Po kolesarskih stezah in poteh se dežela prepozna
Pomislek, kje ste videli ali opazili kolesarske steze in lažje boste razumeli, za kakšno deželo oziroma državo gre. Verjetno ste ugotovili, da ste jih opazili zgolj v urejenih, razvitih in naprednih državah. Odgovor je pritrdilen. Nesramen bi bil verjetno, če bi šel pisati v katerih državah ni ne duha ne sluha o kakršnihkoli kolesarskih poteh. V balkanskih državah jih boste iskali zaman pa tudi v nekaterih evropskih jih boste pogrešali. Odkar je Slovenija del evropske unije se je izgradnja kolesarskih stez in poti začela hitreje kot kdajkoli prej. Dokaz za to je tabla, na začetku na primer kolesarske poti imenovane D2, na kateri jasno piše, kdo je pomagal največ in kdo je delal največ za to, da se ljubitelji kolesarjenja zdaj brezskrbno vozimo s kolesi ločeno od pločevine na štirih kolesih. Pomen kolesarskih stez ni samo zadovoljevanje turistične ponudbe kraja, ampak predvsem ozaveščanje, da se v okolju ni nujno prevažati zgolj z motoriziranimi prevoznimi sredstvi. Ker nemotorizirana in motorizirana prevozna sredstva ne najdejo sožitja na istih poteh je najbolje ločiti jih.
Drugače kot z izgradnji kolesarskih poti, ki so povsem ločeni od prometnih cest pa ne gre. Odgovor države in občin pa je v večini primerov enak: kaj vse moramo prej storiti, kot pa graditi kolesarske poti? Ali drugače povedano, denarja za kolesarske poti vedno zmanjka, ker niso nujne in kar ni nujno gre v predal oziroma v koš. Potem, ko se država pridruži nekaterim drugim razvitejšim in naprednejšim potem se pa da. Zakaj? Niti ni tako pomembno le kar naenkrat denar niti ni tako velik problem kot je problem kdo jih bo naredil. V Sloveniji smo problemov, zapletov in nepredvidenih situacij vajeni. Zelo dobro vajeni tako, da nas niti ni presenetilo nič, kar bi lahko povzročilo zaplet na primer že pri razmišljanju, kje naj bi poti sploh potekale.
Seveda, turistični kraji so na prvem mestu, kjer naj bi bile urejene kolesarske steze in poti. Pa smo spet pri tem, da se te delajo zgolj zaradi turistov in njihovih užitkov. Problem se pojavi v volji zakaj jih delati, ko pa je z njimi sam strošek in delo. Kolesarskih stez namreč ne moreš tržiti. Ne moreš jih tržiti posredno lahko pa neposredno, pravijo tisti župani občin, na primer gospod župan Kranjske Gore in njegov kolega iz Bohinja. V Sloveniji pa je splošno znano, da se večina nagiba h »kešu« kot pa vrabcu na strehi, zato gre tema dvema županoma posebna pohvala k naprednem, evropskem razmišljanju. Problem, ki ni velik, je pa ogromen, je tudi ta, ker kolesarske steze potekajo po zemljiščih katerih ni lastnica le občina ali država temveč tudi posamezniki ali bolje rečeno fizične osebe. Večina od njih pa ne bo kar tako pustila, da jim asfaltirate del pašnika, travnika, njive ali gozda. V takem primeru pa mora biti sposobnost župana skupaj s svojo občino izrazitejša. Predstavljajte si lahko, kako težki morajo biti pregovori z Bohinjskim ali Kranjskogorskim kmetom, lastnikom zemljišč, ki mu ni do kolesarskih stez?
Turizem naj bi bil Slovenije vladar ali vsaj paradni konj, ko gre za donosne gospodarske panoge. Torej si ne upamo spadati med tiste, ki najraje vidijo, da jim turisti pošljejo denar po pošti in ostanejo doma. Slovenija ima rada goste tako tuje kot domače. Slovenija uživa v tem, da se gostje počutijo udobno in varno ter da o tem govorijo po širnem svetu. Varno se bodo počutili, ko bo varnost zagotovljena in udobno, ko se bodo počutili varne. Preprosto se bere, vendar v praksi se doživlja povsem drugače. Kako pomembne so kolesarske poti za državo pa pove podatek, da je v državnem projektu kar za dobrih osemsto kilometrov asfaltiranih kolesarskih stez in poti, ki so ločene od motoriziranega prometa. Trenutno nismo niti na polovici, vendar so podpisi na papirjih, ki dajo dovoljenja za gradnjo že več ali manj na vseh potrebnih. Predvidevanja, ki niso izmišljena pravijo, da bomo v roku desetih let ena od najbolj razvitih kolesarskih držav v Evropi. To pomeni, da se bo Slovenija med ljubitelji kolesarstva imenovala tudi »kolesarski raj« oziroma bo ena od najnaprednejših in razvitejših na svetu na tem področju. Kaj bomo s tem pridobili? Pridobili bomo prepoznavnost in red, ki ga potrebujemo zato, da privabimo še več gostov. Pridobili bomo varnost in mogoče bomo bolj ozaveščeni, ker bomo dojeli, da se nekam pride tudi brez avta, avtobusa, vlaka. Pridobili bomo mir, ki ga vozniki avtomobilov potrebujemo enako, kot ga potrebujemo kolesarji. Slovenski promet bo varnejši, kar je najpomembneje. Turistični delavci bodo imeli dodatno opcijo za vabljenje gostov, kraji, vasi, mesta bodo mirnejša in varnejša.
