Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Posledice zgodbe »po šest«

V prizadevanju, da bi si organiziral skupino šestih pajdašev in se malce drugače lotil 156 kilometrov, nisem bil uspešen. Ne smem napisati, da tega nisem pričakoval. Letos se je zgodilo, da nihče ni potreboval moje pomoči, družbo že, pomoči pa ne. Zgodi se tudi to, da danes težko srečaš začetnika, ki bi se lotil Franje na horuk. Nič ne de, pravzaprav sem toliko bolj zadovoljen, ker vem, da se kolesarji ves čas izobražujejo in se zato vsako leto bolje pripravijo za praznik, za vrhunec sezone.

V Poletu O2 smo od januarja pisali predvsem o tem, da je prišel čas, da se množična rekreativna tekmovanja spremenijo v, tako smo jih poimenovali, prijateljske dirke. Sproti pa smo pisali, da svoje dirkaške ventile izpraznimo na primer na Franjinem kronometru. Resnica je, da se je Polet na kisiku tega prvi spomnil in da zato ni bilo pričakovati, da bo kar koli dosegel že v prvi sezoni. To ne pomeni, da se bomo predali, kvečjemu, da bomo nadaljevali. Nadaljevali po cestah, ki se nam zdijo varnejše, nadaljevali s kolesarji, ki razmišljajo drugače. To ne bo težko, ker sem opazil, da vseeno naše pisanje le ni bilo zaman, kajti na cestah je že letos opaziti veliko več manjših skupinic kakor tistih obsežnih, ki se vozijo dva po dva vštric ali v nepregledni, neskončni koloni. Prvi razlog, da si nisem organiziral seksteta na Franji, je, da težko najdeš pet takih, ki še niso bili na Franji. Tisti, ki so že bili, imajo druge izzive. Povratnikov skoraj ne poznam. Nisem pa petim prijateljem izrekel strašanske želje, da bi šli vkup na start. Potem je tu še čipmanija. Franja je zdaj organizirana po starostnih baterijah, sektorjih in se pojavi vprašanje, kje startati, da ne bi nikogar motil. Res je tudi, da je za veliko večino kolesarjev Franja dan D, ko se je treba dokazati, kako dober si, zato vsakršna oblika prijateljske dirke odpade.

Razmišljanje v drugo smer

Razmišljati drugače ne pomeni le, da se bolj posvetimo varnosti na cesti, ampak da se bolj posvetimo tudi načinu življenja, ki ga kolesarji živimo. Smo lahko kolesarji za zgled vsem udeležencem v prometu? Tisti, ki kolesarite pretežno s čelado na glavi, se boste zakrohotali, mogoče zakolobarili z očmi ali kar takoj odkimali, da je to pač nemogoče. Tisti, ki še vedno kolesarite brez čelade na laseh, pa … tega sploh ne berete. Pravilno ste ugotovili, očeladeni so veliko večji prekrškarji od plešcev. O čem pišem? Mestni kolesarji so tisti, ki uporabljajo kolo za lažji ali cenejši prevoz po mestu, in redko jih boste videli, da nosijo čelade. Prekrški so njihova popotnica, vsakič, ko obračajo pedale. V večini primerov sploh ne vedo, da kršijo cestnoprometne predpise, ker … Kdo se jih pa drži? Tisti, ki se s kolesom rekreirajo ali celo trenirajo, pa pravijo, da jim brez čelade ni živeti, kar pa hkrati pomeni, da so vladarji cest, sami samcati v prometu, da so najpomembnejši in da imajo prednost povsod, tudi tam, kjer se voznikom avtomobilov še sanja ne, da jo imajo. Spadam med prve in druge in nekega dne, ko sem imel vsega poln bidon, sem se odločil, da ne bom naredil niti enega cestnoprometnega prekrška s kolesom! Takrat nisem vedel, da se bo s tem začela moja kolesarska mora. Veste, živim na vasi blizu Kranja in kmalu sem ugotovil, da bolj ko je vas ali kraj osamljen, bolj živčni so ljudje. Prej pa sem bil prepričan, da tam nekje pod Karavankami živijo ljudje umirjeno življenje. Ampak o tem kdaj drugič. Ne narediti nobenega prekrška s kolesom, na rundi, ko se nas v skupinici vozi šest kolesarjev, ki uživamo v tem, da nam utrip galopira nekje med 150 in 200 udarci na minuto, je res umetnost! Preden sem se odločil za ta skrajni podvig, sem doživel, da smo čez krožišče drveli kar po levi, nikoli nismo prepoznavali barv semaforjev. Kaj je to kolona vozil? Kdaj pa kolesar nima prednosti? Prometni znaki? Da, obstajajo, vendar ne za nas …

Zdaj pa je vse drugače. Kolesarji, s katerimi se vozim, so dolgo potrebovali, preden so začeli razumevati mojo preobrazbo. Najprej sem težil, da naj bi se vozili v skupinicah po največ šest kolesarjev, zdaj pa še, da naj upoštevajo, ampak res upoštevajo vse cestnoprometne predpise? Neznosno! Vsaka sekunda šteje, kajne, in rdeči semafor nam močno kvari povprečno hitrost. Vsakič, ko vidim tekača, ki na mestu teče, medtem ko čaka zeleno luč na semaforju, se prekrižam. Res, da on ne upa čez rdečo, toda da teče na mestu, jasno pove, da, da, ne, ne smem žaliti, no, da potrebuje specializirano pomoč. In vmes, ko teče na mestu, ves čas pogleduje na štoparico …

