Tretja napaka pri vadbi z merilnikom srčnega utripa
Tri napake pri vadbi z merilnikom srčnega utripa so še posebno pogoste. Če se jim boste izognili, boste s svojim merilnikom zares dobili od treninga tisto, kar si želite in kar je najboljše za vas. Tako kot pri vsaki opremi je treba napravo znati uporabljati, in, žal, kljub tehnologiji obstaja kar veliko število mogočih napak, zaradi katerih je vadba slaba oziroma slabša, kot bi lahko bila.
Naredili smo povzetek članka Matta Fitzgeralda, ki ga je pred tremi leti objavil na spletni strani running.competior.com.
Prva napaka: uporaba izračuna 220 minus leta
Druga napaka: uporaba merilnika med intervali
Tretja napaka: poveličevanje dobljenih podatkov
Če redno vadite z merilnikom srčnega utripa, je dobro vedeti, da ima srčni utrip kot pokazatelj intenzivnosti vadbe pomembne pomanjkljivosti. V vadbo je razen delovanja srca vpetih še veliko pomembnih fizioloških dejavnikov.
Da je tako, si oglejmo preprost primer: vadbo teka na tekaški preprogi in tek na prostem. Večina tekačev ima med tekom na tekaški preprogi nižji srčni utrip, kakor če vadijo zunaj, pri istem tempu, seveda. Morda bi kdo pomislil, da je tek na preprogi lažji, vendar je v resnici obratno. Raziskave so pokazale, da se vadeči na prostem bolje počutijo, da so hitrejši, tudi če je njihov srčni utrip nekaj višji. Zakaj? Zato ker podatek o srčnem utripu ne pove vsega o celotni intenzivnosti vadbe.
Tisti, ki mislijo, da merilnik pove vse, včasih vidijo težave tam, kjer jih v resnici ni. Postavljajo se vprašanja, kot sta, zakaj utripa na kolesu ne morem spraviti tako visoko kakor med tekom ali zakaj je moj srčni utrip vedno višji od prijateljevega, tudi če imava na tekmi enak čas.
Vendar to niso resnične težave. Resnična težava v vadbi je, če je slabo opravljena in če se ob tem počutiš slabo. Če se odrežeš po pričakovanjih, realnih, seveda, in če se počutiš dobro ali vsaj tako kot ponavadi, potem pač noben podatek na zaslonu ne more biti slab.
