Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Še je čas. Smučine za popolne začetnike

Če še niste nikoli stekli na smučeh, ste zamudili nekaj čudovitega. Tek na smučeh je zdrav, oprema ni draga, užitek v naravi pa je neskončen. Seveda potem, ko že malo znaš ...

Obstajata dve vrsti teka na smučeh. Prva in najstarejša je klasična tehnika teka, drugo je drsalna tehnika, pravimo ji tudi prosta. Skating je angleški izraz, vendar se drsalno ali prosto sliši veliko lepše, ni res?

Drsalna tehnika spominja na drsanje. Čeprav je hitrejša kakor klasična, od začetnika zahteva več fizičnega napora, več znanja, tudi posebne smuči in je odvisna tudi od razpoložljivosti širše tekaške proge. Ta mora biti dovolj široka, gladka in utrjena.

Pri klasični tehniki je dovolj že vrezana ali celo na noge potegnjena smučina.

Pri tej tehniki sta nogi ves čas vzporedno, ne glede na to, kakšen korak teka uporabljamo. Pri klasiki je gibanje enostavnejše kakor pri drsalni tehniki. Pa tudi manj napora je treba vložiti, vendar smo na snegu precej počasnejši kakor pri drsalnem koraku. Čeprav veliko ljudi teče klasiko na urejenih progah, kjer sta v podlago vrezani smučini, ob robu tekališča, je s to tehniko mogoče premagovati naravo celo na slabo urejenih progah ali pa celo zunaj urejenih prog.

Ko tekač na smučeh zapusti urejene poti, postane smučar pohodnik (back-country skiing). Ta vrsta klasičnega teka na smučeh je bolj naporna kakor tista v smučini. Ljudje, ki veliko pohajajo s smučmi, uporabljajo take smuči, ki so posebej narejene za pohodništvo. Take smuči so nekoliko robustnejše, širše in so spodaj, na drsni ploskvi narebrene, da ne drsijo nazaj.

Kje začeti in kako daleč iti

Če ste na smučeh prvič, si boste gotovo zaželeli začeti na položnih progah. Razumljivo: učenje na ravnini je veliko bolj prijetno, kakor če nam pota križajo kakšni hujši vzponi in ne povsem nedolžni spusti. In padci ... No, nekaj malega navzgor in komaj zaznaven spust pa sta dobrodošla že kmalu po tistem, ko ste na smučeh vsaj malo sprijaznjeni s seboj v novem agregatnem stanju.

Ko spoznate osnove teka na smučeh in če ste v dobrem zdravstvenem stanju in razmeroma dobro telesno pripravljeni, potem 10 do 15 kilometrov v enem kosu ni pretirana razdalja. Le čas si morate vzeti, poleg dobre volje. Vsaka pot v belo je vedno lep izlet, še zlasti če na progi ni veliko tekačev.

No, če šele začenjate teči in še niste v najboljši v formi za tek na smučeh, si boste seveda želeli gibanja na krajših razdaljah. Prav tako boste ugotovili, da tek na smučeh obremenjuje določene mišice, ki jih običajno ne uporabljate. Z drugimi besedami: po prvem dnevu na snegu po smučarskotekaško lahko pričakujete bolečine kar na nekaj mestih. Po dveh ali treh izhodih v naravo, če se vsaj enkrat na teden spravite na tekaške smuči, pa bolečine izginejo.

Tek na smučeh, povsem prvič

Ko stojite ob tekaških smučeh, ki so lepo pripravljene, ko ste primerno oblečeni, ste že na poti, da postanete pravi potnik v belo. Kaj pa zdaj? Kaj narediti? Preprosto: nadenite si smuči, vzemite v roki palici in se odpravite!

In – čudež. Kar naenkrat se vam bo zgodilo, da boste sami od sebe našli tehniko, ki vam bo pomagala, da se boste premikali. Prelagali boste smuči, z vsako smučko podrsali naprej, prenesli težo nanjo, pridrsali drugo smučko in tako naprej. Povsem brez razmišljanja o tem, kaj počnete, boste z eno nogo brcnili naprej in nato še z drugo ter prešli v svoje prve tekaške korake na smučeh.

Hkrati boste intuitivno uporabili palici, predvsem za ravnotežje, in si pri vsakem koraku pomagali pri potiskanju naprej. To je zelo enostavno narediti, tako gibanje boste osvojili po petih ali desetih minutah. Še več, kmalu boste spoznali, da podobno tehniko, seveda nekoliko izpopolnjeno, uporabljajo tudi tisti tekači na smučeh, ki so tega športa že bolj vešči in ki zdaj še švigajo mimo vas.

A ne bodo dolgo, verjemite!

Ko boste začutili, da se na smučeh dobo počutite, je čas, da poskušate izboljšati svojo učinkovitost na smučeh. Izboljšajte drsenje. Osredotočite se na to, da na smučko, s katero zadrsate naprej, prenesete več teže. Hkrati se morate nujno nekoliko nagniti naprej in skrčiti koleni. To je zelo pomembno, veliko bolj gotovi boste v ravnotežju. Morda boste kdaj padli na nos, a je to veliko bolje, kakor da nenadzorovano zaradi trdih kolen in pokončne drže zviška telebnete na hrbet ali rebra. Ko se vam bo zazdelo, da vam to, predklon in skrčenost v kolenih, uspeva, potem v vsak korak vložite nekoliko več energije in se agresivneje odrinite s palicama. Prav tako boste prej izboljšali svojo tehniko, če boste palici vbadali v sneg blizu prstov na nogah. Majhna finta, ki pomaga k skoraj čudežnemu napredku.

