Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Na smučeh, v hoji ali tekaškem koraku

Kakšno opremo potrebujemo in kako jo izbrati? Ponujamo skoraj vse odgovore.

Najprej je treba preveriti stanje naše smučarskopohodne in smučarskotekaške opreme. Kakšen del standardne opreme bomo verjetno zamenjali, tako da bo treba obiskati smučarski sejem ali športno trgovino. Za lažjo odločitev bomo osvežili glavne informacije za izbiro osnovne opreme, tako tiste za sprehajanje (pohodništvo) kot tek.

Načini hoje in teka na smučeh
S smučmi lahko hodimo in tečemo po neurejenih ali urejenih terenih. Na prvem mestu mora biti varnost, zato na začetku izbirajmo lažje, ravninske terene in se prilagajajmo vrsti snega oziroma razmeram, v katerih vadimo. Zelo prijetna je vadba v mehkem snegu, pršiču, kjer tudi morebitni padci niso nevarni. Drugače je na poledenelih in bolj strmih terenih. Glede na svoje tehnično znanje izbirajmo tudi težavnost urejenih tekaških prog. Za začetnike in starejše ljudi priporočamo klasični način gibanja na tekaških smučeh. To pomeni, da so smuči med gibanjem večinoma v vzporednem položaju in zato se gibamo z rokami in nogami v smereh, ki so sicer značilne za gibanje človeka po suhem v obliki navadne hoje in teka. Da nam smuči ob izvajanju korakov ne oddrsavajo nazaj, lahko izbiramo med dvema tipoma. Prvi tip smuči ima na srednjem delu (pod vezjo in še nekoliko naprej proti krivini) narebreno oblogo ali pa imajo v tem predelu posebno oblogo, ki se sprijema s snegom (nano obloga, posebne kože). Drugi tip smuči, ki so gladke po celotni drsni ploskvi, pa je treba namazati z oprijemalnimi mažami (mažami, ki omogočajo odriv) glede na vrsto snega, v kateri vadimo. Starejšim manj priporočamo tek v drsalni tehniki, kjer smo večinoma v neobičajni, t. i. V (škarjasti) drži smuči. Težko bi tudi rekli, da se v drsalni tehniki lahko sprehajamo, saj moramo pri tem načinu gibanja nenehno ohranjati drsenje smuči. Klasično je torej lažje in bolj naravno, za tiste, ki obvladajo tudi drsalno tehniko, pa to pomeni še dodatno popestritev te vsestranske in ljudem priljubljene športnorekreativne dejavnosti.

Smuči za manj zahtevne »klasike«
Sprehajalne smuči običajno uvrščamo v manj zahtevni in cenejši razred (sport, fitness, adventure, back country …). Omogočajo nam gibanje po snežni podlagi, po urejenih tekaških progah kakor tudi v primernem celcu. Hodimo in sprehajamo se lahko izključno v klasični tehniki. Drsalna tu odpove, saj morajo smuči v tej tehniki nenehno drseti, za to pa je treba vseskozi zagotavljati določeno hitrost z ustrezno potisno silo. V celcu smo z drsalno tehniko sploh povsem nemočni. Pri dobri stari klasiki pač ni tako. Smučka se po vsakem zdrsu za trenutek zaustavi, da se narebreni del obloge (»ribje luske«), posebne kože oziroma t. i. oprijemalna maža (»lepljiva maža«) sprime s snegom, kar nam omogoča naslednji odriv. Zaustavitev smučke je lahko časovno krajša ali daljša, odvisno od sprehajalnega tempa, med hojo se preprosto lahko večkrat zaustavimo. Zaustavitev in ponovno drsenje v drsalni tehniki, zlasti v vzponu, nista tako preprosta.

