Čez Radeljski prelaz
Kolesarska potepanja pišejo zgodbe. Vsi, ki kolesarimo vsak dan prej ali slej, naletimo na enako težavo in ta je, da več ne moreš najti neke nove ceste.
Odpri galerijo
FOTO: Dušan Dundek
Verjetno je ni stvari na svetu, katera v določenem trenutku človeka zasiti, zgolgočasi… Vsi, kateri kolesarimo vsak ali skoraj vsak dan prej ali slej naletimo na enako težavo in ta je, da več ne moreš najti neke nove ceste, pa naj je asfalt, makadam ali kakšna gozdna potka.
Prej ali slej… je treba malce domače ognjišče zapustiti in se napotiti nekam, kjer še sploh nisi kolesaril ali bolj poredko. Iz tega razloga sva se s kolegom napotila "debelo" na zahod iz moje kokošje glave.
Nedelja, vreme bolj oblačno, kakor ne, za ta letni čas, sredi julija pa prehladno, ura pa zelo zgodnja, sonček še ni vzšel, torej je bilo ob petih zjutraj. Že pri pripravi na turo sem ga polomil in se od doma napotil samo v spodnji protipotni majici in zgoraj v kolesarski brez rokavov. Hitro sem malo obžaloval, ampak človek se segreje… in nekako je šlo.
Dobra dva kilometra sem moral prekolesariti sam, nato se mi je pridružil Igor in družno sva jo mahnila po cestah med prekmurskimi vasmi, Veščico, Borejci, Vanča vasjo… pri Gederovcih čez mejo v Avstrijo. Mejnih vojakov ni bilo, če pa bi bili bi se sam res vprašal, ali tudi Sirci kolesarijo ob petih zjutraj nekaj tisoč kilometrov od doma?
Avstrijo sva hitro zapustila, pri Gornji Radgoni sva bila ponovno na naši strani, nato pa skoraj do Šentilja po znanih cestah, mimo Apač, Stogovec, Trat in prvi hrib, kateri se vleče kakšen kilometer, dvigneš pa se tudi za skoraj sedemdeset metrov. Še vedno je bilo oblačno, vse prej kakor toplo, ampak če pedeliraš se še nekako ogreješ. Hitro sva prispela do Sladkega vrha, cesta je vodila mimo znane tovarne Paloma, do Šentilja pa ni bilo več daleč.
Tu mi je Igor že pripravil presenečenje v njegovem stilu, torej nekam v hrib. Sam sem se tu peljal prvič med nekimi vasmi, goricami, manjšimi gozdički, hribi pa so se vmes postavili pokonci, tudi preko 20%. Ojoj… kljub mojim šestdesetim sem prevozil, ampak sem se vsaj ogrel. Po neki res ozki cesti, spust je bil tudi nevaren, saj je prejšnjo noč kar solidno deževalo, prispeva v Šentilj, se pod avtocesto odpeljeva novim vzponom nasproti, tudi Zgornja Kungota ni bila daleč.
Od tam naprej… meni ponovno vse novo, kajti DOS se tu ne vozi. Nekaj časa sva peljala še po solidni cesti, nato pa smerna tabla z napisom Gaj in Bresternica. Oba kraja sem kar poznal, saj sem dolga leta, ko sem še bil dejaven v košarki, tja vozil dokumentacijo s tekem. Iz dolinice na hribe, dolg vzpon, spuščala skoraj nisva, tu in tam je pokukalo sonce izza oblakov.
Prispeva do Gaja nad Mariborom in glede navigacije zaideva na manjšo težavico.
Vseeno, neka logika tudi obstaja in držala sva se nje in hitro našla pravo pot. Čeprav bi moral biti spust po asfaltu, se je približno devet kilomotrov odvijal vse po makadamu. Hladno, na trenutke me je v tisti dokaj gosti hosti zmrazilo. Ob glavni cesti Maribor - Dravograd se v Bresternici pravič ustaviva za slabe pol ure, pojeva sendvič, obnoviva druge zalogice.
