Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kako se obleči za kolo, na pomlad?

Ni vprašanje za milijon evrov, še za sto evrov ni treba, da je – vednar se klesarjem na pomlad prismeji prva težava

Ja, to je vedno težava. Ko se zunaj otopli, nas noben hudič, mož ali žena, ne ustavi, da bi jo ne ucvrli na cesto, le še pokadi se za nami, in že smo tam, kjer so užitek, cesta, veter, in morebitna ločitev.

No ja, ni povsem tako, čeprav ni izključeno in ni še nič zamujenega….

Če šali izpustimo dušo, ostanemo pri resnici. Ta je hecna. Za pomladanske dni na kolesu se je težko pametno obleči. Na soncu je toplo. V senci zahladi.  Zimska kolesarka oprema je pretopla,  poletna pretanka. Tisto, kar je super ob treh popoldne je ob šestih zvečer že nevarno za zdravje.
Ja, pomlad ima svoje posebne čare, tudi na kolesu.

Po moje je treba začeti na kolesu vrteti pedali počasi, raje nekoliko več oblečen kot manj, kar pomeni, da se moramo obleči »po čebulje«, se pravi v slojih. To je za kolesarja tečno, saj nima stvari kam spraviti, zadaj so le trije žepi, kjer imamo že telefon, hrano, verjetno ključe, in že ena slečena stvar nas postavi pred zahtevno nalogo, kam jo spraviti.
Vrh vsega  s tistimi bulami nad ritjo nismo videti prav seksi, zlasti še, če nas spredaj krasi vampek – in če je dres zadaj zaradi polnih žepov nategnjen kot slovenski narod, je krivina trebuščka vrhunska, do popolnosti. Kdo od znanih ima najlepši vampek? Sem bral, da glede mišic Marko Potrč, ki ga je pokazal, javno,  glede (za)oblin pa ga mnogi brez težav vtaknemo v prešo, krivilnico.

Ampak se da preživeti, tudi s popolno nepopolnostjo...
Če pod zimsko tanjšo kolesarsko jakno oblečete zgolj majico s kratkimi rokavi, bo temperatura med vožnjo znosna, tudi če bo zunaj topleje – temperaturo lahko uravnavate z odpiranjem zadrge in zračenjem telesa. Seveda je treba vrteti pedali zmerno. Da se boste prehladili, če bo spodaj, pod odprto jakno, zgolj protiznojna majica s kratkimi rokavi? Komaj verjetno, razen če bi se vozili odpeti navzdol z visokega hriba, dolgo časa. Mislim, da je veliko večja težava, če nam je tako na kolesu prevroče, kot pa, da nas malo zebe. Malo pomeni, da čutimo svežino dneva.

Pa hlače?
Dolge zimske so – težava. Kratke pa pretanke. Vendarle pa se dobi, od domačih izdelovalcev opreme, recimo pri Banemu, na spodnji strani kosmatene kratke hlače, ki so en prav čudovit pripomoček. V njih lahko voziš tudi v mrzlem delu leta, če imaš tudi kosmatene nogavčke – to so hlačnice, ki segajo od gležnjev do pod hlač in skupaj z njimi opravljajo tako rekoč funkcijo zimskih kolesarskih hlač. Na pomlad človek sede na kolo v kosmatenih hlačah in nogavčkih, in ko je prevroče, nogavčke preprosto sname in jin vtakne v žep.
V noge pod koleni nas namreč le redko zebe. Zato je povsem dovolj, če imamo kosmatene kratke hlače in si nadenemo tako imenovane kolenčnike – to so skrajšani nogavčki, ki pokrijejo kolena in segajo pod hlače. Njihova dobra lastnost je, da nam v njih ni vroče in jih ni potrebno snemati. Pa kolena so na toplem.
Samo mimogrede: Primož Čerin, nekdanji poklicni kolesar, za živo glavo ne gre v kratke hlače do prvega maja. Že ve, zakaj!

Kajpa zgoraj, če nimamo ali ne maramo zimske jasne?
Sam imam zelo dobro takole izkušnjo: kolesarska protiznojna podmajica s kratkimi rokavi, čeznjo navaden kolesarski dres s kratkimi rokavi, čez to spredaj neprepihljiv brezrokavnik, na roke za – rokavčke.

Rokavčki so  »nogavčki za roke«, segajo od rokavic do ramen, pomembno je, da jih rokavi dresa prekrivajo in da so tako tesni, da ne drsijo navzdol. Kosmateni rokavčki so dobra rešitev, včasih pridejo prav celo poleti, kje v Dolomitih, zjutraj ali ko je gori hladen dan!

Ko postane vroče, rokavčke zgolj potegnemo navzdol k rokavicam in vozimo z njimi, navitimi okoli zapestij. Morda ni super elegantno, toda zadaj v žepu je vse polno, ni res?
Evo, par krat sem omenil pomanjkanje prostora. Najbolj čistokrvni kolesarji na zgornjo cev kolesa, pri krmilu, ne bodo nikoli nadeli praktične torbice za drobnarije (telefon, ključi, geli, energijske ploščice), vendar ta triatlonska iznajdba zelo razbremeni polne žepe na zadnji strani dresa. Torbica je neprecenljiva tudi na dolgih vožnjah ali maratonih, kjer potrebujemo več hrane, okrepčevalnic pa je malo.