Sprehajalne smuči so na pogled nekoliko robustnejše v primerjavi s tekmovalnimi. Širina smuči se v srednjem delu, kjer je fiksirana vez, giblje od 44 do 60 milimetrov. Proizvajalci jih izdelujejo v dolžinah do okrog 210 centimetrov, na pet centimetrov natančno. Krivina je višja v primerjavi s smučmi za drsalno tehniko, tudi zaradi možnosti hoje v celcu. Večina jih ima napis classic, kar pomeni oznako za klasično tehniko. Smuči, ki se mažejo z oprijemalnimi mažami – te nam pri hoji onemogočajo zdrsavanje nazaj –, so po celotni drsni ploskvi gladke. Za njihov nakup se odločajo tisti, ki imajo osnovno znanje o mazanju tekaških smuči za klasično tehniko in hočejo iz smuči tega tipa pri teku iztisniti nekoliko več. Pravilno namazane (tako za drsenje na sprednjem in zadnjem delu kot v srednjem delu za odriv) so v primerjavi s smučmi za nemazanje za odriv (narebrene ali posebne kože) hitrejše in v posameznih vrstah snega omogočajo bolj kakovosten odriv. So torej za nekoliko zahtevnejše sprehajalce in tekače, ki tu in tam v hitrejšem ritmu tudi poudarjeno zadrsijo po sprednji smučki, kar pri smučarskem teku pomeni, da tečejo na smučeh. Začetniki in manj zahtevni sprehajalci ter pohodniki pa se odločajo predvsem za t. i. smuči za nemazanje za odriv, ki so v srednjem delu pod stopalom mehansko obdelane (narebrene) ali pa imajo v tem predelu posebno oprijemalno oblogo.

Narebrene smuči nekateri proizvajalci označujejo z oznako Crown (proizvajalec Fischer), smuči z nano oprijemalno oblogo kot Nanogrip (proizvajalec Peltonen) in Optigrip oziroma Beargrip (proizvajalec Karhu), smuči s posebno kožo pa kot Twin skin (proizvajalec Fischer). Te so tudi zelo praktične, saj pred posamezno vadbo ne zahtevajo posebne priprave glede na vrsto snega in temperaturo zraka, temveč jih preprosto pripnemo na noge in že uživamo na snegu. Seveda pa je gibanje lažje, če dobro drsijo po snežni podlagi, zato jih je treba vsaj pred sezono namazati z mažami za hitrejše drsenje (uporabimo lahko tudi maže za alpsko smučanje) na drsni ploskvi, kjer nimamo t. i. ribjih lusk oziroma posebne oprijemalne obloge (sprednji in zadnji del smuči). Če nimamo za to ustreznih pripomočkov (maže za drsenje, likalnik, strgala), je najbolje, da jih odnesemo v smučarski servis, kjer nam jih bodo kakovostno pripravili na novo sezono. Proizvajalci ponujajo tudi posebne tekočine za drsenje, ki jih na drsni del obloge lahko nanesemo zelo hitro in neposredno pred vadbo.
Nekateri proizvajalci tekaških maž zadnja leta ponujajo t. i. lepljive trakove, ki nadomeščajo mažo za oprijem. Nalepimo jih na srednji del smuči (pod vezjo in še nekoliko naprej proti krivini) na smuči za klasično tehniko, ki so po celotni drsni oblogi gladke. Trakovi naj bi delovali v vseh snežnih in temperaturnih razmerah, z njimi pa naj bi pretekli do 200 kilometrov in več.

S smučmi po neurejenih terenih (back country)
Za neomejeno sprehajanje in doživljanje narave ne potrebujemo urejenih smučarskotekaških prog. Back country (z geslom nazaj k naravi) je način rekreacije pozimi, ki se izjemno hitro širi med ljudi in postaja vse bolj priljubljen. Tako individualisti kot skupine iščejo mir in harmonijo v neokrnjeni naravi, kar jim omogočajo predvsem ustrezne smuči, ki jih najdemo ponavadi pod oznako skupine back country. Tudi na zahtevnejših predelih v sredogorju nam omogočajo varnost brez tveganja. Tudi v tej skupini lahko izbiramo med smučmi za mazanje z oprijemalnimi mažami in njihovo alternativo, tj. ribjimi luskami. Nekateri modeli imajo jeklene robnike za optimalno kontrolo v vseh razmerah. Dolžino izbirajmo po načelu izbora smuči za klasično tehniko, čeprav so med njimi tudi modeli, ki jih priporočajo krajše od običajnih klasičnih (natančnejše informacije so navedene v katalogih). Nanje lahko montiramo širše in s tem močnejše tekaškopohodne vezi, ki zahtevajo tudi robustnejše čevlje. Za zahtevnejše vzpone lahko nanje pritrdimo tudi t. i. pse.