Oba sva vedela, da naju čaka naprej sicer široka cesta, ampak zelo prometna, čeprav je bila nedelja. Pa še vzpenja se skoraj celi čas, meni je namerilo za kakšnih tristo višinskih metrov. Nekih drugih posebnosti ni bilo, prispeva do Radelj ob Dravi. Glede na kilometre polovica vožnje, višincev pa je že bilo krepko preko tisoč. In ponovno negativno presenečenje… proti Radlpassu obnavljajo cesto in to v razdalji več kakor štiri kilometre.
Nič, treba je naprej, vseeno pa je bil makadam solidno utrjen in skupno slabih sedem kilometrov je hitro minilo, neke večje naklonine pa tudi ni bilo. Na vrhu prelaza, enostavno se na taki poti smešnice tudi morajo dogajati, doživiva, da naju nagovori ena mladenka v avtu, kateri pa je bil obrnjen tako, da nisva videla registracije.
Povpraša v nemščini, če govoriva ta jezik. Tega ne, dobro malce slabo angleški, ampak tisto, kaj nama je govorila, tudi nisva razumela. Njen govor je bil hiter, kot bi govorila v italijanščini. Seveda tudi vpraša, če govoriva italijansko, dva butca pa sva še naprej odmahovala z glavama. Že skoraj nervozna še povpraša, če sploh govoriva kakšen jezik. Nisem se znašel, da bi povedal, da prekmurskega. To bi šele gledala. No ja, slovenski govoriva vendar.
No končno in nama začne razlagati, da sva se peljal gor bolj narazen in da se je ona morala peljati nekje malce bolj ob robu. Seveda sva se opravičila, mislila pa sva si svoje.
Torej, na vrhu tega prelaza sva bila na največji nadmorski višini na turi, spust je bil prijeten, kajti v Avstriji težko naletiš na kakšno izboklino ali luknjo na cesti. Po spuščanju v Eisbiswald naju je po pričakovanju čakal veter v hrbet in spuščanje. Ampak, vrag ima vedno mlade, kakor se temu pravi, spuščanje je bilo, veter pa kot po znanem kolesarskem pravilu - vedno v prsa. Vseeno sva konstantno držala hitrost preko trideset, saj je bila pot do doma še dolga, pa tudi mudilo se nama je.
Tako sva puščala za sabo Hörmsdorf, Haselbach in še nekaj manjših zaselkov, vasic. V Gamlitzu je bil promet zelo, zelo gost in sotrpin mi pove, da je to zelo turistično mesto in da ima čudovito naravno kopališče na prostem ob potočku Gamlitzbach, katero je bilo vidno tudi s ceste. Čakal naju je še zadnji, dokaj zahteven vzpon in spust, po vsem prevoženem do takrat… pa tudi to ni bil neki večji problem. Ampak, hrib se je vlekel, vlekel, da ne bo ravno izgledalo čisto enostavno.
Reka Mura se je hitro bližala, preko sva prekolesarila pri kraju Ehrenhausen. Tu je potrebno zelo paziti, kajti cesta vodi malce naokrog, takoj na drugi strani pa je Vogau. Ta kraj in naš Šentilj sta že nekako poravnana na osi sever-jug. Hitela sva… veter v prsa pa ni popuščal, zato sva dokaj hitro potrošila vse rezerve pijače. Na srečo, dandanes stoji ob cestah veliko trgovin, bencinskih črpalk in na eni slednjih sva morala obnoviti zaloge.
Že kar blizu, kakšnih dvajset kilometrov od naše meje.
Po ponovnem štartu, dokaj znani kraji, Halberain, Bad Radkersburg in preko Gornja Radgona. Domov prispeva ravno prav, da se osveživa, preoblečeva in se dogovoriva za skupni ogled finala nogometa. Tura je bila dolga okrog 215 km, višincev pa je bilo za 1830 metrov. Povprečna hitrost okroglih 25 km/h, kar je… kakor kdo vzame. Tudi mojo starost in kar precej kilogramov več. Sam sem bil z dosežkom zadovoljen.
