Po šest; sedmi lahko že vse pokvari
Prvič smo se razdelili v skupine po šest kolesarjev lani čisto na koncu sezone. Vsi so bili navdušeni, vendar me je že takrat skrbelo, kako bo na začetku nove sezone, zgodaj spomladi, ko so, vemo, vsi kolesarji tako željni kolesa, cest, družbe …
Skupina šestintridesetih kolesarjev se nas je zbrala na letnih skupnih pripravah v hrvaški Istri. To niti ni tak podatek, če se ne bi odločili, da tokrat ne bomo vsi skupaj napadali ceste, ampak v skupinicah po največ šest kolesarjev. Največ šest. Ne sedem ali osem, ampak šest … ali manj. Ne sedem. In ne deset ali devet. Šest. Na začetku se je izkazalo, da je določitev skupin hudičevo težko delo. Kolesarji so bolj nestrpni, kot se zdi. Ceste jih tako srbijo, da se jim ušesa zamašijo. Skupinice po največ šest kolesarjev! Je to tako težko razumeti? Kar hočem povedati, je, da je to kolesarjem zelo težko razložiti. Trudil sem se prek revije, prek forumov in v živo samem kraju, vendar mi je skoraj spodletelo. Ni težko izbrati, določiti, organizirati manjše skupine, težko je določiti, organizirati, izbrati, skupino šestih kolesarjev. Kakor koli šteješ, se jih zbere ali izbere sedem, osem, devet ali pa štirje! Ko sem vztrajal kakih deset minut, in kljub poskusu pobega nekaterih osmercev ali sedmercev, sem dosegel svoje. Na pot, trening, turo, rundo se je odpeljalo šest skupin po šest kolesarjev. Smo imeli pač srečo, da nas je v Istro prišlo ravno šestintrideset. Če bi bil eden več? Bi kolesaril sam? Da. Jaz kot vodja bi se žrtvoval za to, da bi se vsak dan kot nadzornik vozil z drugo skupino. Toliko, da bi od zadaj gledal, kaj počnejo na cesti.
Pokazalo se je, da se da
Ves ta uvod je bil namenjen razlagi, da je na začetku kolesarske sezone s kolesarji teže delati kakor na koncu, ko imajo že vsi dovolj cest, kolesa in družbe.
In vendar, štiri dni v skupinicah po šest, po Istri gor in dol, je bilo skoraj nepozabnih. Na koncu so vsi priznali, da je to prava in zelo dobra odločitev. Niti eden ni imel kakršne koli pritožbe. Lahko celo napišem, da so bili prav vzhičeni in zelo prijetno presenečeni, kako lepo delujejo v skupinicah po šest. Še vedno imajo občutek zavetrja, vožnje v skupini, in hkrati se počutijo varneje na cesti. Avtomobili jih prehitevajo laže in hitreje, manj je zaviranja avtov za kolesarjevo ritjo in hupanja skoraj ni. Izmenjave na čelu so hitrejše, večkrat prideš na vodilni položaj, a hkrati nimaš občutka, da si vedno na čelu. Slišiš in vidiš vse, kar se dogaja v skupini. Hitreje prilagajaš tempo, manj je čakanja, manj lovljenja in ustavljanja. In kaj več še potrebujemo? Ko pridemo v cilj, nas tam že čakajo drugi, ali pa mi čakamo njih, vendar ne za dolgo, in na koncu smo vsi skupaj, tako kot smo bili na začetku.
Skupine so bile organizirane po trenutnem razpoloženju in pripravljenosti oziroma formi. Najprej so se zbrali v skupino tisti najhitrejši, ki se med sabo primerjajo tudi pozimi. Njih je najlaže spraviti vkup. Prijatelji, ki so prijatelji tudi brez čelad in koles, se zberejo enako hitro. Najteže je zbrati tiste, ki bi sicer radi kolesarili hitreje in dlje, vendar vedo, da še niso dobro pripravljeni, in si to ne upajo pred drugimi priznati. Skeptiki. Spogledujejo se sramežljivo, a na koncu se skoraj objamejo in si obljubijo, da ga ne bodo gnali do rdečih lučk, da si bodo pomagali, da ne bodo pretiravali s kilometri, da se bodo večkrat ustavili ipd. Izletniki, panoramci, kofetarji, njim ni nič jasno. Oni pridejo na uživanje v vožnji s kolesom, zato ne razumejo, zakaj bi morali to početi v skupinah po šest in ne sedem ali štiri ali osem ali pet. Njim ni treba nič razlagati, dovolj jih je našteti šest in poslati na cesto.