Smuči za zahtevnejše tekače v klasiki in drsalno
Osnova vseh mogočih načinov gibanja na pohodnih in tekaških smučeh je tradicionalna klasična tehnika. Je povsem naraven način gibanja, kjer v vzporedni postavitvi smuči skušamo lahkotno zdrseti po sprednji smučki. Odriv z obema tipoma smuči (smuči s posebno ploskvijo za oprijem oziroma smuči za mazanje z oprijemalnimi mažami) nam omogoča eleganten prenos teže telesa s smučke na smučko. Pri tem se ploskovni lok smučke izravnava in oprijemalne maže oziroma »ribje luske« se sprimejo s snegom, kar nam omogoča odriv. Ni pa vseeno, kakšna je togost ploskovnega loka smuči glede na našo telesno težo. Pri pretogem loku se pojavljajo težave z zdrsavanjem smuči nazaj ob odrivu, če pa so premehke, narebreni del oziroma maža za oprijem zavira drsenje. Glede togosti loka skušamo smuči izbrati optimalno, zato upoštevamo proizvajalčeva navodila, kadar je na smučeh trdota ploskovnega loka označena. To so predvsem kakovostnejši modeli in so označeni z dvema stopnjama ali tremi (npr. mehke, srednje, trde). Nekateri proizvajalci jih označujejo s podatki o kilogramih (smuči so namenjene tekaču, ki tehta od do kg). Če niso označene, pa se je vredno nekoliko potruditi in izvesti preprost preizkus: smuči za klasično tehniko položimo vzporedno, medsebojno razmaknjene približno 20 centimetrov, na ravno podlago. Nanje stopimo v srednjem delu in jih enakomerno obremenimo, tako da se teža telesa porazdeli na obe smučki. Pomočnik nam pod srednji del obeh smučk potisne list papirja.

Če ga lahko neovirano premika pod stopaloma v dolžini 40–60 centimetrov in ga ne more več premikati, ko vso telesno težo prenesemo samo na eno smučko, to pomeni, da smo izbrali ustrezno togost ploskovnega loka glede na našo težo za tek v klasični tehniki. Za drsalno tehniko pa uporabljamo nekoliko bolj toge smuči. Če pomočnik neovirano pomika list papirja pod stopaloma v dolžini 40–60 centimetrov oziroma za približno 15–20 centimetrov, kadar celotno težo prenesemo le na eno smučko, smo izbrali naši teži ustrezno togost ploskovnega loka smuči za tek v drsalni tehniki. Tekmovalci in bolj zahtevni tekači posvečajo še dodatno pozornost ustrezni togosti pri klasični tehniki teka. Nekoliko mehkejše smuči uporabljamo takrat, ko za oprijemalno mažo izberemo voske za odriv, nekoliko trše pa pri izboru klistrov. V specializiranih trgovinah s smučarskotekaško opremo nam s posebnimi merilniki zelo natančno določijo ustrezno togost ploskovnega loka smuči glede na našo telesno težo.

Smuči za drsalno tehniko so krajše v primerjavi s smučmi za klasiko. Imajo manj izrazito krivino in so ponavadi označene z oznako skating (drsalna tehnika). Na tržišču se pojavljajo tudi t. i. kombi smuči, namenjene za obe tehniki in manj zahtevne udeležence.
Ustrezno dolžino tekaških smuči izbiramo glede na našo telesno višino oziroma težo. Nekoliko bolj zanesljiv način, predvsem za zahtevnejše tekače, je izbor na podlagi telesne teže, ki nam omogoča izbrati tudi primerno togost ploskovnega loka.

