Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zgodovina in modrost neke poškodbe

 Piše Gregor Sobočan, velemojster kettlebell liftinga, kondicijski trener

Kaj spoznaš na desettedenskem tečaju »funkcionalnih vzorcev«? Zdaj razumem pregovor: včasih je treba počepniti povsem do tal, da lahko potem skočiš visoko v zrak.

Kdor malo bolj spremlja industrijo fitnesa, ve, da se je okoli leta 2010 začela uporabljati, no, bolje rečeno zlorabljati, beseda »funkcionalno«. Funkcionalni trening, funkcionalni stretching, funkcionalna vadba, funkcionalni počep, skleca ...

No, seveda se ni končalo samo pri tem, kmalu so prišli na vrsto funkcionalni pripomočki: funkcionalna klopca, funkcionalni trakovi, funkcionalne žoge ...
Zadeva se je nadaljevala v funkcionalne napitke za pred treningom, med njim in po njem, funkcionalne čokoladice. Temu je sledila tudi modna industrija: funkcionalne majice za trening, funkcionalne spodnje majice in hlače, funkcionalne nogavice, rokavice in kape pa bunde, pajkice. Sledilo je še preostalo: funkcionalni noži in vilice pa funkcionalna miza, funkcionalne omare.

Verjetno ste ugotovili, kam vse to pelje. Oblikoval se je izraz, ki ga ljudje kupujejo. Pa vendar se nož, majica, miza, omara pa napitek, čokoladica, TRX, žoga in seveda počep, trening, vadba ... ne razlikujejo od njihovih sopomenk brez besede funkcionalno spredaj.

Tako je tudi mene zanimalo, kaj so funkcionalni vzorci in v čem se razlikujejo od stvari, ki sem jih do tedaj počel.
Lani, po končani profesionalni karieri kettlebell liftinga, sem staknil zoprno poškodbo pri dvigovanju težkega bremena. Sledila je dolga in naporna rehabilitacija in še danes me vsak napačen gib spomni, da nisem več v top formi, star 23 let in da nimam več časa počivati kot nekoč.

Rehabilitacija je potekala nekako tako: slišal sem vsaj 30 različnih mnenj, plačeval terapije, se vozil na Dunaj, v München, obiskoval domače terapevte in celo od drugod so prihajali k meni.
Ne bom rekel, da ni nič pomagalo. Nekateri terapevti so vedeli, kaj je narobe, pomagali so mi z nasveti in me spodbujali. Drugi so zaračunali terapijo in 45 minut na meni porabljali elektriko.
No, tisti prvi, ki so me izobraževali oziroma usmerjali, tisti so me spodbudili, da sem nekoliko spustil ščit in začel iskati nekaj, kar bi lahko omililo moje težave.
Naletel sem na pravega človeka, Naudija. Sicer mi gre »model« totalno na živce s svojimi provokativnimi izjavami in izzivanjem ... Ampak, tako je tudi meni uspelo. Jah, če si nov in verjameš v to, kar delaš, je včasih treba »narediti galamo«.

To me je prepričalo, da sem se prijavil na 10-tedenski tečaj »funkcionalnih vzorcev«. Če verjamete ali ne, pri odločanju zanj sem omahoval samo zaradi ene besede … Ja, prav imate, funkcionalno!
Vendar, radovednost je ubila mačko. Ali pa pripeljala do nečesa pozitivnega. Tečaj je videti tako, da vsak teden prejmemo 60-minutni video, v katerem nam Naudi pokaže vaje, razloži sistem za temi vajami, potem pa z njim (seveda če imamo voljo) prek videa izvajamo »terapijo«.

 

V praksi

Izraz terapija sem uporabil zato, ker ne gre za trening, za vadbo ali kaj podobnega. No, vsaj v prvih treh tednih ne. Kasneje se zadeva zelo spremeni.
V prvih treh tednih smo se osredotočili na »miofascial release« oziroma sproščanje vezivnih tkiv (mišic, tetiv in fascije).
Plan je izjemno dobro strukturiran, saj v prvem tednu pravzaprav spoznavamo telo, mišice, občutke. Uporabljamo valjček in sproščamo bolj površinske mišice. V drugem tednu se Naudi dela loti bolj točkovno, več pozornosti nameni nekoliko globljim in manjšim mišicam.
V tretjem tednu spoznamo spet 10 novih vaj (vsak izmed prvih treh tednov vsebuje 10 vaj), te pa so še bolj zahtevne, obravnava pa zelo skrite mišice, na katere v vsakodnevnem življenju tudi trenerji skoraj ne pomislimo.