Preberite še:
Drugačen kolesarski izlet po Goričkem
Drugačen kolesarski izlet po Goričkem
Prej ali slej… je treba malce domače ognjišče zapustiti in se napotiti nekam, kjer še sploh nisi kolesaril ali bolj poredko. Iz tega razloga sva se s kolegom napotila "debelo" na zahod iz moje kokošje glave.
Nedelja, vreme bolj oblačno, kakor ne, za ta letni čas, sredi julija pa prehladno, ura pa zelo zgodnja, sonček še ni vzšel, torej je bilo ob petih zjutraj. Že pri pripravi na turo sem ga polomil in se od doma napotil samo v spodnji protipotni majici in zgoraj v kolesarski brez rokavov. Hitro sem malo obžaloval, ampak človek se segreje… in nekako je šlo.
Dobra dva kilometra sem moral prekolesariti sam, nato se mi je pridružil Igor in družno sva jo mahnila po cestah med prekmurskimi vasmi, Veščico, Borejci, Vanča vasjo… pri Gederovcih čez mejo v Avstrijo. Mejnih vojakov ni bilo, če pa bi bili bi se sam res vprašal, ali tudi Sirci kolesarijo ob petih zjutraj nekaj tisoč kilometrov od doma?
Avstrijo sva hitro zapustila, pri Gornji Radgoni sva bila ponovno na naši strani, nato pa skoraj do Šentilja po znanih cestah, mimo Apač, Stogovec, Trat in prvi hrib, kateri se vleče kakšen kilometer, dvigneš pa se tudi za skoraj sedemdeset metrov. Še vedno je bilo oblačno, vse prej kakor toplo, ampak če pedeliraš se še nekako ogreješ. Hitro sva prispela do Sladkega vrha, cesta je vodila mimo znane tovarne Paloma, do Šentilja pa ni bilo več daleč.
FOTO: Dušan Dundek
Tu mi je Igor že pripravil presenečenje v njegovem stilu, torej nekam v hrib. Sam sem se tu peljal prvič med nekimi vasmi, goricami, manjšimi gozdički, hribi pa so se vmes postavili pokonci, tudi preko 20%. Ojoj… kljub mojim šestdesetim sem prevozil, ampak sem se vsaj ogrel. Po neki res ozki cesti, spust je bil tudi nevaren, saj je prejšnjo noč kar solidno deževalo, prispeva v Šentilj, se pod avtocesto odpeljeva novim vzponom nasproti, tudi Zgornja Kungota ni bila daleč.
Od tam naprej… meni ponovno vse novo, kajti DOS se tu ne vozi. Nekaj časa sva peljala še po solidni cesti, nato pa smerna tabla z napisom Gaj in Bresternica. Oba kraja sem kar poznal, saj sem dolga leta, ko sem še bil dejaven v košarki, tja vozil dokumentacijo s tekem. Iz dolinice na hribe, dolg vzpon, spuščala skoraj nisva, tu in tam je pokukalo sonce izza oblakov.
Prispeva do Gaja nad Mariborom in glede navigacije zaideva na manjšo težavico.
Vseeno, neka logika tudi obstaja in držala sva se nje in hitro našla pravo pot. Čeprav bi moral biti spust po asfaltu, se je približno devet kilomotrov odvijal vse po makadamu. Hladno, na trenutke me je v tisti dokaj gosti hosti zmrazilo. Ob glavni cesti Maribor - Dravograd se v Bresternici pravič ustaviva za slabe pol ure, pojeva sendvič, obnoviva druge zalogice.