Tekaške palice
Sestavljene so iz ročaja z zanko, stebla, krpljice in konice. Steblo palice je izdelano iz različnih materialov (karbon, steklena vlakna, aluminij …), kar se kaže v njihovi teži in ceni. Za slabše pripravljene tekaške terene in celec uporabljamo palice z večjo površino krpljice, kar preprečuje vdiranje palice v sneg. Za tek v klasični tehniki izberemo primerno dolžino palic tako, da jih v trgovini prislonimo vzporedno k vzravnanemu telesu (smo v čevljih). Ustrezna višina naj bi segala nekje pet centimetrov pod višino naših ramen. Za tek v drsalni tehniki izberemo primerno dolžino palic tako, da jih v trgovini prislonimo vzporedno k vzravnanemu telesu (smo v čevljih). Ustrezna višina naj bi segala do brade. Proizvajalci svetujejo tudi teoretično izbiro palic na osnovi formul. Za klasično tehniko: telesna višina x faktor 0,85 in za drsalno tehniko: telesna višina x faktor 0,90.

Čevlji in vezi
Izbrati je treba obutev, ki je udobna, topla, zračna in nepremočljiva. Podplati čevljev za klasično tehniko so v primerjavi s čevlji za drsalno tehniko mehkejši, da omogočajo ustrezen upogib v fazi odriva. Sprehajalci in manj zahtevni tekači v klasični tehniki običajno uporabljajo polvisok čevelj, ki objame tudi skočni sklep, s čimer izboljšamo stabilnost ter vodljivost smuči. Zahtevnejši tekači v klasični tehniki posegajo tudi po nizkem čevlju. Za drsalno tehniko načeloma uporabljamo visok čevelj.
Tekaška obutev nima standardiziranih vezi, zato moramo za izbranega proizvajalca čevljev poiskati ustrezno vez. Na trgu se v zadnjem obdobju kot proizvajalca tekaških vezi pojavljata Rottefella in Salomon. Različni utori na podplatu čevlja po celotni dolžini in na vezeh omogočajo kakovostno povezavo sistema čevelj-smuči. Za obe tehniki teka se uporabljajo enake vezi, pri katerih lahko menjamo trdoto gumic. Trše gumice na vezeh uporabljamo pri drsalni tehniki, ki zaradi načina odrivanja zahteva izrazitejšo povezavo sistema čevelj-smuči.

Tekaška oblačila
Tekaška oblačila izbiramo glede na vremenske razmere in stopnjo naše intenzivnosti pri vadbi. Tekmovalci uporabljajo na tekmovanjih in treningih tanke tekaške drese, ki jih oblečejo nad smučarskim perilom. Takšni tekmovalni dresi za rekreativno udejstvovanje niso najbolj primerni, še zlasti v nekoliko hladnejših vremenskih razmerah. Odsvetujemo jih tudi pri vadbi začetnikov. Za rekreativno vadbo povsem zadostuje nekoliko bolj oprijeta trenirka. Po potrebi oblečemo pod njo tudi smučarsko perilo. Na trgu je mogoče dobiti specialna smučarskotekaška oblačila (softshell), s katerimi se tekmovalci ogrevajo pred tekmovanjem ali pa jih uporabljajo tudi na treningih. Če vadimo v hladnejšem okolju ali vetrovnem vremenu, lahko uporabimo tudi tanjše brezrokavnike in vetrovke. Debelejša smučarska oblačila za alpsko smučanje niso primerna, ker nam pri vadbi kaj hitro postane vroče in se začnemo pretirano znojiti. Za hojo in tek na smučeh velja osnovno pravilo, da oblečemo več tanjših stvari, ki jih po potrebi lahko slečemo, in nasprotno, odvisno od vremenskih razmer in stopnje našega naprezanja pri vadbi. Pomembnejši del opreme so rokavice. Naj bodo tanjše, petprstne in po možnosti usnjene. Rokavice za alpsko smučanje niso primerne. Primerne rokavice nas ščitijo pred mrazom, žulji ter odrgninami pri padcih na trdem snegu. Tanjše petprstne rokavice omogočajo dober oprijem dlani v zanki tekaške palice in kontrolo nad palicami pri odrivih. V hladnejšem vremenu uporabljajmo pokrivalo, ki sega tudi čez ušesa. Za vadbo v visokogorju in na močnem soncu ne smemo pozabiti na zaščitna sončna očala in zaščitno kremo.

';