Kaj pa glava?
Hvala, danes izjemoma dobro… Podkapa pod čelado je preveč. Dobra rešitev je širši naglavni trak, pokrije lahko ušesa, če je treba, varuje pred vetrov.  Manj občutljivi si pod čelado nadenejo krasno retro kolesarsko platneno kapico s krakih šiltom, ki ga največkrat prifrknejo navzgor. Za utrjene kolesarje to načeloma dovolj, razen v mrzlih dneh.
Kaj nam še štrli, golega, na plan?

A, roke.  Tam nekje na 15 , 16 stopinj bi nas v prste ne smelo več zares zebsti, tudi če imamo nadete rokavice s kratkimi prsti – je pa le bolje, da so nekoliko robustnejše. Rokavice so itak eden najbolj podcenjenih pomembnih delov kolesarske opreme. Neizmerno jezen sem sam nase, ker sem prejšnji teden »kao usnjene« rokavice, ki sem si jih kupil v Dolomitih za spomin na par dni popolne svobode po moško v precej  zrelih letih, vtaknil v nov pralni stroj, ki ga zdaj že dokazano ne znam dobro uporabljati. Rokavice so prišle ven v velikosti za mojo skoraj dveletno vnučko, in usnje ni bilo usnje, pač pa nekaj podobnega, skupaj zlepljenega. A so bile moje retro Gore rokavice super. Dal sem jih kuhat na šporget, da bi se usnje raztegnilo,in se je pokazalo, da je usnje ene vrste plastika… Skuhal sem usnjeno-plastični kolesarski čaj, vse stanovanje je dišalo po kolesarsko. Le česa lepšega si lahko želi kolesarski samo samohranilec? Naprej ne bom razlagal.

Na rokavice se res navežem, na te sem se -  prejšnje sem imel deset let. Žal je proizvajalec propadel, a moja za moja dva para sem mu iskreno hvaležen.
Zimske, tudi tanke rokavice, so navadno na pomlad preveč. Obstajajo zelo tanke pletene rokavice za te čudne pomladanske dni, a ji pri nas ni enostavno dobiti, pa tudi zastonj niso. Moj predlog: navadne kolesarske rokavice, ki imajo prstni del potegnjen kar do členkov. Navadno je tako, da so cenene rokavice takoj pri vstopu dlani v luknjice za prste že odrezane, boljše rokavice pa segajo bližje ali kar do členkov. Vsaj po mojem vedenju.

Sam imam najraje zgoraj pletene in spodaj usnjene starinske rokavice ali retro  usnjene z luknjicami na členkih, a v tem utegne koga zebsti, zlasti v prvih. Kupite dobre rokavic z gelom na dlanskem delu, z nekaj tkanine, s katero si otrete znoj ali obrišete nos, pazite, da ježki niso preveliki, saj si boste z njimi opraskali obraz.
Sem kaj pozabil? Sem. Očala. Bodite pozorni na to, kakšno steklo imate v njih. Temna stekla, za močno sonce, so na pomlad, ko je veliko sence in prehajanja iz svetlega v temno, neprimerna oziroma nevarna. In tudi zato, ker je dan krajši ali če je pod večer še oblačno, se je z njimi voziti nevarno. Ob prvem mraku jih je nujno sneti!
Pa še to: črna barva naših oblačil je lepa, elegantna, ki skrije naše obline, nas navidezno poviša in sploh naredi strupene.
Je pa tudi barva, ki jo je na cesti najmanj videti, čez vse leto. Sam bleščečih barv ne maram, a jih za pomladanske dni zelo priporočam. Nič panike: dovolj bleščeča je že bela barva, recimo zadnji del brezrokavnika ali pa bele črte zadaj na nogavčkih.

Lučka pod sedežem ni za dirkanje, za varnost in nas rekreativce pa je super.
Čevlji. Nekoliko debelejše nogavice na pomad, jeseni in pozimi naredijo čudeže, zato vedno kupim, ne bom rekel številko, pač pa centimeter večje čevlje, ki so zame dovolj dolgi. Ne veliki! Nohti so mi hvaležni, da čevelj ni preohlapen pa poskrbi vložek, s katerim sem  zamenjal originalnega - tako mi čevelj ni preohlapen. Če je mraz, čez čevelj navlečem »belgijski štumf«, kar je v prevodu pletena galoša, še raje pa zgolj nadenem težje prepihljive kapice (špičke), ki pokrivajo prste tja do sredine narta. Saj veste, vedno zebe v prste, drugam manj.
In, na koncu: stari kolesarji so rekli, da ima kolesar s seboj anorak tudi v najbolj topli poletnih dneh. Če ga nimate kam dati, ga lahko vtaknete v bidonu, plastenki za vodo podobno plastiko, ki je zgoraj širša, da gre anorak ali telefon ali zračnica zlahka v notranjost.
In – gremo. Pomad je tu. Čeprav se vedno vrača, je dobro biti vseeno že zdaj poleg.

 

foto: Isadore
foto: Arhiv proizvajalca

';