FOTO: Dušan Dundek
Oba sva vedela, da naju čaka naprej sicer široka cesta, ampak zelo prometna, čeprav je bila nedelja. Pa še vzpenja se skoraj celi čas, meni je namerilo za kakšnih tristo višinskih metrov. Nekih drugih posebnosti ni bilo, prispeva do Radelj ob Dravi. Glede na kilometre polovica vožnje, višincev pa je že bilo krepko preko tisoč. In ponovno negativno presenečenje… proti Radlpassu obnavljajo cesto in to v razdalji več kakor štiri kilometre.
Nič, treba je naprej, vseeno pa je bil makadam solidno utrjen in skupno slabih sedem kilometrov je hitro minilo, neke večje naklonine pa tudi ni bilo. Na vrhu prelaza, enostavno se na taki poti smešnice tudi morajo dogajati, doživiva, da naju nagovori ena mladenka v avtu, kateri pa je bil obrnjen tako, da nisva videla registracije.
Povpraša v nemščini, če govoriva ta jezik. Tega ne, dobro malce slabo angleški, ampak tisto, kaj nama je govorila, tudi nisva razumela. Njen govor je bil hiter, kot bi govorila v italijanščini. Seveda tudi vpraša, če govoriva italijansko, dva butca pa sva še naprej odmahovala z glavama. Že skoraj nervozna še povpraša, če sploh govoriva kakšen jezik. Nisem se znašel, da bi povedal, da prekmurskega. To bi šele gledala. No ja, slovenski govoriva vendar.
No končno in nama začne razlagati, da sva se peljal gor bolj narazen in da se je ona morala peljati nekje malce bolj ob robu. Seveda sva se opravičila, mislila pa sva si svoje.
Torej, na vrhu tega prelaza sva bila na največji nadmorski višini na turi, spust je bil prijeten, kajti v Avstriji težko naletiš na kakšno izboklino ali luknjo na cesti. Po spuščanju v Eisbiswald naju je po pričakovanju čakal veter v hrbet in spuščanje. Ampak, vrag ima vedno mlade, kakor se temu pravi, spuščanje je bilo, veter pa kot po znanem kolesarskem pravilu - vedno v prsa. Vseeno sva konstantno držala hitrost preko trideset, saj je bila pot do doma še dolga, pa tudi mudilo se nama je.
FOTO: Dušan Dundek
Tako sva puščala za sabo Hörmsdorf, Haselbach in še nekaj manjših zaselkov, vasic. V Gamlitzu je bil promet zelo, zelo gost in sotrpin mi pove, da je to zelo turistično mesto in da ima čudovito naravno kopališče na prostem ob potočku Gamlitzbach, katero je bilo vidno tudi s ceste. Čakal naju je še zadnji, dokaj zahteven vzpon in spust, po vsem prevoženem do takrat… pa tudi to ni bil neki večji problem. Ampak, hrib se je vlekel, vlekel, da ne bo ravno izgledalo čisto enostavno.
Reka Mura se je hitro bližala, preko sva prekolesarila pri kraju Ehrenhausen. Tu je potrebno zelo paziti, kajti cesta vodi malce naokrog, takoj na drugi strani pa je Vogau. Ta kraj in naš Šentilj sta že nekako poravnana na osi sever-jug. Hitela sva… veter v prsa pa ni popuščal, zato sva dokaj hitro potrošila vse rezerve pijače. Na srečo, dandanes stoji ob cestah veliko trgovin, bencinskih črpalk in na eni slednjih sva morala obnoviti zaloge.
Že kar blizu, kakšnih dvajset kilometrov od naše meje.
Po ponovnem štartu, dokaj znani kraji, Halberain, Bad Radkersburg in preko Gornja Radgona. Domov prispeva ravno prav, da se osveživa, preoblečeva in se dogovoriva za skupni ogled finala nogometa. Tura je bila dolga okrog 215 km, višincev pa je bilo za 1830 metrov. Povprečna hitrost okroglih 25 km/h, kar je… kakor kdo vzame. Tudi mojo starost in kar precej kilogramov več. Sam sem bil z dosežkom zadovoljen.