Kako navkreber (tehnika ribje kosti)

Ko se smučarski tekač začetnik prvič spopade z izrazitejšo vzpetino, mu tehnika podrsavanja s smučmi, tudi če so spodaj narebrene, ne pomaga. Kdaj je prestrmo za drsanje v smučini navkreber? Ko zaznate nekaj drsenja nazaj, ko korak začne izgubljati oprijem. Delno lahko tako drsenje preprečimo z »vzpenjanjem v ribo«, nekateri pravijo lepše »vzpenjanje v tehniki ribje kosti«.

To pomeni, da konici smuči razmaknemo, zadnja dela (repa) približamo drugega k drugemu, smuči postavimo na notranji rob in vsako smučko, ko jo pomaknemo naprej, s pritiskom z nogo nanjo na robu močno obremenimo. S pritiskom se napetost smučke spremeni, smučka se pod težo usloči in se upre z robom v sneg po vsej dolžini.

Ko hrib postane še bolj strm, morate to tehniko uporabiti še odločneje. Ne pozabite uporabiti palic, s katerima si boste pri vzpenjanju zelo pomagali.

Če boste pogledali nazaj, na pot, ki ste jo opravili v vzponu, boste videli, zakaj se zadeva imenuje tehnika ribje kosti. Vzorec v snegu bo povedal vse. Kot ribje kosti, ki ostanejo na krožniku. Verjetno boste prvič, ko boste poskušali uporabiti to tehniko, imeli nekaj težav, vendar te hitro izzvenijo. Taka tehnika je seveda pri daljših vzponih vseeno dovolj zahtevna, zato naj vas potolaži misel, da bo na poti nazaj vse laže ...

Kolikor časa gor, toliko dol, pravijo kolesarji. Tako kot se je treba naučiti vzpenjanja, se je treba tudi spuščanja. Spust po nežno padajočem terenu je velik hec. Pomembno je le, da sta smučki v smučini, da imate pokrčeni koleni in ste nekoliko nagnjeni naprej, in da ste sproščeni. No, povsem drugače je, če je steza ozka, klanec dol pa hud. Takrat na laufercah ni prijetno. Tudi za izkušene tekače ne.

Takrat je pomembno, da znate plužiti. Tako zelo zmanjšate svojo hitrost. Kako? Konici smuči je treba skleniti, repa razkleniti, pritisniti na notranja robnika smuči. Bolj ko boste z nogama pritisnili, bolj bodo smuči zavirale. in vi na njih.

Ko se boste učili pluženja, to počnite najprej na preveč dolgem spustu, da ne boste dobili preveč hitrosti. Če se vam to zgodi, da svet začne bežati mimo vas z neko novo hitrostjo, ki ste se je ustrašili, preprosto sedite v sneg. Ni lepo, pomaga pa. Če se boste potem odločili, da se boste do vznožja raje sprehodili s smučmi v rokah, to storite ob robu proge, da je ne boste poškodovali in da ne boste ovirali drugih tekačev, ali da se kdo ne bo zaletel v vas.

Aksiom: stopinje čevlja in tekaška proga nikakor ne gredo skupaj. To je grše kakor črni čevlji in bele nogavice. To je še grše kakor srebati juho. To je grše kakor vrtati po nosu. To je tako kakor komu namerno izreči žal besedo, da bi ga prizadeli.

Tehnika in vaje

Kmalu boste opazili, da so na progi tekači, ki telesno niso močnejši kakor vi, pa vendar je vsak njihov korak hitrejši, boljši so v vsakem gibu. Nič naj vas ne skrbi, vse je dobro, nič ni narobe z vami, srečali ste le smučarje, ki so že razvili tehniko teka na smučeh. Predvsem se napredek v tehniki pozna tako, da tekač lahko preteče precej daljše razdalje kakor prej. Kako do boljše tehnike? Večina začetnikov opazuje druge, kako drsijo s smučko v smučini, kako prenašajo težo, kmalu vas bo zamikalo, da bi s takimi držali korak.

To je sicer v redu, vendar se lahko zgodi, da boste v boju porabili vso svojo energijo, se popolnoma utrudili in verjetno v žaru boja celo padli. Posnemanje je prva možnost, druga je v duhu časa postfaktične družbe učenje teka s spleta – na spletni stani www.delo.si smo posneli kar nekaj nadaljevanj šole teka na smučeh, ki so faktični, torej kakovostni in resnični. Gotovo najbolje pa je, da se vpišete v tečaj teka na smučeh. Na spletu boste našli naslove smučarskotekaških poligonov, kjer imajo tudi šolo teka na smučeh. Nekateri celo zvečer, pod reflektorji.

Tečaji teka na smučeh so pri nas, žal, zelo podcenjeni. Tisti, ki smo že kar nekaj let tekli na smučeh kot samouki, vam lahko povemo, da sta dve uri tečaja več kakor dve leti samoučenja. V štirih urah, dveh učenja klasične tehnike in dveh drsalne, pa boste ugotovili tisto, kar smo mi: da smo se kar nekaj let prav po neumnem mučili po svoje ...

Tek na smučeh je čudovit šport. Lahko je vaš prvi zimski šport, lahko je dopolnilo k drugim, telovadničnim aktivnostim v mrzlem delu leta, lahko je priprava na prihajajočo tekaško ali kolesarsko sezono.

Pri teku na smučeh je v pogonu vse telo. Napredujemo v moči, gibljivosti, spretnosti. Ja, spretnosti – tek na smučeh pokaže, kako spretni smo v resnici, kakšno je naše ravnotežje, kakšna naša koordinacija. Tudi če smo na začetku slabi v vsem naštetem, se je mogoče vsega naučiti.

In ker smo v naravi, imamo tudi čudovito priložnost pospraviti tisto, kar se je nabralo odvečnega v glavi.

';