lesene vendar o tem ne bomo ob tej priložnosti.

 

Karbon je danes prva izbira. Seveda, če ste v specialkarstvu začetnik ali ste dirkač ali pač navaden pozer, ki je padel na marketinške limanice. Pravimo, da so karbonske okvirje koles začeli delati iz treh razlogov: prvi je zaradi iskanja malenkostne prednosti v svetu tekmovalnega kolesarstva, drugi je zaradi marketinških pritiskov, trgovci so pač morali kupcem ponuditi nekaj novega in tretji razlog je zaradi zniževanja stroškov proizvodnje, stroškov materiala in delovne sile ter znižanja števila artiklov. Vsak jeklen okvir so morali serijsko izdelovati od številke 48 do 61, iz karbona pa danes izdelajo tri ali štiri okvirje (s,m,l,xl). Karbonski okvir ni v ničemer boljši razen v tem, da je zadnji krik kolesarske mode. Gre za prepričanje, da so lažji in odzivnejši, vendar najboljši karbonski okvirji tehtajo ravno toliko kot najboljši aluminijasti ali jekleni. Tisti, ki reklamirajo zelo lahka karbonska kolesa, so dobra le za tehtnico in precej manj za vožnjo. Vendar to zveni precej starokopitno, zato zlahka napišem, da če hočete slediti trendom, morate voziti karbon. In zopet dopisati, da ni ravno tako. Dandanašnji, če hočete biti zares v sami špici kolesarskega trenda, morate voziti po meri narejeno jeklenko! Seveda mora biti to jeklo najmanj iz tovarne, ki nosi ime Raynolds ali Columbus.
Ne bom pametoval o materialih in o tem kaj je najboljše, ampak bi samo rad svetoval, kaj je najboljše za nas, rekreativne kolesarje, začetnike ali pa že izkušene rekreače, ki si včasih rad nataknejo tudi startno številko.

Karbonski okvir
Najboljši so zelo dragi. Stanejo od 2.500 evrov naprej. Njihova največja prednost je lahkost in možnost oblikovanja sestavnih cevi (če to še lahko imenujemo cev). Serijsko delan top okvir zelo poznane znamke tehta brez vilic približno ali točno 1.100 gramov in stane 3.600 evrov. Aluminijasti najboljši serijsko izdelan okvir te iste zelo poznane znamke, ki tehta ravno toliko gramov in je po vrhu še trši in odzivnejši, pa stane 1.000 evrov! V čem je štos? V povpraševanju. Nihče noče več biti na aluminiju, vsi hočejo biti na karbonu. Če ste slišali, da nekateri karbonski okvirji tehtajo okoli osemsto gramov, potem niste slišali, da stanejo krepko čez pet tisočakov, niso serijsko izdelani in težko govorimo o kvalitetni vožnji s takim okvirjem. Skratka, karbonsko kolo za uporabnika nima nobene druge prednosti kot pa dejstvo, da gre ta uporabnik oziroma kolesar v korak z modo, ki so jo ustvarili iz zgoraj napisanih razlogov.

Aluminij
Aluminijasti okvirju so v specialkarski evoluciji preživeli najkrajšo življenjsko dobo. Njihov trend je trajal slabih deset let. Karbon je na oblasti že dobrih petnajst let, aluminijci pa so vladali od leta 92 do 99. Škoda, pa tako dober material za izdelavo specialke je. Kako dober, pove, dejstvo, da je med gorskimi kolesi še kako živ. Njegova odlika je nizka teža, trdnost in odzivnost, slabost pa življenjska doba. Pravijo, da se po desetih letih raztegne kot star čevelj vendar težko rečem, da v Sloveniji pošten rekreativec vozi deset let staro specialko.

Jeklenke
Vladajo od samega začetka do danes. Tradicionalni material za izdelavo specialke. Svoje najtemnejše dneve je doživel ravno s pojavom aluminija. Danes kot gobe po dežju rastejo tradicionalisti, ljudje, ki so svoje poslanstvo prepoznali v izdelovanju z lasnima rokama, po meri uporabnika. To so pravi umetniki, ki vam za pošteno vsoto, naredijo kolo, ki ga ne boste nikoli prodali. Zakaj ne? Zato, ker bo narejen tako, da ga boste potem, ko se ga boste naveličali, pospravili v družinski zaklad. Kvaliteta vožnje s jeklenim kolesom je veliko boljša od vožnje s karboncem ali aluminijcem. Jekleni okvirji, tisti iz serijske proizvodnje pa so smešno poceni v primerjavi s karbonci.

Titan
Titanov okvir ponuja najlepšo vožnjo. Voziti titan okvir je enako lebdeti nad zemljo. Ne pretiravam, če napišem, da, kdor ni vozil titan kolesa potem ne ve, kaj je to prijetno specialkanje. Takih koles je malo, ker je njihova izdelava najtežja in draga, vendar so še vedno cenejši kot pa karbonci. Zakaj več ljudi ne vozi titan specialk? Ker ne ve, da je s takim kolesom vožnja najprijetnejša

.
Priporočilo
Ne kupujte poceni karbonskih specialk, raje kupite drago aluminijasto. Draga aluminijasta pa stane toliko, kot poceni karbonska. In kaj zdaj? Ja, vozili se boste veliko boljše, hitrejše, lažje, le zardeli boste, ko vas bo sosed vprašal: Je karbonc? Ampak, vi niste tako plitki, da bi vas to motilo…

 

';