Na ogled dejanskega stanja se je Polet odpravil najprej v Bohinj. Tam smo slišali je novo zgrajena kolesarska pot, ki zadovoljuje vsem standardom evropskih kolesarskih poti in stez. Razlika med kolesarsko potjo in stezo je ta, da boste na kolesarski poti srečali tudi kak avto do čim na stezi lahko srečate edino kak traktor oziroma avto lastnika zemljišča po katerem teče kolesarska steza. Drugače povedano, kolesarska pot vključuje tako prometne ceste kot kolesarske steze. Kolesarske steze pa so del kolesarskih poti, ki so rezervirane izključno samo za kolesarje. To, da se po stezah lahko z avtomobili vozijo le lastniki zemljišč pa je povsem normalno kajti to spada med pogoje za katere se zmenijo občina z županom in lastniki zemljišč.
Komu so kolesarske steze namenjen, če ne kolesarjem?
Predvsem pešci in rolerji so si prisvojili kolesarske steze, kar pa jim kolesarji niti ne zamerimo, če se na njih znajo obnašati po nekaterih določenih pravilih. Pravilo številka ena je to, da ne smeš biti prepričan, da je steza narejena le zate. Torej, hodi, rolaj ali kolesari po desni strani, drug za drugim in nikoli v štric, ker je nevarnost nepričakovanega naleta s kontra smeri. Slušalke z glasbo v ušesih niso priporočljive, ker potem ne slišiš tistega, ki te skuša prehitevati. Prehitevanja pa je veliko, ker je tudi veliko hitrejših kolesarjev. Maksimalna dovoljena hitrost na stezi je 20 km na uro in držite se teh omejitev. Ne sekajte ovinkov in bodite pozorni na stranske gozdne poti. Kolesarske steze so narajene predvsem za »panoramsko«, družinsko, izletniško kolesarjenje zato dirkači raje dirkajte po prometnicah. Družine na kolesih morajo prav tako kolesariti drug za drugim. Namig, ki velja za družine je ta, da boste ob stezah srečali tudi počivališča z igrali in okrepčili. Ustavite se, odpočijte se, otroci se lahko na igralih brezskrbno igrajo, vi se lahko okrepite z osvežilno pijačo in potem pot nadaljujte.
Bohinjska kolesarska steza
Bohinj je slovenski turistični biser, ki je kolesarjem zelo priljubljen. Kolesarjenje med Bohinjsko bistrico in Staro Fužino je med poletno turistično sezono dokaj nevarno početje. Promet je zgoščen, ogromno turistov je še vedno na »motorni pogon« in kolesarji so ogroženi. Zdaj je to malce drugače. Če boste pozorni in boste tik pred mostom, ki pelje prek Save Bohinjke naravnost v Bohinjsko Bistrico pogledali desno boste videli asfaltiran odcep, ki pelje na vstop na kolesarsko stezo. No, Polet je ugotovil, da se tu začne pravi kolesarski raj. Ko boste srečevali mimo vozeče kolesarke ali kolesarje ali ko jih boste prehitevali ali oni vas boste prepoznali nasmeh na licih kot edini prepoznavni znak. Ko boste prvič zapeljali svoje kolo po tej stezi boste iz metra v meter, kilometra v kilometer in iz ovinka v ovinek boljše volje. Po tako lepi stezi se verjetno niste še peljali oziroma ste se premalokrat.
Prek travnikov, njiv in mino polj boste najprej srečali vas Brod, tipično Bohinjsko vasico, ki je baje prepolna prijaznih vaščanov. Nisem se imel časa prepričati v to dejstvo, zato, ker me je steza vabila naprej. Presenečenja so se vrstila iz ovinka v ovinek. Nisem imel časa uživati v prekrasnih razgledih in svežem zraku, ker sem se osredotočil predvsem v ocenjevanje tistega, kar bom prekolesaril. Bohinjska kolesarska steza ima vse, kar sem pričakoval oziroma ima vse kar imajo tiste najbolj znane po Nemčiji, Avstriji, Nizozemskem, skratka vseh kolesarsko razvitih evropskih državah. Bohinjska kolesarska steza ima odlično položen asfalt, je dovolj široka, srečali boste klopi za počivanje na sončni in senčni legi, srečali boste tudi zavetja s streho v primeru dežja, srečali boste kante za odpadke in tudi smerokaze, ki bi jih lahko bilo več a to še pride so mi zagotovili odgovorni. Trasa je speljana odlično.
Po dobrih desetih kilometrih prelepe vožnje pridete v Staro Fužino, kjer se lahko odločite zaviti k jezeru ali kam drugam, lahko pa zavijete desno kjer se steza nadaljuje v Srednjo vas, tri štiri kilometre naprej. Na tej poti boste doživeli čustveni izliv, ko se vam bodo odkrili pogledi kakršnih v urbanem okolju pogrešate. V Srednji vasi se steza konča. Lahko obrnete in greste po isti poti nazaj lahko pa nadaljujete po kolesarski poti, ki je prav tako označena le, da boste zdaj morali paziti še na avtomobile in ostali promet. Smerokazov je več kot dovolj. Priporočamo smer Jereka, Pokljuka, Uskovnice, Bohinjska Bistrica, Soriška planina…ogromno lepih asfaltiranih cest na katerih boste imeli kaj videti. Če gre ocenjevati bohinjsko kolesarsko stezo potem jo z užitkom opredalčkam med najboljše, ki sem jih prevozil. Da je pa tudi ena od najlepših pa ne gre izgubljati besed. Presenetilo me je veliko postajališč s klopmi in koši, dva zavetišča in dve »okrepni« postaji na kateri si si lahko natočil vodo direktno iz narave. Vse to steza ponuja v svojih dobrih petnajstih kilometrih. Zaiti ne morete, ker je vse dobro označeno. No, za označbe še ne morem podati ocene odlično so pa mi zagotovili, da bom to lahko storil že naslednje leto.
