Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Mali kraški maraton. Motivacija je nujna

 Božo Dragan. Ni ga treba predstavljati. V Poletu gostuje 17 let. Soustanovitelj in bivši direktor Malega kraškega maratona, sveže penzioniran.

Ideja, ki je rodila Mali kraški maraton?

»Z Delom so se rojevale ideje. Ja, z Delom. Nekoč davno tega je bila revija Stop, ki so jo brali stari rokerji ter ljubitelji filma in televizije. In imela je zadosti nečimrnega urednika, ki je mislil, da je medijski človek oz. poznavalec medijskega prostora. In na Delu se je rodil Polet, ki bo narisal športno rekreacijo v medijsko podobo Slovenije, Kras pa spremenil v meko tekaških in kolesarskih vernikov. Na Slovenskih novicah so imeli Novice Extreme – veščo družbo organizatorjev rekreativnih prireditev po Sloveniji in v hotelu Maestoso v Lipici se je zgodilo uvodno srečanje. Extremovci so iskali izzive, Delo zgodbe, mi pa ugledno medijsko podporo. Skozi prijateljstvo lahko človek izraža tisto najboljše, kar je v njem, daje prednost drugemu, je zapisal nekdo, ki razume.«

Božo Dragan ne govori o svoji vpletenosti v zgodbo, zato ga je treba posebej spomniti na to.

»Moja vpletenost? Na koncu drugega in začetku tretjega tisočletja je bil svet videti mlad in lep. Upanje in optimizem med ljudmi in 01 je bil pravi mejnik za nekaj novega, nekaj prvega, pa čeprav za 1. Mali kraški maraton. Kariera športnega pedagoga je minevala, šolsko okolje je povsem drugačen svet, učitelji so res posebna človeška pasma, pomočnik srednješolskega ravnatelja pa razpet nekje med kolegi in mladimi. Športne zveze so lepotni dodatek OKS, olimpijski teki so slabo realizirana obetavna ideja, zato se zazdi Zavod ustreznejša možnost; skrb za objekte in pripravo mikavnih športnih programov. Atletika je kraljica, njeni podaniki pa ponižni častilci. Očetje, sinovi, prijatelji, prijateljev prijatelji, učitelji, občina Sežana in Delo.«

 


foto:mkm

 

Retrospektiva, kultura bivanja športnega rekreativca, slovenski vpliv na športnega duha, če obstaja?

»Na koncu gre samo za vzdušje, pravijo. Dobra 'štimunga', 'ful fajn filing'. Nobena spominska knjiga ni potrebna, nobena knjiga obrazov. Portreti so neizbrisno vtisnjeni v spomin in slajdi se bodo vedno večkrat prevrteli. Krdelo drugačnih, nekoliko posebnih, malo nenavadnih ljudi. Individualistov z napihnjenim egom, ki jim lahko uspe le v sodelovanju. Vsak si misli, da sodi vsaj v pozno trgatev, če že ne v jagodni izbor. Šele ko hočeš biti pomembnejši, vidiš, da brez drugega ne moreš. Vsi smo s kompilacije 'the best off'. Najprej in predvsem empatija.

Razumeti drugega, znati obleči njegovo kožo, vstopiti v njegove čevlje, ga imeti za mar, ga vzeti v ozir, ga upoštevati in spoštovati. Že dolgo ni več treba garati za vodjo tropa, le še drug za drugega. Pripraviti dobro zgodbo in služiti javnemu interesu. Občini Sežana v ponos. In verodostojen medij. Delo. Gospod Petrič najbrž vedo, kaj imajo. Samo še Mali kraški maraton posvoji in nikoli konca lepe zgodbe. Naklado vrnemo v dobre stare čase in ustavimo vsako kravjo kupčijo. Najboljši sosed naj gre z lepo našo k ruskemu carju, najljubša zlata pločevinka je tako ali tako odšla skozi vrata nepovrata. Le eden je na varnem in ni vsaka vdova črna. Bomo pa šči namesto jote kuhali in bomo še bolj eko / bio / vege / zeleni / trajnostni in zdravi. Kot Rusi. Največ sveta otrokom sliši Slave.«

 


Foto: mkm

 

Tekmovanje, sodelovanje, storilnost, kaj pa rezultat, kaj pa sposobnost?

»Vedno se radi klatimo okrog. Tri srca so dragi prijatelji, Istro smo skupaj sestavljali in še smo zraven, posnemanje jemljemo za kompliment, le da ni le slaba imitacija. Žiga, Klemen in Dare se vlečejo za nami še iz nekih drugih, romantičnih časov, Gojc je neposredna zveza z Ljubljanskim, krade dobre ideje, vrača z modrimi nasveti in izstavlja račune. Vsaj trije Kališniki so se vpletli v naša življenja, drugače bi bil naš svet drugačen. Zelo, zelo drugačen. Tako je to, če si osrednji dnevnik. Kako lepo zveni. Kdo ve zakaj ni Murakami kolumnist. Moram vprašati Mirana, kaj misli s tem, ko pravi najbolj prijazen nesramnež.«

 


Božo Dragan / foto: Delo.si

';