Moč med kolesarjenjem v klanec: med teorijo in prakso
Se še spomnite zadnje Dirke po Franciji, tiste etape, na kateri je končni zmagovalec Chris Froome v prvi gorski etapi v Pirenejih porazil druge in se s solo vožnjo odpeljal proti vrhu, druge kolesarje pa pustil daleč v ozadju? Tudi če smo pričakovali tesne boje za skupno razvrstitev, se je na prvi pogled zdelo, da je Froome dirko dobil z lahkoto in je bil, še posebno v tisti etapi, razred boljši od drugih. Vse skupaj je v karavani in zunaj nje dvignilo veliko prahu, ko so športni znanstveniki »opravili svoje delo« in teoretično izračunali, s kakšno relativno močjo, izraženo kot vat na kilogram telesne mase (W/kg), so kolesarji tisti dan potiskali pedale, da so prišli na vrh. V oči je bodla rahlo »vesoljska« Froomova vrednost, ki je dosegala povprečno skoraj 6,1 W/kg. Potem so se začele primerjave z zgodovino Dirke po Franciji, ko so nekateri glavni akterji, pozneje ujeti pri uživanju nedovoljenih sredstev, obračali pedale z močjo med 6,3 in 6,9 W/kg. Ravno zaradi podobnih profilov moči med Froomom in kolesarji iz časov dopinga so ekipo Sky in druge favorite pozvali, da javno objavijo izmerjene podatke o moči z zadnjega klanca.
Ekipa Sky je za Frooma, kljub siceršnji klubski politiki o tajnosti tovrstnih podatkov, na koncu le podala izmerjene vrednosti za tisti pirenejski klanec, kjer se je zgodila glavna razlika. Izmerjene številke so se razlikovale od tistih, ki so jih izračunali, in so bile po besedah strokovnega štaba ekipe Sky veliko bolj normalne. Prva misel skoraj vsakega kolesarskega navdušenca je bila, da so pri Skyu podatke priredili. Ob vsem tem se skoraj nihče ni vprašal, kako (ne)točen je bil izhodiščni teoretični izračun, ki ga je leta 2003 sestavil dr. Michele Ferrari, svetovno priznan kolesarski strokovnjak. Izračun upošteva namreč le hitrost vzpenjanja (sprememba nadmorske višine skozi čas) in naklon. Čeprav so teoretični model pozneje dopolnili z upoštevanjem zračnega in kotalnega upora in hitrosti vetra, so to pogosto spremenljivke, za katere nimamo točnih podatkov in se lahko z vsakim zavojem spremenijo. Iz teh razlogov je potrebna previdnost pri interpretaciji številk, izračunanih na osnovi teoretičnih modelov.
Naš poskus
Če se vrnemo k prvotnem vprašanju: kako točen je ta izračun? Najlaže je, če to preverimo s preprostim poskusom in uporabimo merilnik moči na poznanem odseku ter izmerimo povprečno moč, to pa potem primerjamo s teoretičnim izračunom. Na trgu je veliko merilnikov moči in večina izmed znanstveno preverjenih je pokazala odstopanja od realnih vrednosti. Za potrebe enega naših poskusov smo želeli najprej preveriti veljavnost in ponovljivost enega takšnih komercialnih merilnikov moči. Po preliminarnem testiranju v našem laboratoriju smo za referenco vzeli laboratorijske pedale, ki merijo sile in moč, in znanstveno literaturo, ki je preverjala veljavnost številnih merilnikov moči. Vrednosti med enako intenzivnostjo in kadenco smo primerjali z Garminovim merilnikom moči Vector 2 in vrednosti so se ujemale znotraj 3 odstotkov. Test ponovljivosti je pokazal visoko ponovljivost, zato smo v nadaljnjem poskusu uporabili zadnji model Garmin Vector 2 v kombinaciji s športno uro Garmin Forerunner 920XT. Za še bolj natančno meritev razdalje smo uporabili integriran merilnik hitrosti in kadence Giant Ride Sense.
Teste je na submaksimalni intenzivnosti opravil rekreativni kolesar na cestnem kolesu v različnih razmerah in na različnih klancih.
1) Klanec dolžine 5,54 km z višinsko razliko 184 m je premagal s časom 13 minut in 45 sekund.
2) Klanec dolžine 1,05 km z višinsko razliko 93 m je premagal s časom 5 minut.
3 ) Klanec dolžine 2,21 km z višinsko razliko 85 m je premagal s časom 5 minut.
Zgolj povprečni dosežki, ampak dovolj za primerjavo teoretičnih modelov in resničnih meritev. Model, ki smo ga povzeli po www.cyclingpowerlab.com, smo dopolnili s podatkom o hitrosti vetra, ki smo ga nastavili na 5 km/h in 10 km/h, obakrat v obratni smeri vožnje, t. i. veter v prsi. Podatke o povprečni moči z merilnika moči smo pobrali s spletnega vmesnika Garmin Connect in moč delili s težo kolesarja + kolesa.
Rezultati primerjav med posameznimi izračuni in Garminovim merilnikom moči so grafično prikazani na sliki. Ker je bil test narejen zgolj enkrat in na eni osebi, ne moremo postavljati trdnih zaključkov. Gre zgolj za prikaz, da se vrednosti med modeli in merilniki moči razlikujejo.
V našem testu je v dveh primerih, ko je kolesar vozil pri nižji obremenitvi, merilnik moči pokazal manjše vrednosti od izračunanih. Med daljšim testom pa je izmerjena vrednost padla med obe izračunani. Razloge za razhajanje med vrednostmi je seveda nemogoče točno določiti, vendar dejavniki, kot so kakovost ceste, veter, vlaga in drugi, znatno vplivajo na dejansko moč. Teoretični izračuni brez teh vhodnih podatkov moči ne morejo točno predvideti.
Če se vrnemo k Froomu na Dirki po Franciji, ko so se njegove izmerjene/objavljene vrednosti razlikovale od izračunanih. Ekipa Sky je uporabljala merilnike moči Stages, ki so v znanstveni literaturi večkrat potrjeno izmerili nižje vrednosti v primerjavi z nekaterimi drugimi merilniki moči. S tem v mislih je potemtakem logično, da so se vrednosti ekipe Sky razlikovale od teoretično izračunanih.
Za veljavno vrednotenje moči med kolesarjenjem v klanec je torej treba uporabljati merilnik moči. Vrednosti je vseeno treba interpretirati previdno ob upoštevanju napake samega merilnega sistema. Redne kalibracije in nadgradnje merilnikov so seveda pogoj, da so meritve ponovljive in uporabne za spremljanje napredka in/ali primerjavo z drugimi kolesarji.
Za izvedbo eksperimentalnega dela smo uporabili Garminov merilnik moči Vector 2 v kombinaciji s športno uro Garmin Forerunner 920XT in merilnikom hitrosti in kadence Giant Ride Sense.