Naudi priporoča, da prve tri tedne razvlečemo na vsaj pet tednov, med seboj pa vsak dan nekoliko prepletamo vaje iz vsakega tedna. Tako res sprostimo telo, in če smo pridni, dosledni in delamo pravilno, začutimo, da se prebujajo nekatere mišice, ki jih prej nismo čutili. In da se sproščajo druge mišice, tiste, ki so bile doslej zategnjene.
Četrti, peti, šesti in sedmi teden so namenjeni postavljanju telesa v ravnovesje. Zanimivo je, kako zelo pokvarjeno držo imamo pravzaprav vsi, športniki lahko celo bolj kot rekreativci, rekreativci bolj kot tisti, ki se zgolj »pretegujejo«. Presenečeni bi pa bili, ko bi videli, da tudi jogisti niso najbolj »funkcionalni«.

Naša drža je pokvarjena zaradi načina življenja, o katerem lahko trdimo, da nam je vsiljen oziroma smo si ga sami izbrali.
Sedenje je glavni krivec za večino težav, ki jih imamo na/v telesu. Vsi vemo, da na delovanje telesa vpliva veliko stvari, poleg morfoloških značilnosti tudi način življenja. Sedenje samo po sebi ni nujno slabše od stanja (ravno nasprotno!).
Problem pri sedenju je, da sedimo na delovnem mestu, kjer večinoma z očmi prejemamo negativne informacije: stresne informacije, informacije, ki v nas prebujajo strah in jezo, čustva »flight or fight«, beg ali boj.
Telo na tak stres deluje tako, da se mišice zakrčijo oziroma »napnejo«. Ker pa se to dogaja v sedečem položaju, ga mišice sprejmejo za naravnega.
Zakrčijo in zategnejo se mišice, ki so globoko v telesu oziroma jim v vsakdanjem življenju posvečamo premalo pozornosti. Pravzaprav se velikokrat zgodi, da treniramo prav te, zakrčene mišice in je učinek ravno nasproten od želenega.

Tudi raztezanje mišic, ki imajo v svojih vlaknih tako imenovane vozle, ni najbolj pametno. Naredite vozel na elastiki in jo potem raztegnite … Elastika se bo raztegovala samo okoli vozla, vozel pa se bo še bolj zategoval in obstaja velika verjetnost, da se bo tam kaj strgalo.
Zato se v 10-tedenski delavnici ne raztegujemo, temveč zgolj sproščamo mišice, hkrati pa na nasprotni strani kosti/sklepa antagonista (nasprotno delujočo mišico) aktiviramo.

Mišice imajo spomin
Zelo zanimiv je pristop k aktiviranju mišic. Roko na srce, »funkcionalna vadba« pravzaprav ni ravno nekaj posebnega, zdaj je že dovolj, če uporabljaš pripomočke, ki naj bi jih uporabljal v vsakdanjem življenju. Ali pa, kot zagovorniki funkcionalne vadbe radi trdijo, da so jih uporabljali že v prazgodovini. Res rad gledam Discovery channel, pa še nisem zasledil »avstralopiteka«, kako ob tla meče medicinko, dela pritege trupa na TRX-trakovih ali pa swinga s kettlebelli …
Nikakor ne trdim, da te vaje niso koristne, seveda tudi funkcionirajo, vendar če ne vemo, zakaj katero vajo delamo (z vidika pravilnih gibalnih vzorcev), potem vse to razbijanje nima prav velikega smisla. Pravzaprav nam lahko takšno početje na dolgi rok bolj škodi kot koristi.
Problem je v tem, da imajo naše mišice spomin oziroma da se je živčni sistem navadil na določene prilagoditve, ki smo jih naredili. Zato ni najbolje prijeti nekega »funkcionalnega« pripomočka in začeti izvajati določeno vajo, pa naj bo še tako funkcionalna.

Naše telo je v kompenzacijah zaradi vzorcev, ki jih iz dneva v dan ponavljamo. Naj jih nekaj naštejem:
gledanje v telefon, sedenje za računalnikom, ležanje na trebuhu, stanje s težo pretežno na eni (vedno isti) nogi, hoja po petah, nošenje petk, nošenje nahrbtnika ali torbice na eni rami in podobno.
To so stvari, ki jih vsi delamo po nekaj ur na dan. Vsak dan. Ves teden, mesec in leto. Naše telo je zanimiv organizem, na večino stvari se bo adaptiralo. Tako kot se naše mišice adaptirajo na trening, tako kot se naš krvožilni sistem adaptira na srčno-žilno vadbo, tako kot se naše dlani adaptirajo na kidanje (žulji), tako se naše telo adaptira na sedenje, buljenje v računalnik in vse našteto.
Zato kompenzira. Pa da ne naštevam samo vsakodnevnih stvari. Tudi vrhunski šport ni zdrav (hevreka). Zaradi vse večjih zahtev sponzorjev in vse večje konkurence smo atleti pripravljeni narediti (skoraj) vse, da bi bili boljši od nasprotnika.