Čeladarji in mravljinčarji

Vrnitev k temi pomeni opisati, kakšen je videti kolesar s čelado na glavi in specialko pod sabo v skupini povsem običajnih specialkarjev. Videti je kot črna ovca oziroma kot navaden bedak. Zadnjič smo imeli rundo dolgo petinšestdeset kilometrov, prijatelji so me zaradi mojega upoštevanja cestnoprometnih predpisov čakali točno štirindvajsetkrat, kar pomeni, da so naredili točno štiriindvajset prometnih prekrškov. Osem kapitalnih, če bi jih videl policaj, bi bili ob ves regres do leta 2025. Seveda sem s svojo akcijo Ne bom kršil CPP-ja močno oviral ritem skupine in zato sem bil deležen postrani pogledov in celo nekaj kletvic je letelo na mojo mater in vsevišnjega. Nisem se dal motiti, ampak sem udaril nazaj in zato štiriindvajsetkrat zavpil, da so bedaki, ker ne upoštevajo osnovnih pravil v prometu. Tudi na kavi, ki smo si jo privoščili vmes, so kršili. Kolesa so naslonili na fasado gostilne, namesto da bi jih zataknili v stojala koles. So rekli, da so njihove napere preobčutljive za stojala. Gostilničar je vmes vprašal, ali je kdo že kdaj v življenju moral kupiti fasado. Tisti, ki je niso nikoli, so odkimali, tisti, ki pa smo jo že, smo vedeli, kam gostilničar taco moli. Moj nasmeh je bil kisel, a hkrati zmagovalen, ker je samo moje kolo stalo v stojalu.

Kolesarjevo vedenje na cesti je zelo vidno in ravno zato sem se lotil te akcije. Če imaš na sebi kolesarsko majico, ki nosi ime zelo poznanega podjetja v kraju, potem si še bolj viden in opažen. Vendar ne počnem tega zaradi napisa na majici, bolj zaradi tega, ker sem že sivolas in ker se okoli hvalim, da imam v lobanji nekaj malega pameti, ki mi pravi, da se je v življenju priporočljivo držati vsaj osnovne človeške kulture. Nekateri ste verjetno služili vojaščino? Zato dobro veste, da so bili tam ljudje, ki so mislili namesto nas. Naša edina naloga je bila, da izpolnjujemo ukaze tistih, ki so mislili namesto nas. Enako je s prometnimi znaki na cestah. Tam stojijo zato, da jih upoštevamo. Nikoli noben znak ni stal kar tako, vsakega so postavili po temeljitem premisleku. Strokovnjaki za promet, ne kar nekdo. In če upoštevaš prometne znake, nisi samo varnejši, ampak tudi svobodnejši. Kar pomeni, da si olajšan za premislek, kaj se bo zgodilo, če te ob prekršku vidi policaj, ali kaj če se ne izide in me zbije avto, ali kaj če v nesrečo pahnem kar vso skupino. Če enostavno upoštevaš znake in pravila, si tega osvobojen in laže kolesariš. Seveda, še prej ne smeš biti obremenjen s končno povprečno hitrostjo ture. To pa je problem.

Mi smo ga rešili tako, da smo si nabavili visokotehnološke naprave, ki zaznajo vsako ustavitev naših koles. In zato povprečna hitrost skoraj ne trpi. Strošek ni bil velik, ker je danes tega zmožen že skoraj vsak kolesarski števec. Torej, kar Polet na kisiku priporoča specialkarjem, je razdelitev v skupinice po šest kolesarjev in da te skupinice upoštevajo cestne zakone. Kaj bomo s tem dosegli? Najbrž bomo dlje živeli. Laže bomo živeli. Osvobojeni bomo strahu. Drugim bomo za zgled. Ponosni bomo nase. Imeli se bomo za pametnejše. Vsi, ki ne bodo taki, se nam bodo zdeli, ne smem napisati neumni, ampak neizkušeni, drugačni, nerazumni … Vse te občutke sem prepoznal in zato jih pišem iz prve roke. Moje kolesarjenje je zdaj veliko lažje, celo avtomobili me ne motijo več, zdaj, ko jih razumem, ko vem, da mi niso v napoto, ampak so le del ceste, po kateri kolesarim. Seveda sem zdaj počasnejši, prometni znaki omejujejo hitrost, toda kadar želim prezračiti ventilčke, si vedno najdem dober odsek, kjer me prometni znaki ne omejujejo, kjer ne bom nikogar ogrožal, kjer bom lahko gonil do filtra.

Prikrita varnost

Vse to počnem in počnemo zaradi varnosti na cesti. In smo spet pri tej najbolj dolgočasni kolesarski temi. Napredek je, da je na naših cestah manj velikih kolesarskih skupin, da je več manjših, ki imajo skupno startno in ciljno točko, vmes pa se vozijo v precej manjših skupinah. Če nam bo uspelo v pamet vnesti še čut za cestnoprometne predpise, bomo že skoraj zmagali, potem bomo resnično ob vsaki nesreči lahko rekli, da ta nikoli ne počiva. In takrat bomo vedeli, da je, nesrečo namreč, nismo namerno izzivali.

Šport ali rekreacija, ki zahtevata čelado na glavi, sta že sama po sebi zelo nevarna, in ne vidim smisla v tem, da bi ga sami naredili še bolj nevarnega. Se mar motim?

';