Zaključek pove, da naša skupina, ki šteje okoli petdeset kolesarjev, ne bo kolesarila drugače kakor v skupinicah, ki bo imela največ šest kolesarjev! V praksi se to zelo lepo obnese, verjemite! Če ne verjamete, poskusite, vendar ne pozabite: skupine po šest! V tem je vsa finta. Sedmi lahko že vse pokvari …
Franja bo drugačna – če boste pogumni
Kako sekstete prenesti recimo na Franjo, je pa druge vrste umetnost. Po mnenju kolesarskih prijateljev bo to misija nemogoče. Verjamem, da res, ker maraton Franja še vedno ni maraton, ampak navadna kolesarska dirka. In dirka je zato, da se dirka. Zdaj ko je start razdeljen na starostne sektorje, je to še toliko teže. Pa vendar, moje osebno prepričanje je, da se vedno lahko zbere šest enako mislečih. Zakaj pa naš čas ne bi bil vreden samo za nas in nikogar drugega. Zakaj ne bi enkrat Franje prekolesarili malce drugače? Zakaj pa ne? Enostavno. Zakaj ne bi enkrat v življenju svoje srce, svojo ljubezen do kolesarjenja, do Franje, do druženja prenesli še na pet prijateljev. Verjemite mi, da tisti, ki boste opravili 156 kilometrov skupaj, boste od tistega dne še boljši prijatelji. Če se boste skregali, kar je tudi možno, boste vedeli, da ste izbrali napačne sotrpine. Enostavno.
Vendar jaz hočem na Franji dirkati, hočem se dokazati sebi in drugim, hočem zmagati! Torej grem na ...
Torej grem na Franjin kronometer …
In odpre se novo poglavje v moji kolesarski karieri. Kaj res? Ali sploh vemo, kaj posamična vožnja na čas, kronometer, ura resnice pomenijo? Ali vemo, da je to najtežja kolesarska disciplina? Da je to najbolj prefinjena kolesarska disciplina, ki zahteva največ. Ki zahteva elegantnost in surovost hkrati, ki zahteva živalsko moč in hitrost, ki zahteva prefinjenost, znanje in pamet. Prepričani ste, da ste dober kolesar, vendar niste še nikoli prekolesarili 22 kilometrov dolgega, ravninskega kronometra. Če tega še niste naredili, ne veste, kaj pomeni pekel na dveh kolesih, smrt na asfaltu, boj za preživetje, moč, hitrost, izkušnje in spet eleganca! Dvaindvajset kilometrov se vam verjetno zdi malo, in ravno zato priporočam, da jih nekoč poskušate odpeljati, kot se reče, »do filtra«.
Kronometer je pravzaprav bistvo kolesarstva. Boj s sabo proti drugim in uro je prepuščen vam in nikomur drugemu. Kronometer je čisti dokaz, koliko moči lahko da od sebe posamezen kolesar. Tu ni bližnjic, ni zavetrja, ni pardona, ni potuhe.
April je in čez dobra dva meseca bo na sporedu ura resnice, mi pa še nismo odločeni, ali se bomo prikazali na startu ali ne. Da bi se laže odločili, vas prosim, da najprej opravite moj preizkus oziroma upoštevate nasvet. Po tem opravku boste vedeli, ali ste kronometrist ali ne. Tisti, ki imate radi izzive, boste gotovo imeli izjemen izziv pred sabo, tudi če boste po preizkusu zelo razočarani. Za kaj gre? Če je naš Franjin kronometer dolg 22 kilometrov, naredite naslednje: pojdite na kolo, izberite si ravninsko ali pretežno ravninsko traso, dolgo še enkrat več oziroma 44 kilometrov. Primite krmilo spodaj, za njegovo krivino, kot se reče, in ne menjajte položaja vseh 44 kilometrov! Seveda lahko vmes stopite na pedale, se pretegnete, vendar vedno vzrajajte spodaj. Tempo je lahko počasen, zmeren ali hiter ali skupek vsega, pomembno je le, da se držite spodaj! Po štiriinštiridesetih kilometrih se bo meni verjetno zelo kolcalo, ker me boste strašansko prekleli. Kdor ne zdrži tega preizkusa, pač ni za kronometer. Seveda pa ni rečeno, da se ga ne da natrenirati …
Če ste za to, da se začnemo pogovarjati o kronometru, opravite preizkus … da bomo vedeli, o čem govorimo.