Tukaj bom dal za primer kar sebe in šport, s katerim se ukvarjam, kettlebell lifting. Ne, ne pljuvam si v skledo, kettlebell fitnes je odlična oblika rekreacije. Ja, rekreacije mislim, kot vrhunski šport po drugi strani pa ... Moje mnenje je, da žal ne, vendar se je treba odločiti, kaj nam je trenutno primarno, in pa resno treniranje opustiti, dokler smo še zdravi.
Pri kettlebell liftingu je treba delati en in isti gib 200 ali 300 ponovitev dnevno, vsak dan, vsaj petkrat na teden! Za nameček pa je te ponovitve treba delati z relativno težkimi kettlebelli.
Seveda se kot športniki naučimo uporabljati le tiste mišice, ki nam pomagajo dvigovati breme, in izključiti vse tiste, ki pri samem dvigu oziroma tekmovanju ne igrajo pomembne vloge.
Tako se potem telo navadi, da tudi pri drugih aktivnostih (hoja, telovadba, opravljanje hišnih opravil) uporablja tiste mišice, ki so bolje trenirane, oziroma jih vsaj hitreje vključi v gib.

Saj vem, tudi športniki bi morali delati pilates in se raztezati, pa masaže ipd. Na žalost pa kettlebell lifting ni finančno donosen šport, zato je časa za počitek bolj malo.
Poleg tega ima še eno lastnost. Težke uteži moramo dvigniti maksimalno sproščeno. Kar je vse super, lepo in prav, vendar je tudi to vzorec, ki se ga telo nauči.
Po končani karieri sem se želel nekoliko preizkusiti v dvigovanju uteži. Na mojo žalost (ali pa srečo, bomo videli) moje telo ni bilo navajeno premagovati tako težkih bremen, biti toliko časa pod napetostjo in seveda, v gib se žal ne vključujejo prave mišice ob pravem času. Tako se je zgodilo, da je pri enem gibu počilo. Mislil sem, da po šestih mesecih najrazličnejših terapij in dolgotrajnem iskanju odgovora ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Na srečo sem bil dovolj vztrajen, da sem iskal naprej in šel v pravo smer.

Novo ravnotežje in moč

Ni bilo lahko. Ko zdaj pomislim, je to, da sem moral za nekaj časa pustiti uteži, bolelo celo bolj kot sama fizična bolečina.
Prvi trije tedni sproščanja so se vlekli v nedogled, vendar sem iz dneva v dan čutil, da se telo postavlja nazaj. Da čutim mišice, ki jih prej nisem, da se gibljem bolj lahkotno, da ni »zavor« pri določenih gibih in da se mi je povečala gibljivost (čeprav se nisem nič raztezal, ker ni bilo dovoljeno). Na nekaterih delih telesa se mi je celo zdelo, da sem pridobil nekaj mišične mase. Vendar je bila to zgolj optična prevara, saj je mišica dobila dovolj hranil, za katera je bila pred terapijo MRF prikrajšana.
Opazil sem tudi, da se mi je zelo popravilo ravnotežje, da sem postajal, ja, kdo bi si mislil: močnejši!
Korak je zdaj daljši, pljučna zmogljivost se je izboljšala/povečala, gibanje je drugačno, skočim lahko više, tečem hitreje in težje uteži lahko dvigujem kot prej!
Velikokrat me je tako malo »usekalo« v hrbet, a je bilo čez dva, tri dni bolje. Vsako leto imam vsaj trikrat »heksenšus« pa tudi pod lopatico me je nekajkrat na leto špiknilo.
Vse to sem ignoriral in treniral, dokler me ni enkrat zares zadelo.

Zdaj razumem pregovor: včasih je treba počepniti povsem do tal (hit the bottom), da lahko potem skočiš visoko v zrak. Meni se je zgodilo ravno to. Nekje na sredini članka sem napisal, da sem imel smolo ali pa srečo ... Zdaj vidim, kakšno srečo sem imel, da se mi je to zgodilo. Zdaj vem, kaj se dogaja, zdaj gledam na gibanje drugače, spremenil sem pristop k treningu in še naprej ostajam večni učenec najbolj kompleksnega organizma na svetu: človeškega telesa.

 

 Piše Gregor Sobočan, velemojster kettlebell liftinga, kondicijski trener

';